Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Oddaja Odmevi velja za paradnega konja televizijskega informativnega programa. Zato vsak nov voditelj pritegne kar nekaj pozornosti. Pred časom se je na TV SLO vrnil Žiga Bonča, ki je tu začel svojo novinarsko kariero. Že v času, ko je pripravljal svoje prve prispevke kot mlajši dežurni, je bila njegova želja prav to, da nekoč zasede voditeljski stolček v Odmevih. V tej vlogi je že v prvih mesecih (začel je februarja) večkrat opozoril nase z vztrajanjem pri tem, da hoče odgovor na svoje vprašanje, pa tudi s hladnokrvnostjo, ko ga želijo politiki diskreditirati.

Po pogovoru z mirnim in ljubeznivim 34-letnikom je jasno, da je za tem, kar vidimo na zaslonu, veliko razmisleka ter želje po napredku in izboljšavi, zato lahko od njega še veliko pričakujemo. Žiga pa nam je poleg pogledov na delo povedal tudi nekaj o sebi, tako da lahko ekskluzivno zapišemo, da se čez nekaj mesecev poroči z zaročenko Vito Vlašič, ki je tudi njegova sodelavka, saj na TV SLO vodi Dnevnik.

Zdravje

Izpoved Slovenca: Pomembno je, da sem trezen, to je tisto, kar šteje

Leta 2022 ste s TV SLO šli na komercialno televizijo zaradi slabih razmer v hiši. Ampak razmere na RTV tudi v tem trenutku niso rožnate. Ukvarja se s finančnimi težavami, napoveduje se nova sprememba zakona, politika bo spet imela svoja pričakovanja … Vas kaj skrbi?

Ne, to me ne. Že ko sem leta 2022 odhajal z RTV, sta bila moja tiha želja in dolgoročni cilj, da bi nekoč vodil Odmeve. Ta oddaja je od nekdaj zame velik izziv, videl sem jo kot nekaj, kar bi rad počel. Odmevi so oddaja, ki nadgradi vsebino in ponudi nov pogled na dogodke dneva. Ko sem se leta 2022 odločal o prihodnosti, sem imel v mislih dve možnosti: vrnitev na RTV, če se nekoč odpre možnost vodenja Odmevov, ali pa pisanje za časopis. Obe možnosti sta mi predstavljali izziv.

Kako se razlikuje delo v informativnem programu na komercialni televiziji in na RTV Slovenija? Kje je več vpletanja politike ali pritiskov od zgoraj?

Pritiski politike so stalnica, včasih so posredni, včasih pa bolj neposredni, vsakdo pa je odgovoren za to, da ne dovoli, da ti pritiski vplivajo na vsebino. Na komercialni televiziji večerno oddajo soustvarjata voditelj in urednik, na RTV pa ima glavno besedo urednik. Hierarhija je drugače zastavljena, se pa držimo poklicnih in etičnih standardov in za zdaj ne opažam nekih drastičnih razlik v tem smislu. Novinarsko delo zahteva trud ne glede na to, pod katero oblastjo delaš.

Mateja J. Potočnik

Kako so vas sprejeli sodelavci in voditeljice, ko ste prišli v Odmeve? So bile kolegice vesele, da je spet prišel moški v ekipo?

Sprejem je bil zelo topel. Večino kolegov sem poznal že od prej, zato so mi pripravili lepo dobrodošlico. Odkar sem se vrnil, nisem imel niti ene negativne izkušnje.

Ste se kdaj ustrašili, da ste stopili v prevelike čevlje? Vodenje take oddaje res zahteva veliko priprav, znanja, pa tudi izkušenj.

Ne bi rekel, da sem se ustrašil. Sem sam svoj največji kritik. Ne glede na to, kje oziroma kaj delam, po vsaki oddaji analiziram svoje delo in se sprašujem, kaj bi lahko izpeljal bolje. To sem počel že prej in to počnem tudi zdaj.

Imeli ste že nekaj konfliktnih soočenj, najodmevnejše je bilo tisto z Anžetom Logarjem, ki vas je provociral s tem, da vas je začel spraševati, ali si želite višjih ali nižjih davkov. Kako doživljate situacije, ko je gost predrzen ali se zniža raven komunikacije?

V pogovore ne vstopam čustveno. Zame Žiga Bonča v tem kontekstu ni pomemben. Namreč gost ne odgovarja meni, ampak javnosti! Jaz sem tam v vlogi gledalca, ki spremlja oddajo. Zato zastavljam vprašanja, za katera menim, da bi zanimala gledalce, in se trudim izpostaviti informacije, ki so zanimive za javnost. Na provokacije se poskušam odzvati profesionalno, čeprav pogovori res včasih postanejo konfliktni ali pride do poskusov diskreditacije. Trudim se, da tega ne jemljem osebno.

Se kdaj bojite, da bi se samocenzurirali, da bi se pač uklonili tistim, ki vas provocirajo ali diskreditirajo?

Ne, nikakor. To težko razložim nekomu, ki me ne pozna, saj sem v zasebnem življenju precej introvertiran, v službenem kontekstu pa me kolegi verjetno poznajo kot nekoga, ki poskuša ohraniti dobro vzdušje. Vse te službene zadeve, konflikte in analize predelujem doma in za zdaj še nisem razmišljal, da bi zaradi tega naredil korak nazaj.

Kako pa doživljate trenutke, ko v oddaji nekaj razkrijete, ko se trudite javnosti pokazati pomembne stvari, pa to nima nobenega vpliva oziroma ničesar ne spremeni? Vas to frustrira?

Zagotovo je nekaj frustracije, ko se trudiš izpostaviti pomembne vidike zgodbe, ki so v javnem interesu, pa ni pričakovanega učinka. Vendar menim, da vsako takšno razkritje, ne glede na končni razplet, krepi verodostojnost in pomembnost novinarstva. Vsako razkritje vzame delček moči tistim, ki jo poskušajo zlorabiti. V času, ko se poskuša na vse načine omejiti moč medijev, je vsaka takšna zgodba pomembna. To je tisto, kar lahko potegnemo iz teh zgodb.

Mateja J. Potočnik

Če lahko izvemo še kaj o vas: kako se spominjate otroštva?

Moja družina živi v Cerknem, v srednjo šolo pa sem hodil v Tolmin, obiskoval sem tamkajšnjo gimnazijo in bival v dijaškem domu. Kot majhen fant sem bil precej introvertiran in se od takrat nisem prav dosti spremenil. Že v osnovni šoli sem bil del gledališke skupine, kar je bil nekakšen izlet v neznano, vendar se takrat še nisem videl v novinarstvu. Zanimale so me druge stvari.

Kaj ste si želeli postati?

Nisem imel dolgoročnih načrtov. Navduševal sem se nad zgodovino, v neki fazi pa sem si želel postati celo pilot. To je bila verjetno želja večine fantov v tistem obdobju, nisem pa imel jasno izoblikovane vizije o tem, kaj bom počel, ko odrastem.

Vaš brat je kolesar. Greste tudi vi kdaj na kolo? 

Ne, kolesarjenja nimam več v načrtu. Imel sem obdobje, ko sem precej časa preživel na kolesu, vendar je zdaj šport zame predvsem neka vrsta terapije v samoti. To je čas, ki ga imam zase in mi pomaga pri sproščanju. Najpogosteje so to dolgi sprehodi s psom. Poskušam tudi teči in obiskovati fitnes, kjer se najbolje sprostim.

Kaj je pes Bowie prinesel v vaše življenje?

Veliko skrbi! (nasmešek) Seveda je prinesel tudi ogromno veselja in ljubezni. Bowie je posvojenček iz zavetišča in je s seboj prinesel precej strahov in frustracij, ki jih je bilo treba postopoma razrešiti. Na začetku se je bal drugih živali in ljudi, zato sva ga morala socializirati. Poleg tega je alergičen na pršice in ima občutljiv želodec, zato skrb zanj zahteva nenehno pozornost.

Z Vito sta skupaj že precej časa. Glede na vajino službo, v kateri za zasebno življenje ne ostane veliko časa, je verjetno logično, da se ljubezen splete na delovnem mestu?

Četudi si oba prizadevava, da služba ne bi bila tako velik del najinega skupnega življenja, se temu seveda ne moreva povsem izogniti. Pozitivna plat tega je, da se lažje razumeva. Stres, ki ga prinaša novinarstvo, je namreč zelo poseben, saj je povezan s številnimi medosebnimi odnosi in naravo dela. Z vsakodnevnimi izzivi se je lažje soočati, če veš, da te bližnji razume in pozna situacije, v katerih se dnevno znajdeš. Hkrati pa se namenoma odmikava od neprestanega toka informacij, da se služba vendarle ne bi zažrla v vse pore najinega življenja. In tako bo tudi ostalo.

Ljudje pogosto mislijo, da se mora zaljubljenost zgoditi takoj, sicer ostaneš v coni prijateljstva. Pri vaju pa je bilo obratno, poznata se že s fakultete, in verjetno je to dobro, saj v času zaljubljenosti vse vidimo lepše in morda prezremo kakšno težavo. Se strinjate?

Absolutno je to prednost. Zdi se mi, da je najboljši vidik najinega odnosa prav to, da sva v prvi vrsti najboljša prijatelja. Veliko se pogovarjava, iščeva mnenje drug pri drugem o vseh aktualnih težavah. To je ključni steber najinega odnosa. Ne vem, ali je nujno, da se to zgodi pred zaljubljenostjo ali po njej, vsak par ima svojo zgodbo.

Zaročena sta in se pripravljata na poroko. Kako se počutite? Nekateri moški imajo ob takih prelomnicah malce krize.

Nobene krize nimam. Vse je pod kontrolo, kar se tiče načrtovanja. Ne čutim tesnobe, kvečjemu si želim, da bi bil to prijeten dogodek, v katerem bi vsi uživali. Želim si, da poroka ne bi bila preveč formalna, ampak velik žur za vse, ki bodo tam, da bi se vsi zabavali. Moja največja skrb je poskrbeti, da bi se imeli vsi lepo.

Kakšna pa je bila zaroka? Je bilo romantično?

Pravzaprav ni bilo nič prelomnega. Veliko se pogovarjava in o skupni poti sva govorila že prej. Zaroka ni bila presenečenje, ampak logična posledica najinih pogovorov. Prišla sva do točke, ko nama je obema to nekaj pomenilo, zato sva se odločila in poiskala prstana za oba.

revija Jana