Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Ste kdaj opazovali, kako si ljudje medsebojno naklonjenost kažejo z gibi, ki se jih sploh ne zavedajo? Med fotografiranjem sem od zadaj gledala, kako nagibata glavo druga k drugi, da se skoraj dotikata, in ko sem videla fotografije, je bilo še bolj očitno, da sta ženska in smejoča se deklica ob njej zelo povezani. 

»Začela je pri meni, strašno rada je klekljala. Mama je ob klekljanju lahko na televiziji gledala film in sledila vsebini, ta punca pa tudi. Z bratom sta prišla, on je še risanke gledal – pozneje se je naučil klekljati – ona je pa klekljala, doma pri meni je imela bulo. In je klekljala in gledala televizijo, kot moja mama. Tudi jaz imam vedno prižgano televizijo, kadar klekljam, ampak jaz bolj poslušam,« pravi o pravnukinjinih klekljarskih začetkih Albina Štucin. S seboj je prinesla tudi fotografijo, na kateri plavolas drobižek, še čisto majčkena Lana, začarano strmi v bulo. Zdaj desetletna Lana, ki se zmagovito udeležuje razstav in tekmovanj, pa na vprašanje, ali klekljanje postaja vedno težje, suvereno pravi, da »sploh nikoli ni nič težko«.

Pestrna

Albina se je čipkarske umetnosti naučila od svoje mame, ali kot pravi v svoji pesmi Moja klekljarska šola, »ob maminih kolenih sem sedela, saj je ona celi dan ob buli preživela. Klekeljnom sem z očmi sledila in si želela, da bi tudi jaz klekljarica bila.« Mama je ob buli preživljala dneve zato, ker je služila s prodajo svojih izdelkov. Z Albino sta bili sami in življenje je bilo trdo. Albini se je želja izpolnila, ko je imela šest ali sedem let, pravi. Mama je delala velike prte s čipkastimi všitki, k njim pa je spadalo tudi dvanajst serviet, »pa je dala vmes tudi kakšno mojo,« se smeje.

Dom

Slovencu s težavami z živci v rokah je zdravnik svetoval kleklanje

Ampak še pred tem je bila vojna. Italijani so internirali vso družino, »zasliševali so jih in pretepali«. Tudi mamo so odpeljali, triletna Albina, letnik 1938, je ostala pri babici. »Seveda se spomnim! Ko so prišli, so čisto vse pokradli. Pobrali obleke, vse, kar so lahko, in naložili na vozove. Odpeljali so živino in stara mama, ki je rodila šestnajst otrok, je prijela eno kravo in rekla, te ne smete odpeljati, da bodo otroci imeli mleko. In so ji jo pustili, vse drugo so pa pobrali. Po razpadu Italije je potem mama prišla domov. Ampak ni še bilo konec …«

Šimen Zupančič

Njeno življenje tudi po vojni niso bile samo čipke, pri dvanajstih je šla za pestrno k teti, dve uri hoda od maminega doma. Pozabite na presunljive opise ukradenega otroštva Bevkove Pestrne, teta jo je imela rada »kot svojega otroka, imam lepe spomine na te čase.« Pri teti, ki je imela šest otrok, so potrebovali varuško. »Nekatere sem pestovala, delala sem vse, kar je bilo treba – poviti, nahraniti otroke in druga kmečka dela. Pestrno so potrebovali, ker starši na kmetiji niso imeli časa, da bi se veliko ukvarjali z otroki. Kakšnih pet let sem živela pri teti. Hudo je bilo, ker nisem imela nobene družbe, dokler nisem malo zrasla. Konec tedna sem morala nazaj na mamin dom, da smo šli v nedeljo k maši, popoldne pa nazaj k teti. Ob odhodu je bilo hudo, pri mami je bila družba. Mama je gledala za mano, ko sem peš odhajala, in jaz sem šla bolj nazaj kot naprej,« se spominja. »Potem se je pa mama poročila in sem morala nazaj, da sem pestovala sestro in bratce.«

Tako je bilo takrat, pravi zamišljeno. Nobene pritožbe, nobenega vitja rok nad usodo, samo skomig: tako je pač bilo.

Šimen Zupančič

Zasvojena

 Ampak z belim svetom še nista opravila, pri skoraj osemnajstih je šla k stricu v Ljubljano za gospodinjsko pomočnico, po pol leta pa nazaj domov, ker je bila mama znova noseča. »Služb takrat ni bilo, delali smo po kmetijah,« pripoveduje. Potem je spoznala bodočega moža, pri štiriindvajsetih se je poročila, rodila dva otroka in šla potem, ko sta bila malo večja, v službo v tovarno. S tridesetimi leti delovne dobe se je upokojila, »a tudi vmes sem sosedom še kaj povarovala. Zmeraj sem bila med otroki.« In med klekeljni tudi. Zmeraj. Še vedno vsak dan ustvarja čipke. Da jo je bula »zasvojila«, pravi v svoji pesmi. »Še danes sem zvesta ji ostala, saj mi je iz mnogih stisk pomagala.«

Malo vrta imam, pripoveduje o tem, kaj jo še veseli, »pa žlikrofe naredim, piškote, rezance, če kdo pride.« In v turističnem društvu sem, našteva, »vsako leto smo delali štrukelj, dolg dvajset metrov, tam sem bila vedno zraven.« O svojih dosežkih ta mila ženska s toplim nasmehom ne govori veliko. Samo to prizna – in ne skriva ponosa – da je ravno pred letom dni dvignila zastavo na otvoritvi Festivala idrijske čipke. Je med ustanovnimi članicami Društva klekljaric idrijske čipke in se vsak teden druži s skupino klekljaric v Spodnji Idriji, kjer živi. Sem ob obisku vprašala zbrane ženske, ali je v Idriji sploh kdo, ki ne zna klekljati. Zamislile so se in potem je ena rekla, no, kakšen je najbrž že …

Ampak je očitno redkost.

Kultura

Moški v Sloveniji izvrstno klekljajo

Šimen Zupančič

Družina z naše naslovnice

Tole je naslovnica neke prastare Jane, na kateri sta Albinina mama in brat. Ker sta logotip in datum odrezana, ne vemo, kdaj je bila fotografija posneta. Gospa Albina pravi, da je članek govoril o najstarejšem od njenih treh bratov, ki je hotel v njihovi vasi narediti mladinski klub in je staro hišo preurejal v disko.

Še nekajkrat toliko!

V Idriji in okolici je klekljanje preprosto način življenja, tudi Lana iz naše zgodbe se v Čipkarski šoli Idrija dvakrat tedensko uči klekljati. V Idriji imajo najstarejšo čipkarsko šolo na svetu, ki deluje neprekinjeno že od svojega nastanka. Ustanovljena je bila leta 1876, letos praznuje 150. obletnico neprekinjenega delovanja. Tule je ščepec statistike: šolo trenutno obiskuje 500 otrok in mladih, letno se v njej izobražuje tudi 150 odraslih. Imajo tudi spletno trgovino s svojimi izdelki. To ni zgolj šola klekljanja, pravijo, »je tudi šola učenja življenjskih vrednot. Je zgodba o vztrajnosti, potrpežljivosti, natančnosti in veliki ljubezni do idrijske čipke.«

revija Jana