Shutterstock

V strokovne centre (nekdaj vzgojne zavode) pridejo otroci jezni in razočarani – nad starši, sodniki, vzgojitelji. A na koncu leta, ko se spletejo vezi in zgradi zaupanje, spoznajo, da so na varnem, okrepljeni, morda že zaceljeni. In takrat je zelo čustveno tudi za vzgojitelje: »Takrat vemo, za kaj delamo.« To ni samo služba, je mnogo več. »Tudi za mojo hčerko so krasno skrbeli. Otrokom dajo tisto, kar jim manjka,« nam je zaupala mama, ki ji je sodišče pred nekaj leti po njenem mnenju neupravičeno odvzelo otroka.

Spet skupaj

Hčerka je res imela različne težave, se dvakrat samopoškodovala, a incident, ki je zapečatil njeno usodo, je bil po poznejšem (neuradnem) priznanju kriminalista napačno obravnavan, s prekomernim ukrepom. Po dveh letih bivanja v strokovnem centru ter letu in pol v stanovanjski skupnosti zdaj mama in hči spet živita skupaj. Danes je mama hvaležna vsem krasnim ljudem, ki so skrbeli za njeno hčer. »Delajo tiho, večkrat dobim občutek, da so premalo vidni. Ravno oni veliko naredijo za otroke, pa tudi njihove starše. So ljudje z velikim srcem, pomagajo našim otrokom prebroditi stiske in bolečine,« zna danes na težko obdobje pogledati gospa, katere hčer je sodišče na predlog CSD namestilo v strokovni center. Odvzem je zagovarjal tudi dekličin oče, bivši mož sogovornice. 

Slovenija

Za vrati prevzgojnega doma Radeče: kaj se zgodi z nasilnimi mladostniki?

Odvetnik z brezplačne pravne pomoči se ni čisto nič zavzel zanjo in hčer. »Pa sem se obrnila na komercialno linijo pravni telefon in za en klic, eno svetovanje, res plačala okoli 60 evrov, ampak mi je pravnik na drugi strani dal ogromno koristnih nasvetov, narekoval mi je, kako naj oblikujem pritožbo za sodišče za ponovno obravnavo hčerkinega primera.«

Šimen Zupančič

Mama, ne jokaj

»Nikoli ne bom pozabila večera ob njenem odhodu v zavod, hči je bila stara 14 let, ko mi je rekla: mama, ne jokaj, vse bo v redu. Sodišče je odločilo, da je zavod bolj v hčerkino korist, čeprav so pozneje nekateri v zavodu menili, da je hči tam po krivici. Sodnica pa me je poimenovala 'mama rešiteljica', češ kaj si domišljam, da bom sama rešila otroka. Večina staršev, ki je imela otroke v podobnem postopku, mi je povedala, da se sodniki trudijo, da bi otroci lahko ostali doma, v mojem primeru je bilo drugače.«

Naposled je tudi oče podprl hčerko pri vrnitvi domov in danes mama in hči živita dobro. Hčerka obdobja, ko je bila stran od doma, ne dojema kot lepega, njena mama pa izredno ceni ljudi, ki delajo v strokovnem centru, in posebej omeni vzgojitelja Andreja, ki je njeni hčerki vlil samozaupanje, da zmore vse!

Odnosi

Težavni mladostniki: Najprej jih zavozimo, potem ne vemo, kam z njimi

Zavod, moj dom

Strokovni center Frana Milčinskega Smlednik obstaja že 80 let, v njem pa je (vključno s stanovanjsko skupino) trenutno nameščenih 37 otrok in mladih od 10 do 17 let. Pri njih preživijo od eno do tri leta, za nekatere, ki nimajo kam, je zavod edini dom do 18. leta (v vsej državi je takih otrok okoli 50). 

»Želimo si v čim krajšem času narediti kar največ za otroka; ga toliko okrepiti, da bo zmogel delovati v domačem okolju. Če od tam, kjer gre vse narobe, otroka hitro umaknemo, imamo več možnosti za njegov napredek. Naš cilj ni, da ostane v instituciji, temveč da je namestitev pri nas trening za življenje. Če ni sodelovanja staršev, kar se tudi zgodi, pa je za otroka veliko težje,« pove Anže Selko, po izobrazbi socialni delavec, izkušen vzgojitelj (delal je tudi na psihiatrični kliniki v Ljubljani), ki je zadnja štiri leta ravnatelj strokovnega centra.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 50, 16. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana