revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V maju praznuje rojstni dan res veliko najinih bližnjih prijateljev in tudi znancev. Preden sem pogledala na spletu statistiko, se mi je zdelo, da bi lahko bilo največ rojstev prav v maju, ki mu nekateri pravijo najlepši mesec v letu ali pa kar mesec ljubezni. Pa sem ugotovila, da ni tako. Največ rojstev pri nas je v zadnji tretjini septembra. Torej bi lahko rekli, da je okoli novega leta čas ljubezni, ali ne? 

Rojstni dan je najbolj razširjen osebni praznik v vseh kulturah. Kadar pomislimo nanj, se nam verjetno najprej pred očmi prikaže torta. Toda ne meni. Prostodušno priznam, da še nikoli nisem imela torte za rojstni dan. Verjetno sem si jo želela v otroštvu, pa v naši hiši ni bilo niti za kruh, kaj šele za kakšno torto. Pravzaprav pa je bilo tako, da do okoli šestega leta sploh nisem vedela, ali sem rojena šestnajstega v mesecu ali osemnajstega. Ker je tudi mama vedno zamešala datuma. Najbrž se ji ni zdelo pomembno. Zdaj pa si torte tako ali tako že dolgo ne želim več. Pa še neznansko veliko število svečk na torti, ki štejejo slavljenčeva leta, bi lahko povzročilo požar v hiši.

K rojstnemu dnevu spadajo tudi voščilnice, v teh časih bolj sporočila na telefonih, in obdarovanje. Darilo je nekaj, kar je nekomu dano v last brez plačila. Najlepše darilo pa je tisto, za katero tudi darovalcu ni bilo treba (veliko) plačati. To so lahko čas, druženje, pogovor in podobno. Jaz se bom vedno spominjala neke kartice izpred mnogo let, ki mi jo je za rojstni dan poslala stara mama.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Žalost in veselje z roko v roki

Še danes vidim dve rdeči vrtnici in na sredini je sedel mlad siv mucek z najprijaznejšimi očmi. Stara mama mi je napisala voščilo in pripisala: mali paket pa dobiš. Spominjam se, da je paket res prispel nekaj dni pozneje, ne spomnim pa se, kaj je bilo v njem. Verjetno kakšna oblačila iz dobrodelnih organizacij. Gotovo sem se tudi njih razveselila, a v spominu mi je ostala kartica, ki sem jo neštetokrat pogledala in prebrala, in vedno mi je bilo toplo pri duši. Še danes mi je!

Po vsem tem je verjetno odveč razpredati o zabavah. Ki tudi spadajo k rojstnemu dnevu. Ker o tem nič ne vem, ne bom nič napisala. Ker pa nisem kot drugi, vseeno privoščim vsem dobre zabave, če jih to razvedri. Ni treba biti drugim tako puste sorte, če sem že jaz.

In skoraj ob koncu maja ima rojstni dan tudi Janek. Tako kot tista kartica ali pa še bolj se mi je vtisnilo v spomin njegovo rojstvo. Ko sem premišljevala, zakaj, sem pomislila, da je bil to najstrašnejši in tudi najsrečnejši dogodek v mojem življenju. Najbrž ste pomislili, kako je mogoče oboje skupaj? O, je! Predstavljate si, da vas pograbi velik val cunamija, in ko že mislite, da se boste utopili, vas po nekaj minutah položi na obalo, nekam na varno, val počasi izginja izpred vaših oči, vi še vedno prestrašeni in s polnimi pljuči vode, a … živi!

In potem zagledate še nekoga, ki za svoje življenje potrebuje prav vas! Poberete se, izpljunete vodo, izjočete strah, pobašete mali zavitek v pleničkah, pa čeprav s poševnimi očmi in večjima trebuščkom in jezikom, s tumpastim noskom, z razbrazdanimi dlanmi ter kratkimi prstki … Poslanega od … kogarkoli že … ali pa sploh ne … a rojenega iz lastnega telesa … otroka in učitelja za vse življenje … darilo ali smisel življenja … Če se tako naravnamo, tako vidimo in tako vzamemo … življenje … Cunami, hurikan, orkan, morda vse skupaj tisti trenutek? In potem se počasi vse umiri, vedno se umiri, in človek ima izkušnjo, da se zdaj lahko zgodi karkoli že, tudi konec sveta … pa bo preživel!

Janek je imel za vsak rojstni dan torto. Letos bo že petintrideseta. Ko je bil še mlajši, mislim, da mu je bilo vseeno zanjo. Zdaj pa vidi, da z njo praznujejo tudi njegovi prijatelji, in jo z veseljem odnese v delovni center. Janek pač ne razume predstav večinskih ljudi o rojstnem dnevu. Pred leti se je zbrala za kakšen njegov dan moja rodbina. No, ni jih niti za prste na obeh rokah. Jaz sem stala za štedilnikom in kuhala, vsa zaripla v obraz, z enim očesom pazila na Janeka, vmes se pogovarjala s sorodniki. To je nekako družba pričakovala od mene. Potem pa mi je počasi postalo vseeno, kaj kdo pričakuje. Z Janekom si narediva tudi ta dan takšen, da je po njegovi meri, se počuti dobro in se mu izpolnijo vse želje. Tiste, ki jih pač znam prebrati, jih nekako ugotoviti in si jih predstavljati, jih izluščiti, si zamisliti, se jih domisliti …

Včasih sem še dodala kakšno mojo željo za njegov rojstni dan. Malo čudna misel, ali ne? Takole je: ko je bil Janek še majhen, sem mu kupovala najlepša oblačila, no, po mojih predstavah. Vedno je bil kot iz škatlice, bi rekli. Mislila sem, da bodo ljudje najprej zagledali lepega fantička, ne pa downovega sindroma. Kakšen družinski član me je celo ozmerjal, da sem neumna, otrok vendar hitro preraste oblačila. Vsak bik ima pač svoj štrik, sem si mislila in kupovala dalje. No, danes je nekoliko drugače. Janekova postava že nekaj let ni manekenska in oblačila si že dolgo izbira sam. Da obožuje kariraste srajce, že veste. Danes je zame pomembno, da se dobro počuti, zato sem svoje želje ob njegovih rojstnih dnevih opustila. Kot vsi drugi ljudje pa je vedno vesel vsakega darila. Vseeno mu je, koliko kaj stane, je pa pomembno, da ima kakšno podobno oblačilo že v omari.

Janeka pač ne vidim več, že dolgo ne več kot downov sindrom, ki bi ga bilo treba prikrivati! In vem, da z njegovimi oblačili nikogar ne morem pretentati. Vem pa, da je tistim dobrim ljudem, ki jim je mar za ljudi s posebnimi potrebami, to tako čisto vseeno.

Ostanite zdravi in pri zdravi! Če sem jaz, boste tudi vi!

*Peti mesec v letu.

revija Jana