Mateja J. Potočnik

Kaj bi dala, da bi sedela poleg nje med projekcijo dokumentarca Nune proti Vatikanu, da bi čutila njene reakcije in videla njen obraz, ko bo filma konec. Iz pogovorov okrog mene se je dalo razbrati, da je bil med občinstvom tudi vsaj en duhovnik, ampak je bil v civilu, nuna je bila pa v popolni nunski opravi in dajala je videz, da ji je popolnoma vseeno, kaj si kdo misli o tem, da je prišla gledat film, za katerega bi Vatikan najraje videl, da ga ne bi nikoli posneli.

Se mi malo roka trese, ko napišem, da Gloria Branciani izžareva milino. Ker zveni pretirano čustveno, osladno, in tega ne maram – ampak nekdanja redovnica zares izžareva milino. In toplino in prijaznost. V sebi nosi luč. Včasih srečaš take ljudi in si misliš, saj mi ne bo nihče verjel, če napišem, da sijejo. Jo gledam in si mislim, kako je lepa! Mogoče se vse to na fotografiji ne vidi, ampak je zelo očitno, ko ji sediš nasproti.

Lasje, ki so v filmu še rjavi, so zdaj sivi in kratko pristriženi. Ampak njen nasmeh, ki te celega objame, je še vedno tako mlad kot na tistih fotografijah iz mladosti, ko je bila še študentka medicine, ki je namesto zdravnica postala nuna. Ob vsem, kar je prestala zaradi enega človeka in tistih, ki so ga ščitili (in ga še vedno), bi imela absolutno pravico postati zagrenjena, ampak Gloria je svetla in lepa. Dve leti je živela v Sloveniji in razume slovensko. Sprašujem jo v slovenščini, ona odgovarja v italijanščini in se izvrstno razumeva.

arhiv

Globoki deli sebe

Karizmatični pater Rupnik jo je povabil, naj se pridruži skupnosti Loyola. V filmu pravi, da ji je nekoč rekel, da potrebuje model, da bi narisal Kristusovo ključnico. In ji je slekel srajco. Tako se je začelo. Trajalo je devet let. Leta 1994 je zapustila red in o patrovih zlorabah molčala skoraj trideset let. Odhod iz reda zahteva gromozansko mero poguma – nuna, ki odide, ostane brez statusa, finančne podpore, socialne mreže. Vrnila se je k svoji družini, a tudi njim ni mogla povedati, kaj se ji je zgodilo. Umaknila se je v hiško z nekaj zemlje, ki jo ima njena družina na podeželju blizu Rima, in tam odkrila zdravilno moč povezanosti z zemljo. In še vedno je molčala.

Tujina

Pisateljica Slavenka Drakulić: Nekaterih stvari nimamo komu povedati

»Ko sem dokončno zapustila skupnost, sem še mnogo let živela z notranjo blokado. Zloraba je v meni povzročila nekakšen zastoj – čustev, občutkov, celo telesa. Ta blokada me je na neki način zaprla pred drugimi. Ne povsem – navzven sem bila vedno zelo odprta in sprejemajoča, vendar v resnici nikomur več nisem zaupala. Zato si, na primer, sploh nisem mogla predstavljati, da bi šla na terapevtsko pot, da bi analizirala, razumela ali poskušala predelati zlorabo. Nisem mogla.

Tako je minilo trideset let. Nikoli nisem izgubila želje, da bi znova našla svojo identiteto – tisti globoki del sebe, s katerim prepoznam samo sebe in v katerem sem v odnosu z božanskim. Zame je to najpomembnejši del vsakega človeka – vernega ali nevernega, to ni pomembno – ker ima vsak človek v sebi to razsežnost. Zato je bila moja pot predvsem pot ponovnega odkrivanja tega stika. Počasi sem ponovno našla stik z božanskim in z ljubeznijo – kajti nazadnje gre prav za to: da se pustiš prežeti z ljubeznijo in da lahko ljubezen tudi daješ. Ta pot mi je pomagala vseh teh trideset let.

Potem pa so me leta 2021 prosili, naj pričam. Napisala sem ga zelo hitro – skoraj v trenutku, kot da bi besede prišle neposredno iz mene. Potem pa sem spoznala, da sem v teh tridesetih letih ogromno stvari zaprla v nekakšno škatlo in jih zaklenila globoko v sebi. In takrat je postalo težko.

Mateja J. Potočnik

Med enim od intervjujev sem namreč znova doživela tisto globoko blokado: popolnoma sem obstala, nisem mogla več niti razmišljati. Takrat sem razumela, da potrebujem pomoč, da moram v sebi preseči to globoko travmo, ki je bila zakoreninjena v podzavesti.

Pri tem so mi pomagali jezuiti: plačali so mi terapijo pri zelo dobri terapevtki, ki sem jo izbrala sama. Šlo je za terapijo, usmerjeno prav v predelavo travme. To mi je zelo pomagalo. Vedno pravim, da je treba iti skozi bolečino – prehoditi jo do konca, dokler ne prideš na drugo stran, kjer vidiš, kaj je tam zunaj, ne moreš ponovno priti v poln stik s samim seboj. Zato je bila zame velika milost, da od trenutka prijave naprej ponovno odkrivam zelo globoke dele sebe. To je zelo lepo.«

Njene rane pa niso bile le v duši, zloraba je zahtevala davek tudi na njenem telesu. Prebolela je več hudih bolezni, pravi, tudi tumor. »Večkrat sem bila na pragu smrti. A vsakič sem se rešila. Imela sem tudi grozljivo prometno nesrečo. Morala bi umreti, bila sem v komi … pa tudi takrat nisem umrla.« Nekdo pazi na vas, pravim. Ja, odvrne, »vprašala sem se, kaj moram v življenju še narediti.«

Turizem

Počitnice v samostanu: Med nune po tišino, mir in zaščito

Mož, ki izgublja dušo

Je zadovoljna z življenjem, ki ga živi zdaj? Zdaj sama pomaga najranljivejšim. In ja, je zadovoljna – »vendar ne samo zadovoljna in pika, temveč zadovoljna in hkrati na poti. Na poti, ki se je zdaj začela in ji želim slediti; želim videti, kam me bo pripeljala. Čeprav ni bilo lahko, so te izkušnje oblikovale življenje, ki je raslo naprej. Da, želim slediti tej novosti, ki se je v meni rodila v vseh teh letih – od leta 2021 do danes. Čutim, da je v meni nekaj novega, in temu zagotovo želim slediti.«

In potem vprašanje, »ki mi ga vedno postavijo«, kot pravi: je Rupniku odpustila? »Lahko rečem, da sem Marku Rupniku odpustila. Toda moj odnos do vsega zla, ki mi ga je povzročil, je danes takšen, da imam pred sabo v spominu človeka, ki pravzaprav uničuje samega sebe. Morda se tega niti ne zaveda popolnoma, vendar izgublja svojo dušo. Zato do njega čutim predvsem veliko sočutje, veliko žalost – bolj kot pa to, da bi šlo zgolj za odpuščanje.

Čutim globoko žalost za njegovo osebo, ki se v življenju popolnoma izgublja. Jaz sem vedno poskušala znova najti samo sebe, globoko v sebi. In to so najlepši koraki, ki jih zdaj delam. Ko pa vidim, da on z zanikanjem resnice popolnoma izgublja samega sebe, me to zelo žalosti. Zelo me boli, ker je to duša, ki se izgublja. Nihče ne more biti vesel, ko se izgublja duša. In to presega vprašanje, ali sem mu odpustila ali ne – tukaj gre za dušo, za nekaj veliko globljega.«

Bi naredila kaj drugače, jo vprašam na koncu. In reče: »Veliko, neskončno bolj bi imela rada samo sebe. To zagotovo. Poskušala bi se resnično ljubiti in to postaviti na prvo mesto pred vsako odločitvijo.«

Tlakovanje poti spremembam

»To ni vojna,« je o filmu Nune proti Vatikanu, ki so ga prikazali na letošnjem Festivalu dokumentarnega filma, rekla njegova režiserka Lorena Luciano. Njen dokumentarec govori o spolnih zlorabah redovnic, predvsem o zlorabah Marka Rupnika, nekdanjega jezuita in »Michelangela papeža Janeza Pavla II.,« kot so mu tudi rekli. Film govori o posledicah, o zlomljenih ljudeh, ki jih je slavni mozaicist, rockovski zvezdnik Katoliške cerkve, puščal za seboj, in o tem, kako njegova organizacija dolgo ni hotela nič vedeti o tem, kar počne, ni hotela slišati in še manj ukrepati. Niso hoteli slišati niti spovedi njegovih žrtev, niso hoteli brati pisem, v katerih so opisovale zlorabe. Da so slišale, je rekla ena od njih, da je tedanji slovenski nadškof Alojzij Šuštar pisma s prijavami sežigal, da v arhivih ne bi ostala niti sled o njih.

In zato nekdanjim nunam ne bi zamerili, če bi po desetletjih sistematičnega prikrivanja Rupnikovih zločinov – v cerkvenih zakonih je spolna zloraba greh, ne zločin – izgubile potrpljenje in vse slabo povrnile z ognjem in mečem, ampak italijansko-ameriška režiserka odločno zatrdi, »pomembno je odpreti dialog, ne pa začeti vojne.

Pomembno je nagovarjati sredino, ljudi, ki ne vedo, kakšno stališče naj zavzamejo, komu naj verjamejo in kaj naj si mislijo. Pravica žrtev je, da se zavzemajo za pravičnost, njihova pravica je, da njihove obtožbe upoštevajo. Mislim, da je film zelo uspešen pri odpiranju dialoga, celo pri delu duhovništva in neverujočih, ki običajno ne bi prisluhnili taki zgodbi. Dobili smo neuradna, zelo povedna sporočila, na neki način so nam povedali, da so hvaležni za način, kako je zgodba povedana, da to ni samo senzacionalistični naslov in zgodba. Zagotovo nam je uspelo k filmu pritegniti več občinstva in začeti pogovor. Ne gre samo za Glorio in Rupnika, stvar je veliko širša. Njen primer mora tlakovati pot spremembam.«

Strašljivo in boleče

Glorijina izpoved je prišlo v roke novinarki, tako je za zgodbo izvedela tudi Lorena. Sprva sta Gloria in še ena nekdanja nuna, Mirjam Kovač, vso publiciteto odklanjali. »Vsem sta rekli ne – takrat sta bili še anonimni, nihče ni poznal njunih imen – in ko smo začeli snemati, smo jima rekli, lahko naredita, karkoli želita, vendar sem bila z njima zelo odprta, hotela sem le povedati zgodbo z resnično osebo, ne le z nekim anonimnim glasom.

Če nekaj poveš anonimno, ljudje rečejo, joj, kako grozno, in čez tri dni že pozabijo. Strašljivo in boleče je takim trditvam dati obraz in ime, vendar je hkrati to tudi edini način. To postane orožje, da ti večjo moč, kajti če govoriš anonimno, si še vedno žrtev in kažeš strah, ko pa nastopiš javno, je to prvi znak, da te ni več strah. Več mesecev smo se pogovarjale, potem je pa Gloria nekoč prišla in rekla, naredila bom to. In sem si rekla, vau! Dolgo potovanje je bilo.«

Čeprav je papež Leon XIV. ukazal odstraniti fotografije Rupnikovih mozaikov z vatikanske spletne strani, pa ti še vedno krasijo mnoge cerkve, tudi slovenske, pa tudi kar nekaj zasebnih domov. V filmu nekdo oceni, da je Marko Rupnik s svojimi mozaiki zaslužil »na milijone evrov«. Intervjujev ne daje, niti izjav ne, pri snemanju dokumentarca Nune proti Vatikanu kljub večkratnim povabilom ni hotel sodelovati. Po prvih priznanjih zlorabljenih redovnic se je usulo – Rupnika je doslej prijavilo okrog trideset ljudi. Ne samo redovnice.

Zgoditi se mora zdaj

 Papež Frančišek je imel do Rupnikovih zločinov precej nedosleden odnos – po eni strani je bil prvi papež, ki je priznal, da se zlorabe med duhovniki dogajajo, nikoli pa Rupnika ni odločno in javno obsodil. Najprej so rekli, da je primer zastaral, potem je papež odločil, da ga morajo ponovno odpreti. Še vedno ostaja nepojasnjeno, kaj je bilo z Rupnikovim kratkotrajnim izobčenjem iz Cerkve. Najprej je bil izobčen, potem pa nenadoma ne več. Izobčenje lahko prekliče samo papež, vendar je Frančišek odločno zatrdil, da on tega ni storil.

In kaj bo storil novi papež Leon XIV.? »Imam upanje,« pravi Lorena. »Saj vem, vedno, ko pride nov papež, upamo, da bo kaj spremenil. Američan je, razume vlogo medijev, zato bo morda razumel, kako pomembno je, da preganja Rupnika, je pa tudi pravnik za kanonsko pravo. Javno je izjavil, da morajo biti žrtve potrpežljive …«

Potrpežljive tako dolgo, da bodo vsi vpleteni pomrli? »Pa ne le to – pozivanje žrtev k potrpežljivosti je bila res nesrečna izjava. Ne le Gloria, kup drugih žrtev je, ki čakajo že desetletja. Saj ga razumem, vsi si želimo pravično sojenje, a zgoditi se mora ZDAJ! Sodnike so izbrali že pred meseci, potem pa nič … Preiskava je povsem zaključena. Tri preiskave so že bile. Vsi upamo, da bo naredil, kar je prav, in to je, da se sojenje začne takoj. Niti enega samega dneva zamude ne sme več biti. Dovolj je bilo potrpljenja.«

Glorijina zgodba v filmu ostane nedokončana. Bo kdaj prišel še film o njenem zaključku? »Bomo videli. Naslednje poglavje ni odvisno od nas, temveč od Cerkve. Zgodbo lahko poveš le, če imaš zgodbo – in zgodbo, ki smo jo imeli, smo povedali.«

Kaj bi bilo, če bi …

Najhujša kazen, ki jo sodišče, ko se bo vendarle spravilo k delu, lahko izreče Marku Rupniku je to, da ga laicizirajo, se pravi izključijo iz duhovniškega stanu. Sojenje ni odprto za javnost. Še največ so naredili jezuiti: leta 2023 so Rupnika izključili iz svojega reda, žrtve so prosili za odpuščanje, ker jim niso prej prisluhnili, nekaterim so tudi izplačali odškodnino.

Tako zdaj Marko Rupnik ni več jezuit, še vedno pa je duhovnik. In še vedno ga ščitijo ljudje, ki so na visokih položajih v Cerkvi. Preden rečete, pa ga prijavite policiji – roki za kazenski pregon so že zdavnaj zastarali. Za Glorio je vsekakor prepozno – in tudi ne daje vtisa, da si želi kazenski pregon Rupnika – v poštev bi civilno sojenje prišlo samo, če bi se izkazalo, da se zastaralni rok še ni iztekel pri kateri od drugih njegovih žrtev. Vendar pa je malo verjetno, da bo nekdanji pater kdaj videl notranjost zapora.

revija Jana