Šimen Zupančič

Socialni delavci morajo veliko otrok zaradi ogroženosti umakniti iz matičnih družin in jim poiskati rejnike, kjer ti ranjeni in pogosto povsem izgubljeni otroci ponovno najdejo ljubezen ter občutek varnosti. Ena takšnih rejnikov s širokim srcem, pa tudi neizmernim pogumom in predanostjo, je Sanja Zgonec. Z možem Sebastijanom nudita ljubeč in topel dom trem nežnim dušicam, ki so k njima prišle iz težkih razmer. Danes so to srečni, veseli, razposajeni otroci. Na prvi pogled so pravzaprav povsem običajna družinica. V njihovem domu pa je prostora še vsaj za štiri otroke, širokosrčno pravi Sanja.

Dom so si zgradili nekaj kilometrov iz mesta, kjer otroci odraščajo v idilični naravi, obdani s številnimi živalmi, ki sta si jih Zgončeva vedno želela. Pred enajstimi leti, ko sta se spoznala, sta imela vsak svojega konja. Svoj prvi skupni dom pa sta najprej napolnila z ljubeznijo in živalmi – imajo dva psa, dve alpaki, ki ju je Sanja dobila za rojstni dan, ogromno pujso Pepo, ki je ljubljenka vseh, kokoši, mačke in ne nazadnje nekaj krav, ki si jih je Sebastijan, poklicni veterinar (Sanja  je strokovna vodja v zavodu za osebno asistenco), od nekdaj želel. Imajo svoja jajca in mleko, iz katerega Sanja izdeluje skuto in sir, na bližnjem vrtu pa pridelajo tudi vso zelenjavo, ki jo potrebujejo. V toplem domu, polnem ljubezni in življenja, so tako manjkali le še razigrani otroški glasovi. A po poroki sta se mlada zakonca zaman trudila, da bi Sanja zanosila. Sprva sta to pripisovala stresu – zaključevala sta fakulteto, iskala prvo službo, Sanji je umrla mama, za njima so bili psihično naporni časi. A tudi ko so poznejši pregledi obeh zakoncev potrdili, da z njima v fizičnem smislu ni nič narobe, sreče ni bilo. Oba pa sta si od nekdaj želela veliko družino in sta vedno mislila, da bi poleg svojih otrok tudi kakšnega posvojila, zato sta se oglasila na centru za socialno delo (CSD) in se začela zanimati za možnost posvojitve. Ob tem so jima predstavili še rejništvo, možnost, o kateri pred tem sploh nista razmišljala.

»Dobila sva seznam literature, prebirala sem zgodbe o rejništvu. S Sebastijanom sva se veliko pogovarjala in pretehtala različne možnosti.« Rejništvo je namreč po naravi začasno in traja toliko časa, dokler se matična družina toliko ne okrepi, da se otrok lahko vrne k njej. Zato imajo rejniki po eni strani težko nalogo, saj morajo spodbujati otrokovo povezavo z rodnimi starši, po drugi strani pa se jim morajo otroci odpreti, da bi lahko okrevali po travmi in izgubi. »Rekla sva si, da tudi biološki otroci enkrat odidejo. Če bodo rejniški otroci šli nazaj k staršem, je to zanje velik plus, za naju pa to pomeni, da sva naredila veliko dobrega. S tem sva se sprijaznila in to možnost predelala. Sicer pa pojma nimaš, kaj te čaka,« je zgodbo začela triintridesetletna Sanja, na videz krhka, a že po nekaj minutah pogovora smo ugotovili, da so jo težke življenjske preizkušnje izklesale v močno žensko, ki se zna postaviti zase in se kot levinja boriti za svoje bližnje. Njen mož Sebastijan se je medtem odpravil v dolino, v šolo in vrtec po otroke. 

Vzela bova oba! 

Še v istem letu, ko sta se vpisala v bazo rejnikov, sta prejela klic za dva otroka, bratca in sestrico, stara dva meseca ter leto in pol. »Bila sva tretji par, ki ju je prišel obiskat v krizni center za otroke Palčica. Deklica je bila zelo nezaupljiva, menda se ji pred tem nihče ni mogel približati, midve pa sva se po določenem času že igrali z žogico. Socialna delavka je bila zelo presenečena, ko je videla, da se deklica igra z mano, medtem ko je deček, star manj kot dva meseca, zadovoljno spal v Sebastjanovem naročju.«

Sanja se je takoj zaljubila v otročka, Sebastjan pa je bil glas razuma in je razmišljal, kaj bi to sploh pomenilo zanju in da bi Sanja morala takoj na porodniško. Ko je na sprehodu tehtal možnosti, se je spontano ustavil pri križu. Prosil je za znak, ali naj otročka sprejmeta pod streho, in ga dobil v obliki zelo primernega citata iz Svetega pisma. »V Palčico sva sporočila, da bova vzela oba.« Takrat se je pa zmeda šele začela, ker smo bili ravno sredi epidemije – trgovine so bile zaprte, težko se je bilo premikati med občinami, onadva pa sta morala v petih dneh pripraviti vse potrebno za prihod otrok. Ko jima je s pomočjo prijateljev to uspelo in sta otroka končno bila pod njuno streho, se je začelo pospešeno učenje starševstva, saj nista imela za sabo starševske šole in sta se morala znajti. Sanja je bila na porodniški, Sebastijan, ki se je nekaj mesecev pred tem poškodoval, pa na bolniški, tako da sta lahko skupaj skrbela za otročka. »Rejniki nikoli ne izvemo vse zgodbe o otrocih, ki jih dobimo. Šele ko začnejo prihajati papirji iz sodišč, se pred tabo razkrije, kaj se je z njimi dogajalo. Na začetku izveš samo osnovne podatke in otrokove posebnosti, na katere je treba biti pozoren.«

Šimen Zupančič

Podhranjeni dojenček

Mlajši ko je otrok, ki pride v rejniško družino, manj ima težav in hitreje zaupa rejnikom. »Leto in pol stara deklica je potrebovala več časa, da se je navezala na naju, kot dojenček. Ta je bil sicer na začetku malo otopel, ni se odzival, zato sva se bala, da je morda slep ali gluh, a ko se nama je kmalu nasmehnil, sva vedela, da je vse v redu, in po štirinajstih dneh pri naju se je začel vesti kot normalen dojenček. Potreboval je veliko nežne skrbi. Ker je bil podhranjen, sva ga na začetku morala ponoči zbujati in hraniti na uro in pol, dokler ni začel pridobivati teže.« Sestrica pa je potrebovala vsaj tri mesece, da jima je začela zaupati in se je k njima stisnila sama od sebe. Prva leta so se na vsake tri mesece v CSD pod nadzorom srečevali z otrokovima staršema. »Deklica je bila vsakič videti malce prestrašena, nikoli ni hotela k očetu ali mamici v naročje, z bratcem sta ostajala pri naju.« Ko tudi po treh letih starša nista uredila vseh zahtev, ki jih jima je naložilo sodišče, jima je to odvzelo starševsko skrb, in tako sta ju Sanja ter Sebastijan pred letom in pol lahko posvojila.

Težka zgodba, prazne obljube

Zgodba s prvima otrokoma se je lepo odvila, veliko težje pa je bilo s skoraj devetletno deklico, ki je k njim prišla skoraj leto dni po prvih dveh otrocih. Starejši otroci se namreč veliko težje vživijo v rejniško družino, še posebej če imajo sorojence. »Obljubljali so jim, da bodo nekje skupaj, a žal je težko najti kandidata, ki bo sprejel več starejših romskih sorojencev. To je bilo težko obdobje za nas in zanjo. Vseskozi je iskala svoje brate in sestre, svojo družino. Ko se je enkrat na mesec videla z njimi, ji je mamica vsakič obljubila, da bo kmalu šla z njo domov, vendar se to ni nikoli zgodilo. Že teden pred srečanjem je bilo hudo, ko je prišla nazaj k nam, pa je bilo čedalje huje in veliko žalosti ter joka. Nikoli se ni mogla sprostiti in pokazati, da ji je z nami lepo. Trudila sva se na vse pretege, vendar je zelo težko skrbeti za nekoga, ki te stalno odriva in ti daje vedeti, da noče biti z nami.

Ker doma otroci niso imeli pravil in so lahko bili neomejeno na elektronskih napravah, je pri nas zelo težko sprejela meje. Ko je mamica dobila še enega dojenčka, je bila zelo žalostna, zakaj je on lahko pri njej, ona pa ne more. Skratka, vsi smo bili v veliki stiski. Vedela je stvari, ki jih tako majhen otrok v normalnem svetu ne bi smel. Po drugi strani pa je bila izredno bistra, v šoli je imela same petice, zato sva tehtala vse možnosti, da bi jo lahko obdržala. A po dveh letih in pol sva morala priznati poraz. Vse zgodbe žal nimajo srečnega konca. Ti otroci bodo raje v slabih razmerah skupaj z brati in sestrami kot sami v urejeni rejniški družini. Ker sem bila tudi sama kot otrok z mamo nekaj časa v varni hiši, sem jo razumela, dosti sebe sem videla v njej. Sama sem se potem kljub temu odprla in se zaupala animatorki na duhovnih vajah, ta deklica se pa ni. Je pa res, da je njena zgodba veliko težja od moje. Velikokrat se spomnimo nanjo. Žal mi je, da mi ni uspelo z njo. Zdelo se mi je, kot da sem pogrnila na izpitu, toda socialna delavka me je potolažila, da vseh otrok žal ni mogoče rešiti,« je s težkim srcem povedala Sanja.

Prihod tretjega otroka

Tri mesece pozneje je k njim prišel še drugi deček, takrat star leto in pol. Skupaj s sorojenci so ga socialni delavci našli v tako slabih razmerah, da so jim nemudoma začeli iskati drugi dom. »V bistvu ga pred tem sploh nisva videla, in ko sem ponoči prišla z dela, ki ga nisem mogla prestaviti, je bil v hiši še en otrok,« se je z nasmehom spominjala Sanja. Povsem otopel je bil. »Na kavču je lahko sedel ure in ure, edino najesti se ni mogel. Jedel je in jedel, pa vode se je tako bal, da je eno leto vreščal, ko smo ga umivali. Sicer pa z njim ni bilo veliko dela. Počasi se je začel vključevati. Zelo hitro se je navezal na moške, mene pa je povsem sprejel šele po enem letu – zdaj je z nami leto in pol. Zdi se mi, da smo se kot družina zdaj končno res lepo navadili drug na drugega in se povezali, otroci se dobro razumejo med seboj.« Omogočata jim vse, kar lahko, da razvijajo svoje sposobnosti in potenciale.

Najstarejša deklica obiskuje prvi razred. Samozavestna je in zna dobro poskrbeti sama zase, je prijazna in zelo priljubljena, potrebuje pa malo več ljubezni in je nora na bonbone. Njen petletni bratec je živ kot poprček, vseskozi je v pogonu. Bolj kot živali obožuje stroje in je nor na traktor, če ga ne najdeš drugje, je gotovo na njem. Zadnji prišlek v njihovo družino, zdaj že skoraj triletnik, pa je tak nežen, prijazen in navihan medvedek, ki še vedno zelo rad poseže po hrani, se je nasmehnila Sanja. Z biološko mamico se redno srečuje po Zoomu. »Takrat me deklica dostikrat vpraša, kje je njena mamica in kdaj jo bo lahko videla. Obljubim ji, da jo bova poiskali, ko bo velika, trenutno pa žal ne vem, kje je, in ne moremo do nje. Kot rejnica si nikoli ne drznem reči kaj slabega o starših. V svojem omejenem stanju so z otroki pač ravnali najbolje, kot so znali, čeprav to v naših očeh ni najbolje za otroka,« je bila iskrena.

Dobila sva družino!

»S pomočjo rejništva sva se uresničila kot starša,« se je v zaključek pogovora vendarle vključil tudi Sebastijan, ki je takrat pripeljal domov otroke. Hiša je v trenutku oživela. Radovedni, zgovorni, zadovoljni in nasmejani so se smukali okoli naju s fotografom ter se z veseljem pogovarjali. »Hotela sva veliko družino, molila sva zanjo, nikoli pa nisva rekla, kakšne si želiva, in zdaj jo imava. Človek za nekaj prosi in to dobi,« se je nasmehnil. »Na koncu noben dosežek ne bo vreden več oziroma toliko, kot to, da so otroci vzgojeni v dobre ljudi in zdravi. Pa še to: začela sem sprejemati vse ljudi ne glede na raso in narodno pripadnost,« je zaključila Sanja. Vsi njuni trije otroci namreč izhajajo iz romskih družin. Na koncu so naju odpeljali še k svojim živalim, potem pa so nama veselo pomahali v slovo.