revija Jana

Imamo, če s tem ne oviramo ali ogrožamo dela policije. Kdo vse in kje pa lahko snema nas slehernike? Recimo mene kot strogo mamo, ki bom okarala otroka v trgovini, ker se po moji presoji ne vede primerno. Me zakon varuje, da me ne bo s skrivnim snemanjem in objavo na spletu na križ pribil nekdo, ki se mu bo moje ravnanje zdelo sporno? Ja in ne.

Javne osebnosti, med katere štejemo tudi politike, ki se ravno zdaj ubadajo z razkrivanjem nedovoljenih posnetkov in prisluhov, so zaščitene še manj. V primerih prevlade javnega interesa nad zasebnim je to najbrž koristno.

Na javnem kraju vas ne sme snemati vsakdo, ki se mu tega zahoče; pri javnih osebah je to lahko bistveno drugače. Kazenski zakonik vas v 137. (Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje) in 138. (Neupravičeno slikovno snemanje) členu načeloma ščiti in za tako ravnanje je zagrožena denarna kazen ali celo zapor, vendar je praksa na sodišču vse kaj drugega. Postopki so dolgotrajni, zapleteni, uspeh pa ni zagotovljen. Odškodnine so bizarno nizke, morda dobite povrnjene sodne stroške.

Vstop v javni prostor pomeni tveganje

 Tudi v javnosti se varuje zasebnost vsakogar, pravica do osebnega dostojanstva in varnosti je zapisana v Ustavi RS: vsakdo ima pravico do osebnega dostojanstva in varnosti; zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic, pojasnjuje odvetnik mag. Damjan Merhar. »Predvsem smo varovani pred državo, oblastjo in podjetji, ki shranjujejo in obdelujejo osebne podatke. Vendar problem v praksi nastane, ko gre za individualni poseg – na primer, da vas snema spletni vplivnež. Za take primere ni jasnega zakonskega sistema. Glede videonadzora imamo zakonsko rešeno, z vplivneži in ljubiteljskimi 'kamermani', kar je lahko danes že vsakdo, pa se (še) ne znamo učinkovito spopasti. Razmah tehnologije nas je privedel v razmere, kjer nimamo vsega pod nadzorom. Glede na moje izkušnje in dolgoletno pravno prakso pa lahko povem, da postane vsak posameznik z vstopom v javni prostor v resnici osebni podatek, ki hodi po ulici. V javnosti vsakokrat tvegamo poseg v našo zasebnost. Ta sicer ni upravičen, a vendar moramo v javnosti pričakovati (na neki način dopuščamo) tudi to, zlasti v času sodobne tehnologije. In že zato se moramo vesti drugače kot na primer na domačem balkonu.«

Pexels

Takoj preprečite snemanje! 

Če se z otrokom znajdem v prodajalni in se ta odloči trmariti, jaz pa želim s strogim nastopom prekiniti nesprejemljivo vedenje, me lahko nekdo posname in tak posnetek objavi, češ, poglejte tole mater. Kaj lahko storim? Najbolje je, da ko opazite takšno snemanje, ga poskusite takoj preprečiti oziroma prepovedati, kot tudi morebitno poznejšo objavo posnetka.

Povsem verjetno je, da snemanja niste opazili, lahko zahtevate umik videa s spleta? Po obligacijskem zakoniku lahko in celo lahko zahtevate odškodnino. »Je pa res, da sodišča v rednih pravdnih postopkih delajo relativno počasi in v realnem času v takih primerih niso preveč učinkovita. Morda lahko kaj več in hitreje dosežemo le s predlogom sodišču za izdajo začasne odredbe, da se video takoj umakne. Tudi morebitni umik pa nujno ne odpravi škode, to je kršitve osebnostnih pravic, družinskega življenja ipd., saj se posnetki na spletu hitro razširjajo brez nadzora in širokemu krogu ljudi. A resnica je, da je družinsko življenje najbolj varovano doma, v trgovini in na drugih javnih krajih je drugače, tam moramo pričakovati, da bo kdo posegel v naše obnašanje v javnosti.«

V praksi torej niti s pravnimi sredstvi ni mogoče preprečiti niti popolnoma odpraviti škodljivih posledic in škode, ki je z objavo v resnici nelegalno pridobljenega posnetka povzročena posamezniku.

Pokličem policijo? 

Mi lahko, če kljub mojemu protestu oseba ne preneha s snemanjem, pomaga policija? »Načeloma je neupravičeno slikovno snemanje lahko kaznivo dejanje po 138. členu kazenskega zakonika, ki pravi, da kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja ter pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. 

Zato bi moralo vaše jasno izraženo nestrinjanje s snemanjem zadostovati – če je  pri tem občutno poseženo v vašo zasebnost. So pa primeri, ko morda ne opazite snemanja, pa vam na sodišču potem dokazujejo, da ste, če snemanju niste nasprotovali na kraju samem, morebiti z njim soglašali in ste se očitno morali zavedati posledic. V tem smislu snemanje lahko pomeni tudi objavo posnetka. Niso pri vsakem snemanju podani znaki kaznivega dejanja, zlasti tudi ni vedno podan zakonski znak občutnega posega v zasebnost,« pojasnjuje odvetnik Merhar.

Če zaznamo snemanje oziroma objavo in menimo, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki, moramo kot oškodovanci kaznivo dejanje neupravičenega slikovnega snemanja prijaviti policiji in podati predlog za pregon, ta pa nato dejanje obravnava oziroma razišče, v končni fazi skupaj z državnim tožilstvom, ki bdi nad delom policije.

Shutterstock

Vplivneži so manj obvladljivi

Če torej stojite na avtobusni postaji in si popravljate krilo, pa vas nekdo posname in se nato iz vas norčuje na spletu, je to pregonljivo? »Ko v javnosti naredimo nekaj nerodnega, celo nehote opolzkega, morda se celo razgalite, ne morete pričakovati, da tega ne bo nihče opazil.« Danes tvegamo, ne samo da nas opazijo, temveč tudi da lahko naše kikse spremlja cela država. »Tukaj stopimo na polje tako imenovanih vplivnežev, ki na neki način 'obveščajo javnost' (nabirajo sledilce iz običajno profitabilnih vzgibov), čeprav nimajo statusa novinarja. Ti to počno po določenih standardih in so zavezani kodeksu, medtem ko so vplivneži gotovo manj obvladljivi. Pri takih primerih se moramo poslužiti tožbe, morebitne začasne odredbe na sodišču, da relativno hitro pridemo do umika objave – da ne čakamo na redni sodni postopek, ki po navadi traja leta.«

Odvetnikova razlaga človeka ravno ne pomirja, a dejansko smo danes še najbolj zaščiteni v svojem domu, hiši oziroma stanovanju, ki je ustavno varovana kategorija oziroma temeljna človekova pravica. Podaljšek stanovanja je tudi balkon oziroma terasa. A še tja vdirajo droni. »Kolikor sem seznanjen, bi morali za vse (zagotovo pa vsaj za tiste malo večje) drone imeti lastniki in uporabniki dovoljenje Agencije za letalstvo. Kako boste z balkona identificirali lastnika drona in kdo ga upravlja? To je praviloma nemogoče. Koga boste prijavili?«

Naša zasebnost ni dobro zaščitena

 Živimo v časih, ko ne moremo reči, da je naša zasebnost v javnosti dobro (predvsem pa pravno učinkovito) zaščitena. Sploh v dobi spletnih vplivnežev, ko »deluje« državljan proti državljanu in ko lahko s spornimi objavami marsikdo tudi zasluži (zbiranje sledilcev, oglaševanje izdelkov in storitev) – to je njihov odkriti namen. Prizadeti posameznik mora pri tem zelo hitro odreagirati – npr. narediti posnetek zaslona objave posnetka, na katerem se pojavi. A je lahko tudi tak dokaz na sodišču označen kot ne dovolj dober. Težava so zlasti posnetki, ki na spletu krožijo oziroma so vidni »samo« 24 ur. Zato odvetnik Merhar opozarja, da moramo kot posamezniki izven zasebnih prostorov pričakovati določene posege v zasebnost. »S tem ne trdim, da je katerikoli poseg v našo zasebnost upravičen, ampak ko gremo od doma, zapremo vrata hiše ali stanovanja, na drugi stani pa odpremo vrata svoje zasebnosti.«

Kako je v savnah in pred njimi? 

Savne so prostor z visoko stopnjo pričakovane zasebnosti, zato ima večina centrov dobrega počutja pri nas v kopališkem redu izrecno prepoved uporabe telefonov in kamer.

Snemanje v kabini na bazenu

V nedavnem primeru snemanja gospe v kabini za preoblačenje na bazenu gre za poseg v zasebnost, saj kabino za preoblačenje obravnavamo kot prostor strožje varovane, intimne zasebnosti. Takšno dejanje se po prijavi na policijo kazensko preganja.

Na ulici je drugače kot v gostilni

Blaž Pavšič, strokovni vodja nadzora pri Informacijskem pooblaščencu: »V primeru, da vas snema vplivnež, se tehta pravica do svobodnega izražanja in pravica posameznika do zasebnosti. Če vas nekdo posname in ta posnetek obdrži zase, se splošna uredba o varstvu podatkov ne uporablja, če pa gre za javno objavo, se presojajo različne okoliščine: kakšna je vidnost posameznika, se posnetek osredotoča samo nanj ali je bolj v ozadju, za kakšen kraj gre (kakšna je pričakovana zasebnost v nekem javnem prostoru) ...

Ko pride do kolizije med pravico do svobode izražanja in pravico do zasebnosti, odloča sodišče, kateri bo dalo prednost. Presoja se od primera do primera. Če vas posnamejo na ulici, je povsem drugače, kot če vas snemajo v gostilni pri družinskem kosilu. Imamo tudi civilno odgovornost, kjer lahko posameznik sam sproži tožbo zaradi poseganja v osebnostne pravice. Je pa možno že po splošni uredbi o varstvu podatkov (GDPR) oziroma Zakonu o varstvu osebnih podatkov zahtevati izbris takšnega posnetka, če tega posameznik noče, je na vrsti sodna pot.«

Algoritmi nagrajujejo zgražanje in jezo

Da je problem kultura zgražanja, v kateri danes živimo, in da imajo prav posnetki, ob katerih se lahko jezimo in moraliziramo, tako želene klike, opozarja Tadej Štrok z inštituta Danes je nov dan. »To poganjajo predvsem algoritmi, ker so takšne vsebine najhitreje širijo: drama bo dobila veliko pozornosti, tudi algoritmov, ki jo bodo porinili naprej. To spreminja našo družbo, ima nanjo negativne posledice. A ne bi bilo treba, da so družbena omrežja sprogramirana tako; če imamo regulirane cigarete in igre na srečo, bi morali razmišljati tudi o regulaciji družbenih omrežij oziroma algoritmov.

V zadnjem letu se v EU nekaj premika v tej smeri in pripravljajo se predpisi, uredbe, da bodo morale aplikacije onemogočiti to neskončno skrolanje. Že če bi morali pritisniti na koncu seznama novic na gumb 'naprej', ne da se avtomatsko vse naloži, bi imelo to posledice – pozitivne za uporabnike in negativne za dobičke lastnikov družbenih platform.« Neželene posnetke lahko prijavite tudi omrežjem, ta imajo pravila, da z videovsebino ne smeš nekoga ustrahovati ali sramotiti, še dodaja sogovornik in ponudi še pogled v prihodnost: že danes ne veste, ali vas nekdo s telefonom v roki snema, kaj bo šele v prihodnosti, ko bodo postala množično uporabljana očala s kamero. Kako naj se človek veseli takega napredka?!

Skrivno snemanje in izsiljevanje

Je skrivno snemanje s kamero v zasebnem prostoru kaznivo? »Da, ampak ni nujno, da se tak posnetek v kazenskem postopku ne bi uporabil – ker gre morda na drugi strani za dokazovanje hudega posega v človekovo pravico na podlagi tega spornega posnetka. Gre za tehtanje med pravicami, sorazmernostjo, javnim interesom. Lahko se zgodi, da skrito snemanje ni sporno, sporno oziroma nezakonito pa je, da so vas s takim posnetkom izsiljevali. Sodišča so lahko, vam govorim iz izkušenj, v takih in podobnih primerih zelo nepredvidljiva,« odgovarja odvetnik mag. Damjan Merhar.

Mateja Jordovic Potocnik

Dominika Švarc Pipan: Nismo več varni

V pasti nedovoljenega skrivnega snemanja se je med drugimi političnimi in javnimi osebnostmi znašla tudi nekdanja pravosodna ministrica, pravnica Dominika Švarc Pipan. V kratkem pogovoru z njo nismo razpravljali o vsebini njenih posnetih pogovorov, temveč o zakonitosti tovrstnega početja in o varovanju zasebnosti. »Res nismo (več) varni, kljub temu da obstaja inkriminirano ravnanje v kazenskem zakoniku. Pri vsej sodobni tehnologiji v večini primerov ni sledljivosti, tudi policija je omejena s postopkovnimi pravicami domnevnih osumljencev. Predvsem pa je izredno težko ugotoviti storilca. Spletno stran, na kateri so bili objavljeni moji posnetki, gosti podjetje, ki kot svojo storitev ponuja anonimizacijo spletnih strani.

Tako je zelo težko ugotoviti, katera oseba je posnetke naložila. Žrtve takih posegov v zasebnost nimamo učinkovite poti do razrešitve problema. Strašljivo je tudi to, da ne velja več opozorilo pazi, kaj govoriš, saj to ni več pomembno, ker je z orodji umetne inteligence danes mogoče prirejati vsebino pogovora. Gre za neverjeten psihološki pritisk, ki smo mu izpostavljeni vsi. Izpostavljeni smo globokemu posegu v našo svobodo govora, zasebnost in tudi v demokratične procese. Menim, da se danes ravnotežje zaščite preveša v prid storilcev, ne pa žrtev. Danes ni več dovolj, da smo pazljivi. To je strašljiva nova resničnost.«

revija Jana