Profimedia

Ali ste vedeli, da smo porabo električne energije skoraj podvojili, odkar je Slovenija samostojna država? In da zanesljive napovedi kažejo, da se bo do leta 2050 poraba električne energije v Evropi, torej tudi pri nas, še podvojila? Resda uporabljamo vse bolj energijsko varčne naprave, a teh je vsaj dan več in so pogosteje v uporabi. Za del povečanja so krive spremenjene življenjske navade, del podnebne spremembe, nekaj doda postopno opuščanje drugih, ekološko spornejših virov energije, s čimer je povezana tudi rast deleža vozil na električni pogon …

Hkrati s porabo seveda narašča tudi skupna moč elektrarn, v zadnjem času zlasti sončnih in vetrnih. Da električna energija pride od elektrarn do vse zahtevnejših porabnikov, med katerimi so polnilnice električnih avtomobilov, pa morajo biti vse bolj zmogljiva tudi električna omrežja.   

Vsakdanja skrb operaterjev

Morda se nam zdi, da so zanesljiva energetska omrežja samoumevna, ampak za njihovo brezhibno delovanje in zanesljivost, zlasti ob nenehnem povečevanju obremenitve, jih je treba neprestano obnavljati in nadgrajevati. Dejstvo je namreč, da brez stabilnega elektroenergetskega sistema ne deluje skoraj nič – od zdravstva in industrije do prometa in nenazadnje cele vrste aparatur v naših domovih.

Profimedia

Stabilno in v vsakem hipu zanesljivo električno omrežje je rezultat vsakodnevnega truda operaterjev, ki so odgovorni za nemoteno dobavo električne energije. Vsak dan skrbijo za neprekinjeno oskrbo različnih odjemalcev z elektriko, ne glede na vreme, obremenitve in nenehne tehnološke spremembe.

Posodobitve elektroenergetskega omrežja, da bo to kos prihodnjim izzivom, so nujne. Pri nas za to skrbi državni sistemski operater, družba Eles. Njen cilj je jasen in preprost: ne glede izzive, s katerimi se bomo soočili, morajo luči in naprave ostati prižgane. V vsakem domu, vsakem mestu in vsaki tovarni. 

Profimedia

Družba ELES danes skrbi za 3124 kilometrov daljnovodov in kablovodov. Jih neprestano vzdržuje in dograjuje. Zeleni prehod bo namreč obstal ali padel na elektroenergetskem omrežju – tako v Nemčiji, Španiji, ZDA in v Sloveniji.

Najtrši oreh je umeščanje v prostor

Na kakšen način družba ELES skrbi za električno omrežje v praksi, si lahko ogledamo v epizodah ELEScasta. Ogledali smo si epizodo, v kateri se z gradbišča v Herinji vasi na Dolenjskem oglašata predstavnica družbe ELES Anja Hreščak in Boštjan Barl, direktor Področja za infrastrukturo prenosnega omrežja, ki skrbi prav za tisto, kar najbolj simbolizira družbo ELES – za daljnovode. Ti so ena redkih fizičnih pojavnosti sicer abstraktne potujoče elektrike. So elektroenergetsko ožilje, ki našo državo že stoletje oskrbuje z elektriko.

Profimedia

Ena od nalog družbe ELES je umeščanje daljnovodov v prostor, ki velja za najkompleksnejši in najdolgotrajnejši del gradnje daljnovoda. Ob upoštevanju vseh birokratskih postopkov bi moralo po besedah Boštjana Barla umeščanje trajati od tri do pet let, v praksi pa je malo drugače. Za umeščanje ene najdaljših tras v zadnjih časih, Cerkovce–Pince, so pri družbi ELES od podane pobude do državnega prostorskega načrta porabili približno dvanajst let. Najprej je namreč vedno treba izbrati najboljše variante umestitve ter se najbolj optimalno približati vsem zahtevam, ki jih podajo nosilci urejanja prostora – vse od občin do narave, okolja, prebivalcev.       

Pri umeščanju vsakega daljnovoda lahko aktivno sodeluje okoliško prebivalstvo. Ko pride projekt, ki ga vodi ministrstvo, do študija variant na papirju, so namreč na vrsti javne obravnave. Te po javnem vabilu potekajo po lokalnih skupnostih, trajajo po navadi kakšen mesec ali dva. Na teh javnih obravnavah sodelujejo prebivalci z vprašanji in komentarji, investitor pa mora nanje podati odgovore. 

Profimedia

Dejstvo je, da načeloma nihče ne želi živeti v neposredni bližini daljnovoda, saj ti oddajajo določeno mero sevanja. In vedno je aktualno vprašanje, kako močno daljnovodi dejansko sevajo. Že sam izraz sevanje v ljudeh pogosto sproži odpor oziroma strah, saj gre za nekaj nevidnega, marsikomu manj razumljivega. Pri daljnovodu gre v resnici za elektromagnetna polja, ki jih v Sloveniji ureja pravilnik o elektromagnetnih sevanjih. Ta določa dovoljene oziroma mejne vrednosti, pri katerih naj bi bil daljnovod še vedno varen za okolje.

Vplivno območje 17 metrov od žice

Pri umeščanju daljnovoda v prostor je pomembno upoštevati vplivna območja, torej prostor, kjer elektromagnetno sevanje presega dovoljene vrednosti in torej škodljivo vpliva na zdravje. Trenutno veljavna uredba, ki je bila sprejeta leta 1996, določa mejno vrednost elektromagnetnega sevanja daljnovodov pri 10 mikoteslih.

Profimedia

Izračuni so sicer odvisni od razporeditve vodnikov, ampak za primer lahko vzamemo najmočnejši, 400 kV daljnovod Cerkovce–Pince. Pri njem sega izmerjeno vplivno območje 17 metrov od žice, ki teče visoko nad tlemi, približno na višini 30 metrov. To v teoriji pomeni, da tudi če bi stali na tleh natanko pod daljnovodom, ne bi stali v vplivnem območju. Seveda pa nobena hiša ne stoji natanko pod daljnovodom oziroma v njegovi neposredni bližini.     

Pri domačih napravah višje vrednosti

Zanimivo je vprašanje, ali bi lahko sevanje daljnovoda primerjali z napravami, ki nas vsak dan nenehno obkrožajo, tako doma kot na delovnem mestu. Po Barlovih besedah bi težko govorili o primerljivem elektromagnetnem polju, saj so vrednosti pri nekaterih napravah, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, znatno višje od vrednosti, ki jih v naša življenjska okolja sevajo daljnovodi.

Morda niste vedeli, a dejstvo je, da naprave, kot so fen, likalnik, tudi brivski aparat, ki ga uporabljamo neposredno ob koži, povzročajo znatno višje vrednosti sevanja. Najvišje, najnevarnejše vrednosti sevanja med domačimi napravami pa oddaja – indukcijska kuhalna plošča. Pri tem gre za povsem drugačno sevanje kot denimo pri mobilni tehnologiji, kjer je sevanje visokofrekvenčno.

Profimedia

Največkrat med prebivalstvom zbujajo skrb daljnovodi, manj moteči pa so podzemni kablovodi. Pri tem gre predvsem za vizualni učinek, saj kablovoda ne vidimo, zato nas ne moti. Vedeti pa moramo, da so žice visokonapetostnega kablovoda speljane le kakšna dva metra pod zemljo, kar nam je veliko bliže kot pri žicah daljnovoda. Če primerjamo daljnovode in podzemne kablovode, je izvedba slednjih tehnično bistveno manj zahtevna, kar se tiče okolja, pa je podzemni kablovod veliko večji poseg v naravo kot daljnovod, ki poteka po zraku.

Kaj pa krogle?

Ste se kdaj vprašali, zakaj so na žice daljnovoda ponekod nameščene velike rdeče ali bele krogle? Odgovor je zelo preprost. Ne gre za nobeno visoko tehnologijo, to so le signalne označbe za letalski promet. Opazimo jih predvsem v bližini letališč, avtocestnih križev … Piloti letal ali helikopterjev, ki letijo nekoliko niže, namreč zlasti ob slabši vidljivosti žic daljnovoda ne vidijo. Veliko lažje jih opazijo, če so označene z velikimi signalnimi kroglami. Včasih so daljnovodi poleg signalnih krogel premera od 60 do 80 centimetrov za boljšo vidljivost označeni še z lučmi, predvsem ob velikih avtocestnih ali železniških križiščih.