revija Jana, montaža

Ko so na zadnji februarski dan izraelska letala s 30 bombami pobila dobršen del vodstva Irana s 86-letnim ajatolo Hamenejem na čelu, je marsikoga obšla zona: »Začelo se je!« Kajti početje prenapetežev v Jeruzalemu in predvsem Washingtonu je do te mere sprto z zdravim razumom in tudi s človečnostjo, da se zdi, kakor da je njihov edini cilj zanetiti tretjo svetovno vojno. V praksi pa je še najbolj verjetno, da bo konflikt ostal omejen, njegovi avtorji pa bodo iz njega izšli z repom med nogami.

Potem ko je ruski predsednik Vladimir Putin pred štirimi (!) leti napadel Ukrajino in si prislužil univerzalni prezir, se je ameriški prezident Donald Trump, sicer samozvani mirovnik in avtonominiranec za Nobelovo nagrado za mir, očitno odločil, da bo Rusa izrinil iz sedla prvega med konjiči apokaliptičnih jezdecev. V manj kot treh mesecih tekočega leta so ZDA pod njegovim vodstvom ugrabile venezuelskega predsednika Nicolasa Madura in skoraj razmontirale NATO z grožnjami o zasedbi Grenlandije, z napadom na Iran pa je Trump še enkrat več pogazil mednarodno pravo in kot poslušni kužek sledil Izraelu, ki pod vlado sionističnih skrajnežev nemilosrdno žari in pali po svojem koščku sveta.

Politika

Vika Potočnik: Dolžnost vsakega od nas je, da se upremo vojni

Toda Iran še zdaleč ni nebogljena Venezuela, dediči bojevitih Perzijcev pa so agresijo pričakovali že dlje. In se za razliko od Trumpa in njegove klike nanjo tudi dobro pripravili. »Priča smo veliki in nevarni improvizaciji vodstev ZDA in Izraela, ki se želi vzpostaviti kot supersila v regiji. V tej drži gre iskati vzroke za sedanjo krizo, pa tudi izhod iz nje,« ocenjuje nekdanji zunanji minister Ivo Vajgl.

Kot pobalini, ki se obmetavajo s kamenjem

Ni dvoma, da sta vojski ZDA in Izraela na papirju neprimerno močnejši od iranske, toda nobena od agresorskih držav nima neposrednega dostopa do iranskega ozemlja.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana