revija Jana

Včasih se mi zdi, da se ne, ampak vsaj nekaj časa ne iščem več. Prejšnja leta sem se ob koncu vedno objemala z vsemi tečajnicami, kot da bi bile sestavljene iz istega jogijskega DNK-ja. A letos ni bilo tako. Že ob prvem koraku na otoku sem vedela, da nekaj ni v redu. Nekaj je viselo v zraku, kot bi kdo s seboj prinesel težko prtljago, ki ni bila namenjena za na plažo, ampak bolj za psihoterapevtsko seanso. In ta prtljaga je zdaj sedela v položaju lotosa poleg mene.

Joga je super. Res. Je sproščujoča, osvobajajoča, napolni te z energijo. Seveda če veš, kaj delaš. Jaz se doma večinoma »jo-gam« na kavču, kjer je edina asana, ki mi res uspe popolno, lenobna-mačka-na-soncu. Ampak tukaj, na otoku, se spremenim v nekakšno boginjo prane. Nataša, moja prijateljica in učiteljica joge, mi vedno znova dopoveduje, da je najpomembnejše dihanje. Če ni dihanja, tudi življenja ni, mar ne?! Torej vdih, izdih, vdih, izdih ... Počasi, umirjeno. Ampak tokrat mi ne gre. Moje dihanje je kot nekakšen disko ritem, ki se noče uskladiti z umirjeno indijsko mantro. Vdih je kratek in plitev, kakor da bi bil zadnji pred potopom. Vsak moj izdih pa je kot nekakšen klic na pomoč.

Sredi ene izmed asan, pri kateri sem se trudila, da bi bil moj hrbet videti kot gibljivo drevo, sem jo zaznala. Sedeča v kotu, z obrazom, ki mi je bil sumljivo znan. »Od kod jo poznaš?« me vpraša notranji glas. »Morda z ene od številnih novinarskih konferenc? Morda iz kakšne službene debate?« In tisti trenutek, ko sem se začela ukvarjati z neznanko, se je vsa moja sproščenost razblinila. Namesto da bi se osredotočila na dihanje, sem se na to žensko. Moja lenobna-mačka se je spremenila v prestrašenega-pobeglega-zajca. Moja asana ni več spominjala na drevo, ampak na zmedeno, prestrašeno žival, ki se hoče rešiti.

Trudila sem se ignorirati njeno prisotnost, a je bilo nemogoče. Kamor koli sem šla, je bila tam ona. Na jutranji jogi, na večerni meditaciji, celo na vsaki pijači. Vsakič, ko sem jo videla, me je preplavil neprijeten občutek. Kot bi jedla sladico in bi v ustih nenadoma začutila okus po gnilem fižolu. Nikakor mi ni uspelo najti svojega zena. Dihanje se je vrnilo v svoj disko ritem, moji možgani pa so bili kot računalnik, ki ne najde povezave in se samo še pregreva.

In potem se je tretji dan zgodilo. Medtem ko sem bila v položaju, imenovanem pes, ki gleda dol, se je moj um končno sprostil. Misli so tekle, kot da bi imela v glavi celotno enciklopedijo ljudi, ki jih poznam. In takrat se mi je posvetilo. Kot bi nekdo prižgal luč v moji zmedeni glavi. Ne, ni bila iz službe. Ni bila iz nobenega profesionalnega okolja. Takrat sem vedela. To je bila ona. Ljubica mojega bivšega moža. Ženska, ki je mojim otrokom »igrala novo mamo«, medtem ko sem se jaz bojevala z rakom.

Hecno, a ne? Greš na neki oddaljen, samotni otok, daleč od tvojega realnega življenja. Nikogar ne poznaš in nihče te niti ne zanima. Z nikomer se ne ukvarjaš in nihče se ne ukvarja s tabo. Prišla si na jogo in na pucanje umazanije s podstrešja, ki se je tam nabiralo vse leto. In potem se ti nekdo iz preteklosti, ki je ne maraš več, pojavi na tej sveti terasi in uniči vse tvoje mentalne napore. V istem hipu, ko sem gospo postavila na zemljevid poznanih ljudi, se mi je zavrtelo v glavi. Se tisti tam zgoraj spet igra z mano? V čem je čar te igre? Kaj zdaj pričakuje od mene?

Mimogrede, koliko vas je na letošnjem dopustu svoj prosti čas preživljalo z ljubico svojega bivšega partnerja? Na žalost nikogar ne poznam, ki bi ga doletelo takšno (neprijetno) srečanje. Zato sem tudi jaz ob tem spoznanju reagirala tako, kot sem edino zmogla in znala tisti hip. V sebi sem začutila strahoten nemir, ustrašila sem se, da bom spet doživela panični napad, in to pred vsemi tečajnicami, zato sem pobrala šila in kopita ter zapustila skupino in teraso.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 36, 9. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana