Mojca Majnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst in foto: Mojca Majnik

Ko je leta 1997 telo Zvonka Štoka, po poklicu učitelja praktičnega pouka iz Izole, nepremično ležalo pod hladno svetlobo bolnišničnih luči, so monitorji enakomerno piskali, kot bi merili čas, ki mu je polzel iz rok. Nihče v sobi ni slutil, da on medtem potuje skozi vijolično svetlobo ter nenavadne pokrajine in planete, resničnejše od vsega, kar je kadarkoli videl.

Naš sogovornik je bil na vrhuncu kariere. Želel si je še novih izzivov, zato se je odločil, da bo odprl lastno kavarno. To je tudi storil. Poimenoval jo je Zvon. Mnogi pravijo, da je ta lokal eden najlepših na slovenski obali.

Slovenija

Zrli so smrti v oči, zdaj vedo, kaj je zares pomembno

Nesreča

Ko je ravno zaključeval z opremljanjem kavarne, ga je med hojo zunaj cestišča med Izolo in Belvederjem ponoči zbil avto. Nič se ne spomni. Zagrnila ga je tema.

Zdravnik, ki ga je zdravil, mu je pozneje povedal, da je imel veliko srečo, saj bi bil zaradi hudih poškodb glave prav lahko mrtev ali invalid. »Ko sem se znova zbudil v življenje, sem si rekel, da je to moje drugo rojstvo,« pravi. Šele v policijskem zapisniku je videl, da je po zraku letel 67 metrov do kraja, kjer je potem obležal nezavesten.

»Odpeljali so me v izolsko bolnišnico in tam sem v teh treh dneh kome doživljal ali preživljal – lahko bi rekel – težko razumljiva, a čarobna in komaj verjetna doživetja.«

Potem pomisli in nadaljuje: »Ko sem bil v komi, sem doživljal neverjetne stvari. Sprva sem plaval po neznansko velikem prostoru temno vijolične barve. Krasno sem se počutil in bil sem čisto miren. Nisem pa čutil svojega telesa. Pravzaprav ničesar.« Pravi, da so to bili rajski občutki. »Odtlej se smrti ne bojim več.« To, kar je takrat doživel, je bilo nekaj lepega, neke vrste nebesa. »Vedel sem, da sem živ, a hkrati, da sem duh.«

V tem njegovem raju so vladali mir, tišina, milina. »V tej mirnosti se je v daljavi najprej pokazala pika in začela rasti kot svetla točka do velikosti meseca. Nato se je začela počasi bistriti in iz tega bistrenja se je prikazal planet Zemlja. Jasno sem videl Severno in Južno Ameriko. Ugotavljal sem, da naš zeleno-modri planet opazujem z nekega drugega planeta, kjer so tla rdeče barve.«

Kmalu zatem se je prikazala druga bela pika in se začela večati kot gosta pena. »Prekrila je Zemljo in nastala je močna svetloba, iz nje sta pridrseli dve osebi, oblečeni v belo tuniko: moški s kostanjevimi lasmi in črnolasa ženska. Moški mi je skušal nekaj povedati, a naj sem se še tako trudil, nisem razumel, kaj mi govori. Ženska, ki je bila zraven, mi je z obrazom in mimiko prijazno nakazovala, naj ga poslušam, in začutil sem njeno dobrohotnost. Ko se je tretjič vračal proti meni, je dvignil desno roko, pomahal in se hudomušno nasmejal. Spet je nekaj rekel, vendar nisem ničesar slišal, nato sta oddrsela stran.« Zelo rad bi izvedel, kaj mu je pripovedoval.

Doživetja v komi

 Prizna, da mu je bilo sprva težko govoriti o tem, kaj je videl in doživel v komi. Veliko ljudi pač v takšna videnja ne verjame. »O teh svojih doživetjih sem že govoril na romanju v Sveto deželo in Jeruzalem ter z župnikom Janezom Kobalom iz Izole.« Nam pa zaupa še to, da je med komo padel tudi v središče Zemlje. Videl je trpeče ljudi in ti so ga gledali. Sicer pa je pristal na produ in zagledal čoln na žuboreči reki. »Prva stvar, ki mi je padla na pamet, je bila: če je čoln, potem lahko stopim vanj, saj te reka vedno nekam pripelje. Zato sem sedel v ta čoln in se odpeljal. Prišel sem do močnih brzic. Spomnim se, kako me je premetavalo z enega konca na drugega. Bal sem se, da bom padel v deročo reko, zato sem se močno držal.«

Končno je dosegel breg in se umiril. »Čez nekaj časa pa sem se znašel v  tunelu. Na koncu je bila močna svetloba in me sprva zaslepila. Potem sem zagledal lepo svetlolaso žensko, z rokami mi je kazala, da me je pričakovala in naj stopim v svetlobo.« Ko jo je želel objeti, je nenadoma izginila. Nato se je znašel na njemu znani kraški planoti. »Mislil sem, da bom šel naprej peš, a je vse izginilo tako hitro, kot se je pojavilo. Očitno sem se zbudil iz kome.«

Njegovo okrevanje je trajalo več let. Doživel je tudi zastoj srca in rahlo kap. Še vedno se pogosto spominja tistih doživetij. Hkrati je ugotovil, da ima tudi sam v rokah zdravilno moč. Danes je invalidsko upokojen in poskuša še naprej živeti polno življenje. »Res pa je, da sem po nesreči postal drug človek. Verjamem, da sem se vrnil iz kome z namenom, da še nekaj naredim, pomagam ljudem finančno in pri zdravljenju.« Veseli se življenja z ženo Marinko, ki ji je neizmerno hvaležen, da mu je stala ob strani, hčerkama Niko in Petro ter vnukinjo Asjo.

Ima kdo podobno izkušnjo? 

Njegova življenjska modrost je: naključij ni. To besedo si je izmislil človek. Vse se zgodi z namenom, in ko se tega zaveš, boš razumel svet. Sporočilo bralcem? »Življenje je lepo, čeprav je včasih tudi težko. A bo hitro lepše, če bomo prijazni, dobrodelni in pošteni do sebe in drugih ter če bomo manj kritizirali vse okoli sebe.« Njegov vsakdan se začne s telovadbo šole zdravja na morskem pomolu, sledijo debatni krožek ob kavi v kavarni Zvon, zajtrk in sprehod. Obiskuje dejavnosti na univerzi Morje, kot so pohodna skupina, zgodovina in gledališče. V medgeneracijskem središču v Izoli pa še angleščino, italijanščino in športne aktivnosti. Prakticira tudi samozdravljenje. Želi si, da bi nekoč spoznal, kaj mu je moški v komi govoril. Zato išče stike z ljudmi s podobnimi izkušnjami. Njegov e-naslov je v uredništvu.

revija Jana