Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekoga, ki bo prišel pomagat pri selitvi, skuhal kurjo juhico ob virozi ali preprosto poslušal, ko življenje postane težko. A takšnih odnosov je po ugotovitvah številnih raziskav vse manj. Sociologi in psihologi so skovali izraz recesija prijateljstva, s katerim opisujejo upadanje tesnih prijateljskih vezi in spremembo pogleda na to, kaj prijateljstvo sploh je. Še en od paradoksov sodobnega časa pač. Tehnično smo povezani bolj kot kadarkoli prej, hkrati pa vse več ljudi nima nikogar, ki bi ga lahko poklicali v stiski.

Po definiciji v raziskavah je bližnji prijatelj nekdo, ki mu zaupamo, se nanj lahko obrnemo po pomoč in z njim delimo osebne stiske. Po podatkih OECD približno osem odstotkov Evropejcev nima ob sebi niti enega takšnega. To ni malo, to je vsak dvanajsti človek. Podobne številke se pojavljajo tudi v drugih raziskavah. Britanski antropolog Robin Dunbar, ki raziskuje socialne mreže, ugotavlja, da ima večina ljudi približno pet zelo tesnih odnosov. To niso nujno samo prijatelji, ampak tudi ljudje, s katerimi vzdržujemo najgloblje čustvene vezi.

Mnenja

Prostovoljno pred poroto: Prijatelji so naju izločili

Ta bližina oziroma globina je nadvse pomembna. Veliko pomembnejša kot število kontaktov v telefonskem imeniku ali množica sledilcev na družbenih omrežjih. Raziskave vedno znova potrjujejo to, kar govorita že zdrava pamet in izkustvo. Ljudje z vsaj nekaj tesnimi prijatelji imajo manj depresije, nižjo raven stresa in so tudi telesno bolj zdravi. Poročilo ameriškega glavnega zdravstvenega svetovalca iz leta 2023 še natančneje ugotavlja, da socialna izolacija povečuje tveganje za bolezni srca, depresijo, demenco in prezgodnjo smrt. Osamljenost postaja ena od epidemij sodobnega sveta. Spreminjajo se tudi vzorci, koga najbolj prizadene. Medtem ko je dolgo veljala predvsem za težavo starejših ljudi, so danes med najbolj ogroženimi mladi odrasli. Posebej osamljeni so mladi med 16. in 24. letom, še posebej pa mlade ženske.

Shutterstock

Težava ni pomanjkanje stikov, ampak pomanjkanje bližine

Tudi statistike konkretno za Slovenijo kažejo precej žalobno sliko. Raziskava ‘A Lonelier World after COVID-19’, ki so jo pred dvema letoma objavili dr. Vita Poštuvan in sodelavci s Slovenskega centra za raziskovanje samomora, je spremljala iste ljudi pred epidemijo covida 19, med njo in po njej. Ugotovili so, da med epidemijo ni najbolj narasla socialna osamljenost, torej občutek, da človek nima dovolj stikov. Še izraziteje je narasla čustvena osamljenost, občutek, da človeku manjka res bližnja oseba, ki bi ga razumela, podpirala in mu stala ob strani. Tudi po odpravi omejitev se občutek družabne varnosti ni vrnil na raven pred epidemijo. Raziskovalci ugotavljajo, da je pandemija pustila dolgotrajne posledice na občutku povezanosti in bližine med ljudmi. Podobno kažejo tudi podatki mednarodne raziskave HBSC, ki jo v Sloveniji koordinira Nacionalni inštitut za javno zdravje. V njej vsak peti mladostnik poroča o pogostih občutkih osamljenosti.

Pogosto vprašanje na družbenih omrežjih

Medtem ko raziskave kažejo statistiko, spletni forumi razkrivajo čustva. Na slovenskem Redditu ljudje pogosto sprašujejo, kje spoznati ljudi in kako razširiti (pre)ozek krog prijateljev, so pa tudi objave ljudi, ki imajo občutek, da prijateljstva postajajo čedalje bolj krhka. Ena od uporabnic je zapisala, da ima le dve prijateljici še iz osnovne šole in nikakor ne more pobližje spoznati novih ljudi. Drugi uporabnik je opisal, da je po razhodu z dekletom izgubil praktično vso družbo in da se mu zdi, kot da so socialni krogi po tridesetem letu že zaprti.

Takšnih zapisov je vsak teden kar nekaj. Še bolj žalostni pa so tisti, ki ne govorijo o tem, da človek prijateljev nima, ampak da jih ni ob njem takrat, ko jih najbolj potrebuje. Tako je študentka z anoreksijo opisala, kako je v trenutku, ko je bila popolnoma na tleh, klicala »prijatelje« s prošnjo za pogovor. Vsega skupaj ima tri, ki so ji dovolj blizu, da jih sploh pokliče. Ena jo je odslovila s komentarjem: »Ali si nisi ti bolj blizu z drugo prijateljico?« Druga je odgovorila, da spi in se ji ne da. Prijatelj pa se je izgovoril, da ta trenutek nima časa in jo bo poklical nazaj. Ni je. Pa tudi na njene klice se ni več oglasil. Čisto sama je v stiski po ločitvi ostala tudi druga mlajša ženska, samski moški pa je potožil, da njegovih edinih dveh prijateljev, zdaj ko imata družine, ne zanima več.

Recesija prijateljstva

To je seveda le nekaj primerov, ki orišejo stisko ljudi, ki ostanejo sami dobesedno ali v prenesenem smislu. A dobro orišejo tisto, kar so strokovnjaki poimenovali recesija prijateljstva (friendship recession). Ta izraz je v zadnjih letih postal eden ključnih pojmov za boljše razumevanje sodobnih odnosov. Verjetno prvič so ga uporabili v raziskavi The State of American Friendship, ki jo je leta 2021 objavil Survey Center on American Life. Raziskovalci so ugotovili, da se je število ljudi brez enega samega bližnjega prijatelja v nekaj desetletjih povečalo s približno treh na dvanajst odstotkov. Hkrati se je močno zmanjšal delež ljudi, ki imajo deset ali več bližnjih prijateljev. A recesija prijateljstva ne pomeni samo krčenja kroga prijateljev. Pomeni tudi spreminjanje tega, kaj od prijateljstva pričakujemo.

Raziskovalci ugotavljajo, da so se pričakovanja do prijateljev močno povečala. Medtem ko so bila prijateljstva nekoč vezana na skupne aktivnosti, sosedske odnose ali pripadnost skupnosti, danes od prijateljev pričakujemo čustveno razumevanje, psihološko podporo, potrjevanje lastne identitete, zvestobo, iskrenost in stalno dosegljivost. Prijatelj ni več le človek, s katerim preživljamo čas. Predstava pravega prijatelja je postala nekakšna kombinacija zaupnika, terapevta, mentorja in življenjskega sopotnika. Takšen ideal pa seveda vodi v razočaranje nad resničnimi ljudmi. In pogosto v trganje vezi, ki se še spletle niso pošteno.

V svetu, ki je zaznamovan predvsem s potrošništvom in čedalje večjim poenotenjem tega, kako živimo, ne glede na to, kje smo in iz kakšne kulture prihajamo, pričakovanja do prijateljstva postajajo tudi vse bolj »standardizirana«. Na družbenih omrežjih se širijo nasveti o »zdravih« in »nezdravih« odnosih, o tem, kaj mora pravi prijatelj storiti in česa ne sme. Kar naprej se govori o osebnih mejah, pravilih komunikacije in celih seznamih »rdečih zastavic«, na katere naj bi bili pozorni. Kot da prijateljstvo deluje po prometnih pravilih, ki so za vse enaka. Namesto da bi bili čim bolj avtentični, iskreni in oni sami, se ljudje sprašujejo, kaj sploh lahko oni sami in njihovi prijatelji izrazijo, da so še »prav«. Čedalje manj prostora je za različnost značajev, za napake, čudaštva in prijatelje, ki niso vedno idealni.

Ob tem raziskovalci ugotavljajo, da ljudje od prijateljstev pričakujejo več kot kadarkoli prej, vanje pa pogosto vlagajo manj časa kot prejšnje generacije. Prijateljstva zahtevajo redne stike, skupne izkušnje, potrpežljivost in pripravljenost preživeti skupaj tudi manj prijetne trenutke. Toda v družbi, ki spodbuja učinkovitost, produktivnost in nenehno zaposlenost, so prav takšne naložbe pogosto prve na seznamu stvari, ki jih opustimo.

Shutterstock

Še posebej je težko za najstnike

Medtem ko starejše generacije še nekako ohranjajo svojo socialno mrežo, pa se vse prehitro sami znajdejo najstniki, ki si svoj krog prijateljev šele gradijo. Medtem ko majhni otroci še imajo možnost razvijati iskrena prijateljstva v vrtcu in na igriščih, se že na prehodu v šolo lahko znajdejo sami. Raziskave kažejo, da otroci in najstniki prijateljstva sklepajo precej drugače. Pri majhnih otrocih (3–10 let) nastajajo predvsem skozi skupno igro, fizično bližino in pogoste stike. Prijatelj je preprosto nekdo, s katerim se otrok rad igra. Pri najstnikih postanejo pomembnejši zaupanje, čustvena podpora, skupne vrednote in občutek pripadnosti. Prijatelj ni več le soigralec, temveč nekdo, ki ga razume in mu lahko zaupa. Kakovostna prijateljstva so eden najmočnejših zaščitnih dejavnikov pred osamljenostjo, anksioznostjo in depresijo.

A kaj ko strokovnjaki opozarjajo, da imajo današnji najstniki manj priložnosti za razvoj globokih prijateljstev. Velik del druženja se je preselil na telefone in družbena omrežja, urniki mladih pa so vse bolj zapolnjeni s šolo, treningi in drugimi dejavnostmi. Tudi tisti, ki še imajo čas, pa pogosto zastonj iščejo sovrstnika, ki bi bil na razpolago ali imel voljo kaj početi skupaj. Ker imajo malo izkušenj, kako se tesneje povezati, jim je pogosto nerodno in se vzpostavljanja novih vezi niti ne lotijo. Zadovoljijo se z zbiranjem všečkov in objavljanjem na družbenih omrežjih. Digitalna komunikacija sicer res dobro ohranja stik med njimi, težje pa ustvarja bližino, zaupanje in občutek pripadnosti.

Zakaj je tako?

Po eni strani se odgovor na zgornje vprašanje ponuja sam po sebi. Tempo in način sodobnega življenja. Ljudje se pogosteje selimo, pogosteje menjamo službo in posledično lahko živimo dlje od svojih prijateljev. Veliko manj časa preživimo v skupnih dejavnostih in na skupnih prostorih, kjer so se prijateljstva nekoč oblikovala spontano. Sociologi govorijo o propadu tako imenovanih tretjih prostorov – lokalov, društev, mladinskih centrov, športnih klubov in drugih krajev, ki niso ne dom ne služba. Saj veste, kako je bilo treba včasih otroke zvečer iskati po soseski. Igrišča so bila polna, skozi okna so odmevali klici, na travnikih se je igral nogomet, po ulicah so se vozili s kolesi, na klopcah pa so se zbirale cele druščine. Danes so takšni prizori vse redkejši. Če se sprehodimo skozi večino naselij, bomo na igriščih največkrat videli malčke, ki jih še »pasejo« starši ali babice in dedki. Starejši osnovnošolci in najstniki, ki so bili nekoč zaščitni znak parkov, ulic in športnih igrišč, so iz javnega prostora skoraj izginili. Njihovo druženje se je preselilo v organizirane dejavnosti, nakupovalna središča, zasebne domove in predvsem na zaslone telefonov.

Raziskovalci opozarjajo, da s tem ne izginja le otroški vrvež, ampak tudi nešteto drobnih priložnosti za sklepanje prijateljstev. Nekdaj si prijatelja spoznal, ker sta vsak dan skupaj brcala isto žogo, sedela na isti gugalnici ali se srečevala na istem dvorišču. Danes je takšnih spontanih srečanj vse manj, vse manj je prostega časa. Že pri najstnikih ni več tistih dolgih brezciljnih popoldnevov, v katerih smo viseli skupaj, se zabavali, dolgočasili, bili prisiljeni izumiti svojo lastno zabavo, se prepirali, si oprostili in vse to ponovili naslednji dan. Vseh teh stvari, iz katerih so se nekoč rodila najtrdnejša prijateljstva, torej.

Prijateljstva se zdaj ne zgodijo več sama od sebe. Ne rastejo avtomatično le zato, ker nekoga že dolgo poznamo in z njim preživljamo čas. Vse pogosteje jih moramo načrtovati. Srečanja usklajujemo tedne vnaprej, lažje je nekoga najti prek aplikacije za iskanje prijateljev kot v resničnem življenju. Ko se že dobimo, je čas omejen in glava natrpana, telefona ne znamo odložiti niti za dobro uro. Raziskovalci s Harvard Kennedy School, ki so vpeljali izraz recesija prijateljstva, tako ugotavljajo, da je eden največjih paradoksov sodobnega časa prav to, da ljudje prijateljstva ocenjujemo kot zelo pomembna, hkrati pa jim namenjamo vse manj časa. A globoka človeška potreba po bližnjih odnosih ostaja. In vsem tatovom pozornosti v obliki neskončnih vsebin na ekranih navkljub, preštevilnim ostaja tudi luknja v duši, ki se kaže kot porast tesnobe, depresije in osamljenosti. Pri prijateljstvu pa bližnjice ni. Kot pravi pesem, ‘za prijatelje si je treba čas vzet’.

Prijateljstva zahtevajo redne stike, skupne izkušnje, potrpežljivost in pripravljenost preživeti skupaj tudi manj prijetne trenutke. Toda v družbi, ki spodbuja učinkovitost, produktivnost in nenehno zaposlenost, so prav takšne naložbe pogosto prve na seznamu stvari, ki jih opustimo.

Prijateljstva se zdaj ne zgodijo več sama od sebe. Ne rastejo avtomatično le zato, ker nekoga že dolgo poznamo in z njim preživljamo čas. Vse pogosteje jih moramo načrtovati.

Raziskovalci s Harvard Kennedy School, ki so vpeljali izraz recesija prijateljstva, ugotavljajo, da je eden največjih paradoksov sodobnega časa prav to, da ljudje prijateljstva ocenjujemo kot zelo pomembna, hkrati pa jim namenjamo čedalje manj časa.

revija Jana