Shutterstock

Ali nas tehnologija rešuje ali oddaljuje od lastne narave? In najpomembnejše: imamo prihodnost ali smo že na poti v lastni propad? Kaj bo odločevalcem preprečilo, da ne bi uporabili orožja za množično uničenje?

»Običajne sile naravne selekcije so v veliki meri nevtralizirane.«

Pa se najprej ustavim pri kolenih, ker jih zadnje čase, kadar tečem, tudi sama že čutim pri svojih dobrih petdesetih in ker ima menda vsaj polovica človeštva s koleni take ali drugačne težave. Zakaj so kolena eden najšibkejših sklepov? Dvonožna drža je prisiljena prenašati veliko večjo obremenitev, kot je bila predvidena, preberem in podčrtam tale stavek: »Pri štirinožcih se obremenitev pri teku in skokih porazdeli med štiri okončine in večino prevzamejo mišice. Ko so naši predniki prešli na dvonožno hojo, pa sta morali vso obremenitev prevzeti dve nogi namesto štirih …«

##PAIDBREAK##

In še težji smo, zato je obremenitev še večja. Še ena zgodba o nepopolni evoluciji me pritegne, tako imenovana ahilova tetiva. Tudi tu imajo športniki pogosto težave. »Ko so naši predniki postopoma prenesli težo s sprednjega dela stopala na pete, je morala ahilova tetiva, ki povezuje mečno mišico s peto, prevzeti veliko več dela …« Kolena, gležnji, hrbet ... pa še kaj prestaja preobrazbo, odkar hodimo po dveh nogah. »Ironično je, da se je moral hrbet ukriviti, ko se je drža vzravnala …« Človeška vrsta pač, z napakami. Imamo tudi zakrnel ostanek repa, pa preveč kosti v zapestju, ki nam lahko delajo preglavice, pa nagnjeni smo k nevarnosti. Radi tvegamo. Sploh mladi moški. Podčrtam. »Mladi odrasli moški so najnevarnejša demografska skupina prebivalstva, razlog za to pa je še bolj neumen od samega tveganega vedenja: neumnosti počnejo zato, da bi naredili vtis na druge …« Tvegano vedenje se skoraj vedno dogaja pred očmi drugih. Avtor piše, da ima razkazovanje telesne čilosti dolgo evolucijsko zgodovino.

Podčrtala sem si tudi vprašanje: »Zakaj moramo ljudje uživati tako raznoliko prehrano, da ostanemo zdravi, medtem ko druge živali lahko preživijo ob eni sami vrsti hrane?« Odgovor je zanimiv: naši predniki so se zaradi svojih kognitivnih sposobnosti lahko osvobodili enoličnosti prehrane. Pridobivali so hrano iz različnih okolij, a medtem ko je um postajal čedalje bolj zmogljiv, so se telesa »razvadila« in prenehala proizvajati nekatere hranilne snovi.

Umco

Evolucija še ni končana

Včasih so lastnosti, kot so zdravje, moč, inteligenca ali spretnost, neposredno vplivale na število potomcev. Danes pa tudi zdravstvene težave ne pomenijo nujno, da nekdo ne bo imel otrok. »Običajne sile naravne selekcije so v veliki meri nevtralizirane.« Kljub temu evolucija še ni končana. Nekatere skupine se razmnožujejo bolj kot druge. Ljudje z višjim socialno-ekonomskim statusom imajo pogosto manj otrok, mnogi se jim celo odpovedo, medtem ko jih imajo drugi več. Poleg ekonomije na to vplivajo tudi vera, politično prepričanje … Zelo zanimiva se mi je zdela misel: »Rasne in etnične skupine, ki so bile nekoč večinoma izolirane druga od druge, so zdaj v stiku kot še nikoli prej …,« kar bi lahko pomenilo, da se človeška vrsta znova združuje v eno samo populacijo.

Kaj nas čaka? Ali bomo izumrli? 

To, da smo kot človeška vrsta nagnjeni k tveganju, ima lahko uničujoče posledice ne le za posameznika, ki se zadrogira, ampak tudi za celo človeško vrsto. Porabljamo neobnovljive vire, krčimo deževne gozdove, prebivalstvo narašča, ali bomo sploh imeli dovolj hrane? Ima človeška vrsta sploh pogoje, da se taka, kot je, ohrani? »Smo sredi množičnega izumiranja, ki smo ga povzročili skoraj izključno s svojimi dejanji.« A Nathan, 1978. leta rojeni ameriški znanstvenik, ostaja previdno optimističen. Pravi, da je izumrtje človeka malo verjetno, ker »vedno obstajajo posamezniki, ki bodo dovolj preudarni, vztrajni in srečni, da bodo prebrodili krize, ki se lahko pojavijo«. A hkrati poudarja, da bo potrebna velika sprememba smeri. »Evolucija nas je naredila popolnoma sebične …«

Zakaj še nismo navezali stika z nezemljani in ali bomo postali nesmrtni? 

Zelo zanimiv je tudi razmislek, zakaj še nismo navezali stika z nezemljani. Morda zato, ker so tudi njihove civilizacije propadle, še preden so dosegle tak razvoj. »Morda se isti scenarij ponavlja v zgodovini vesolja kot neskončni cikel razcveta in propada …«

In potem še ena velika tema: nesmrtnost. Če bi jo dosegli, ja kam bomo spravili vse te nove nesmrtne ljudi? Ker smo kot vrsta nagnjeni tudi k uničevanju drug drugega, se postavi vprašanje, ali bi se problem »rešil« kar sam od sebe.

Kako torej naprej? »Preprosto. Z uporabo enakih orodij in postopkov, ki so nam pomagali premagati prejšnje izzive. Z uporabo znanosti, piše znanstvenik, ki verjame, da vsako težavo, ki jo je znanost ustvarila, lahko znanost tudi reši.

Prihodnost je torej odprta. Boljša prihodnost je morda res na dosegu roke, vprašanje pa je, ali se bo naša inteligenca izkazala za našo največjo prednost ali največjo slabost.

In stavek, ki sem si ga podčrtala čisto na koncu: »Čakamo le še na voljo … Če je ne bomo zmogli zbrati pravočasno, bomo morda dobili dokončen dokaz o naši slabi zasnovi.«

revija Jana