Teotim Logar

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pa naj bo to s svojimi knjižnimi deli ali v pogovoru. Pred kratkim je pri založbi Beletrina izšla njena nova zbirka zgodb z naslovom O čem ne govorimo, ki je vsekakor vredna pozornosti, kot tudi njene prejšnje uspešnice (Nevidna ženska in druge zgodbe, Okus po moškem, Kako smo preživeli komunizem in se celo smejali, Mileva Einstein, Teorija žalosti …), ki ostajajo sveže, zanimive in provokativne.

»Nočem seštevati izgub, pač pa dobitke.« S to lepo mislijo se konča knjiga, v kateri pišete o izgubi, smrti, bolezni … Kako je pri vas – štejete dobitke ali izgube?

V določenih letih vsak sešteva oboje in je odvisno od značaja, katera stran bo pretehtala, tista vedrejša ali turobnejša. Na vaše vprašanje, ki se nanaša name osebno, pa vam ne morem odgovoriti. Ta knjiga namreč ni intimni dnevnik niti avtobiografija; ni o meni, oziroma bolje rečeno, ni samo o meni, čeprav se bralkam morda zdi tako. Res je, včasih me kakšno osebno doživetje spodbudi k zgodbi, mi služi kot tema za razmišljanje, kar pa ne pomeni, da je zgodba avtobiografska. Težava je, da bralci pogosto mešajo osebo in pripovedovalko. Ko mi torej zastavite takšno vprašanje o mojem osebnem doživljanju sveta, se branim. Verjamem namreč, da je pomembna knjiga sama, tisto, kar v njej piše, in kako je napisana. Morda bo branje knjige koga spodbudilo, da si sam odgovori na takšno vprašanje, in srečna bom, če se bo to zgodilo.

Teotim Logar

Naslov knjige je O čem ne govorimo. V istoimenski zgodbi je ta tabu oporoka. Imate še kakšne tabuje?

Skupna tema teh zgodb je nekaj drugega in ne tabuji. Seveda v vsaki družbi obstajajo tabuji, toda tu se bolj skušam dotakniti težave, da o nekaterih stvareh ne govorimo, ker jih nimamo komu povedati. O strahovih, izgubah, padcih, sramotah in ponižanjih ljudje ne govorijo radi, to je eno. Toda nimajo se niti komu zaupati. Nato je tu še težava z artikulacijo – kako izpovedati svojo muko, če na primer ne želiš, da te ljudje pomilujejo? Da se norčujejo, se ti smejijo za hrbtom ali te obrekujejo? Rekla bi, da je skupna tema mojih zgodb v tej knjigi osamljenost človeka v težki situaciji.

Ljudje

V stiskah nismo sami: Vida Igličar je nova zvezda knjižnega trga

Knjiga se začne z zgodbo o deklici, ki ne vidi na daljavo. Je to vaša izkušnja? Kako vas je oblikovala?

Zgodba o kratkovidnem otroku je navdihnjena z dejstvom, da sem kratkovidna. Zelo verjetno me je to oblikovalo, tako kot vsaka hiba na neki način oblikuje človeka. Vendar iz današnje perspektive ne morem reči, da je bila to zame pomembna travma ali da sem se s tem posebej ukvarjala, razen kot najstnica. V tistem času so obstajala samo »socialna« očala, ki si jih dobil na recept, in v puberteti me je bolj motilo dejstvo, da imajo vsi enaka očala, kot pa to, da očala sploh nosim!

Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 17. marec 2026.

revija Jana