Janez Kotar RTV Slovenija

Ob nekaterih knjigah me spreletava. Dobim kurjo kožo, kot se reče. Dotikajo se me besede. Podčrtujem jih. Heleno Koder po pripovedovanju moje mami, s katero sta bili sodelavki in eni prvih slovenskih televizijskih napovedovalk, poznam od malega. Njene fotografije v družbi Jane Čede in moje mami krasijo naše družinske albume. Lani sem ob njeni knjigi esejev Krošnja z neznanimi sadeži rekla, to je to. Letos pa njene nove, ki jo je pisala skoraj devetdeset let stara in s tako izjemnim spominom, nisem odprla takoj. A ko sem jo in začela brati, sem se spet počutila uslišana. Hvaležna, da berem pravo knjigo ob najbolj pravem času; ženske, ki je 35 let pred mano skozi opisovanje, kako nastane zgodba, prodrla globoko.

Kolizej

Zgodba o hiši Kolizej je tudi zgodba o nas kot posameznikih in družbenih bitjih. Helena Koder je o Kolizeju kot hiši, »ki ima svoj navzven in svoj navznoter«, naredila dokumentarni film in po več desetletjih zapisala, kako je nastajal: »Navzven so zidovi, navznoter je duša. Duša nevidna, vendar zna pripovedovati. Pripoveduje jo tistemu, ki zna poslušati. Drugim ne.« In ona je znala in zna bralca zapeljati, da ji prisluhne, njej in skozi njeno pripoved sebi.

Mladinska knjiga

Zgodbe mam samohranilk

Pisalo se je leto 1984, ko je tedanjemu uredniku na televiziji predlagala, da bi posnela dokumentarec o Kolizeju. O zanemarjeni stavbi na Gosposvetski, ki je bila zelo blizu stavbe, v kateri je živela sama. Obiskovalci so jo tako močno pritegnili, da si je v nekem trenutku rekla: »To je štof, pomislim, in malo me je sram, da se veselim, ker imam snov za dokumentarec, ki ne more biti ne vesel ne optimističen … Če rad delaš dokumentarne filme, se profesionalno tako pokvariš, da te teža zgodb, ki jih boš poslušal, tudi če hočeš biti empatičen, nekako pritegne in vklene, da zatreš svojo sočutnost in misliš samo, kako bi se dalo narediti film.«

Helena Koder je resnična in iskrena, da bolj ne bi mogla biti. Spomin ji služi, da lahko zapiše resnico, lepo in manj lepo, o ustvarjanju zgodb. Opiše nam, kako je ustvarjala dokumentarec, hodila poslušat zgodbe, najprej sama, potem z režiserjem. Skupaj z njo stopimo v stanovanje stanovalcev Kolizeja, stavbe, ki je ni več. Ta južnih, Bosancev, in naših, ki so nekoč imeli, pa so jim vzeli, pa k materam samohranilkam: »Kar se je dogajalo v Kolizeju, je bil preprosto izraz bede in nemoči odrinjenih priseljencev, največkrat mater samohranilk, ki so nekje izvedele za izpraznjeno podstrešno sobo in se neke noči na skrivaj vselile.« Ljudje so ji zaupali svojo intimo, včasih je potem morala to rezati in lepiti na pravem mestu. Opisuje, kako se zgodijo naključja, ki pravzaprav naredijo film, zdi se, da kar tako, a so navadno posledica pravih odločitev ustvarjalcev.

Kodrova je zgodbe hranila v posebnih zvezkih, jih desetletja prekladala sem in tja, še nekaj let nazaj raztrgala kartončke in jih zavrgla s starimi časopisi – in pred nekaj meseci, ko je to pisala, ji je bilo seveda žal. Tako zelo se lahko vživimo v njen proces dela, ko je prejemala zaupne zgodbe in pustila pripovedovalcem, da govorijo, ko so ji predajali drobce, in bila še posebej pozorna, ko se je pojavila tišina. »V to tišino nisem posegala z vprašanji … zgodilo se je prav po takem premoru, ko je govor zastal, da je človek izpovedal nekaj najbolj bistvenega, nekaj, kar je iztrgal iz svoje notranjosti.«

Osebna rast

Bralni užitki: Ali smo kot človeška vrsta na poti lastnega propada?

Francoska palača za vse, ne le za elito

In zdaj na tem mestu, kjer je nekdaj stal Kolizej, stoji soseska Schellenburg. Na kaj je torej investitor meril, da je izbral tako ime, se sprašuje avtorica, in še najbolj logično se ji zdi, da gre za njegovo navezavo na misel o eliti, na skupinico ljudi, ki izkazujejo nesorazmerno moč in vpliv. In se sprašuje naprej, če smo kot posamezniki in kot skupnost sposobni iz zgodb, kakršna je ta o Kolizeju, razbrati kakšne vzorce, uvideti, kaj je vzrok in kaj posledica. V Parizu, za primerjavo, če se že hočemo ves čas primerjati z Evropo, piše ta izjemna opazovalka, so znali iz ene take primerljive stavbe Les Halles zgraditi kulturni center Georgesa Pompidouja, in ob koncu se spomni: »Spomin ima svojo logiko. Nekateri najbolj dragoceni spomini so zakopani najgloblje.«

Spomni se, da je dokumentarec o Kolizeju imel prvo projekcijo v Pompidouju po čudnem naključju. Ob njej je bil tudi on. »Med filmom ves čas trdno držim za roko moškega, ki sedi zraven. To si ti. Ljubim te. Srečna sem, da si z mano na ta dan, tudi zato mi srce bije malo hitreje.« Ko pride do zadnjega stavka v tej čudoviti, dragoceni knjigi, bralec skupaj z njo občuti občutke izpolnjenosti, ki jih je doživela na tisti projekciji, z zadnjim stavkom se spominja, kako lepo je, da so Francozi na kraju, kjer je bil nekoč »trebuh Pariza«, postavili tako palačo. »Palačo za vse.« Tu naredi konec. Velika pika je postavljena. Za delo Krošnja z neznanimi sadeži je ta velika gospa lani prejela Rožančevo nagrado.

revija Jana