Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pravijo, da etnologi ne preučujejo le preteklosti, temveč tudi utrip sedanjosti. Za dr. Ivanko Počkar se je ta utrip močno spremenil, ko je mestni vrvež Ljubljane zamenjala za umirjenost in bogato dediščino Brežic z okolico. Kot kustosinja v Posavskem muzeju Brežice vsakodnevno prepleta svoje strokovno znanje z odkrivanjem lokalnih zgodb.

»Sem rojena Ljubljančanka, ki je pri 27 letih postala Brežičanka po zaslugi svojega etnološkega poklica,« pove takoj. V Ljubljani je opravljala delo v podaljšanem bivanju na Osnovni šoli Danile Kumar. »Vendar se nisem nikoli počutila kot učiteljica, želela sem si delati v svojem poklicu.« Nikomur od njenih kolegov in kolegic ni padlo na pamet, da bi zapustil slovensko prestolnico in šel na podeželje. »Jaz pa sem 1980. storila prav to, saj sem se prijavila na razpis za delovno mesto kustosa etnologa v Posavskem muzeju Brežice.« Sprejeli so jo in tako se je znašla v tujem mestu med tujimi ljudmi ter začela navdušeno opravljati delo in bila sama svoja mentorica. »Temu bi se prav lahko reklo izobraževanje z delom.«

Lepot in miru ne moreš vzeti s seboj

Na srečo je kmalu srečala Matjaža, zapriseženega Brežičana, po poklicu električarja, in približal ji je kraj ter ljudi. Tam se dobro počutita tudi njuna otroka, že odrasla Nejc in Nika, ki pravita, da če potrebuješ kaj večjega, greš pač to iskat v večji kraj, miru in lepot Brežic pa ne moreš nikamor vzeti s seboj. Naši sogovornici so takoj dodelili novo stanovanje na robu mesta, ki sodi v vaško krajevno skupnost Zakot-Bukošek-Trnje, kjer živi še danes. »Čeravno ima naše naselje več prebivalcev, kot jih ima brežiška mestna krajevna skupnost, so nam vzeli edini poštni nabiralnik in bankomat.«

To so stvari, ki bi se jih kot županja, če bi to bila, prizadevala urediti. Prav tako bi obnovila razpadajoče stavbe, ki kazijo vstop v mesto ob Bizeljski cesti. »Dobrodošla bi bila tudi podzemna garaža, da ne postanemo kot Ljubljana, kjer skoraj ni več kje parkirati.« A Brežice so zdaj njeno mesto in srečna je, da jo imajo Brežičani za svojo. »Morda so me tako hitro posvojili, ker se ukvarjam z raziskavami okolice in ljudmi.« Osebno jih pozna nekaj sto.

Turizem

Spoznajte Bernardo Milič, simbol slovenske kmečke ženske

Slivarji, kolnarji in Črnetjani

Kot etnologinja poudarja nujnost terenskega dela, ki ga je vedno premalo. Zanima jo vse v bližnjih in oddaljenih krajih v Posavju. »Kot prišlekinji mi je bilo vse novo in zanimivo, zato sem čim več dokumentirala v sliki, besedi in zvoku.« Sprva so jo na ulici začudeno spraševali, zakaj kar naprej fotografira, saj ne bo nič izginilo. Pa je. »V zadnjih desetletjih pa povprašujejo prav po teh mojih starih posnetkih. Ob njih se veselijo in med seboj na široko razpredajo svoje spomine.«

Sicer je v svojem poklicu kot muzejska svetnica in doktorica etnoloških znanosti raziskovala življenje različnih skupin prebivalcev v kmečkem in mestnem okolju. »Ponosna sem zlasti na raziskave o nosilcih treh dejavnosti; slivarjih, ki so na Bizeljskem in okolici lupili slive in jih predelovali v t. i. prinele; kólnarjih, ki so za zaslužek iz Save lovili pripotovani premog iz zasavskih rudnikov in ga potem prodajali, ter Črnétjanih, prebivalcih Črneče vasi v Gorjancih, ki so se preživljali in v zahtevnih razmerah preživeli s trdim kmečkim delom. »Ti zadnji so me, kot jim v njihovi čačarski govorici vedno pravim, zacumpráli. To je namreč vas, kjer držijo skupaj koz veriga, prav kakor je uskoške prebivalce gorjanskih vasi označil že Valvasor.«

Naša sogovornica se je v nekaj knjigah okoliškim ljudem oddolžila s pisanjem o njihovem življenju, ne slavnih, pač pa predvsem o dotlej anonimnih kmečkih, podeželskih in mestnih ljudeh, pač vseh, od perice do župnika. »Posebej skupnostna je etnološka razstava v Črneči vasi, ki smo jo pripravili s prebivalci v njihovi vasi. Prinesli so nekaj sto starih predmetov, Posavski muzej pa je iz njih napravil raziskavo, razstavo in knjigo Črnétjani in Črnétja vas – skupaj držijo kakor veriga, na kar so zelo ponosni.«

Imela sem srečo

Kaj je sreča, so ji povedali številni starejši sogovorniki in sogovornice. Rekli so ji, da je to biti zdrav in delati do konca življenja. Strinja se z njimi. »Imela sem srečo, da sem strastno opravljala poklic etnologinje, ki je bil tudi moj konjiček. Konjiček, ki me še danes sem in tja ponese med zanimive ljudi, da popišem njihova življenja.«

revija Jana