Shutterstock

V kontejnerju v industrijski coni v Šoštanju stojijo modri zaboji, v katerih se zvijajo drobni črvički, ob pogledu na katere bi povprečen Slovenec z gnusom zavihal nos. A kot pove Davorin Tonkli, ki se z gojenjem ličink hroščev mokarjev ukvarja že sedem let, gre za okusne beljakovinske bombe, ki porabijo neprimerno manj hrane in vode od krav, pujsov in piščancev. Njihov kulinarični potencial je prepoznal tudi priznani chef Bine Volčič, ki sporoča: »Vse je v glavi!«

Vem, kaj vas najbolj zanima, zatorej: okus imajo kot nekakšne slane hrustljave kozice. Daleč od neprijetnega, prav nasprotno. O okusih se ne razpravlja, a meni so se vsekakor zdeli boljši od smrdljivih govejih vampov in svinjskih možganov z jajci, ki so me travmatizirali v otroštvu. Verjetno sem zato že tedaj ob ogledu dokumentarcev, v katerih so nasmejani domorodci goltali debele ličinke, pomislil, da verjetno ne morejo biti tako slabe in da bi jih pravzaprav rad poskusil. Desetletja pozneje sem končno lahko potešil svojo radovednost – pa čeprav sem vmes postal vegetarijanec. Še ena težka žrtev, položena na oltar preiskovalnega novinarstva najvišjega ranga.

ai

Kulinarika

Po čričkih in kobilicah so zdaj v naši hrani dovoljeni še mokarji

»Ne sekiraj se, vsak od Slovencev in Slovenk je že kdaj pojedel kakšnega črva,« se ob mojih pomislekih zareži Davorin Tonkli. »Gotovo si kdaj v moki zasledil takšne drobne črne pikice. No, to so ostanki ličink hroščev mokarjev, ki so jih v mlinu zmleli skupaj z žitom.« Skomignem in pograbim nov ščepec posušenih črvičkov, ki mi jih je gostitelj pripravil v veliki konvekcijski pečici. Menda je potrebno še kaj hujšega, da si grešna duša prisluži abonma v Belcebubovem kotlu, pomislim med hrustanjem. Sploh pa so črvi mokarji bojda hrana prihodnosti – in Davorin Tonkli je pionir med zagovorniki njihovega uvajanja na jedilnike Slovencev in Slovenk, pri tem pa mu pomaga eden od najbolj znanih slovenskih kulinaričnih umetnikov, chef Bine Volčič.

Davorin Tonkli

Tonklija obiščem v industrijskem kompleksu v Šoštanju, kjer stoji njegov kontejner za proizvodnjo. Prostor ni prav prostoren, zrak v njem je topel in vlažen. Na začetku je stroj za sortiranje, za njim pa vrste zabojev, v katerih so insekti razvrščeni glede na razvojne faze. V prvi vrsti gomazijo žuželčji najstniki, ki hlastno žrejo otrobe in korenje in se predvsem na veliko parijo. V naslednji vrsti so zbrana jajčeca, iz katerih se izlegajo ličinke, za njimi pa so zaboji z doraščajočimi črvički. Tonkli jih na koncu prebere in jim kot vrhovni razsodnik določi usodo: eni so namenjeni za razvoj v hrošče za nadaljnji razplod, drugi postanejo živilo. Te usmrti tako, da jih dva dni pusti brez hrane, nato pa na hitro zamrzne pri minus tridesetih stopinjah – črvi preprosto zapadejo v hibernacijo, iz katere se več ne zbudijo.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 10, 10. marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana