Shutterstock

Na Festivalu za tretje življenjsko obdobje so imeli tudi okroglo mizo z naslovom Dolgotrajna oskrba – resnični obrazi in odprta vprašanja, ki se ni toliko ukvarjala s tem, kaj piše v Zakonu o dolgotrajni oskrbi, temveč predvsem s tem, kakšne so stvari v praksi in kaj nas še čaka. »Dolgotrajna oskrba so čustva,« je rekla ena od panelistk, dr. Alenka Oven iz zasebnega neprofitnega zavoda Inštitut za dolgotrajno oskrbo. »To niso zakoni, členi, to so močna čustva, s katerimi se zelo težko spopadamo, ker se o tem niti ne pogovarjamo, tudi šolski sistem nas tega ne nauči. Vsi vemo, da bomo enkrat umrli, a nihče od nas se noče o tem pogovarjati.« Ampak zdaj se moramo. Zakon o dolgotrajni oskrbi se s papirja – malce negotovo in omahujoče – seli v prakso in zato se o tem pogovarjamo veliko. Dolgotrajna oskrba, kot so večkrat poudarili udeleženci okrogle mize, je stvar vseh nas.

Tiktakajoče kukavičje jajce

»Menda se je vsak sistem v tej državi vzpostavljal od pet do deset let,« je rekla Mojca Frelih z ministrstva za solidarno prihodnost. »Tudi sistem dolgotrajne oskrbe v Nemčiji se je vzpostavljal deset let, da je zdaj tako kakovosten, kot je.« Ne vemo, kako dolgo se bo postavljal na noge pri nas, vemo pa, da je začel z zelo slabega izhodišča. In je zato pomembno pogledati, kako smo prišli do tja, kjer smo zdaj.

O dolgotrajni oskrbi se pogovarjamo vsaj od leta 2002, že skoraj četrt stoletja torej, do zakona pa nismo prišli (in smo bili tako zadnja država v EU, ki tega še ni uredila), ker je vsaka vlada prej padla ali pa so jo prehitele volitve. Potem je pa prejšnja vlada decembra 2021 Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZDO) vendarle sprejela. Juhu? Ne, kajti to je bil slab, nedorečen zakon. ZZZS je opozarjal, da je v precejšnji meri neizvršljiv in časovnica nerealna. Kritike so usmerjale obtožujoč prst na številne pomanjkljivosti in slabosti, ena hujših je bila tale: v zakon predlagatelji niso hoteli zapisati, da mora biti mreža dolgotrajne oskrbe ali vsaj njen večji del javna, ravno nasprotno, na široko so odpirali vrata privatizaciji dolgotrajne oskrbe – koncesionarjem, zasebnikom, tujim podjetjem. In še ena velika zevajoča praznina: zakon ni govoril o tem, kako in koliko bomo za stvari, ki jih je predvidel, plačevali. To naj bi urejal poseben zakon, ampak ta naj bi bil sprejet šele štiri leta pozneje. Nekako takole: do leta 2025 naj bi sredstva zagotavljal državni proračun … naprej pa po posluhu.

In kje bi vzel državni proračun? 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 41, 14. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana