Pexels

»Kdo je ta konec tedna žural?« sem vprašala študente 2. letnika Inštituta in akademije za multimedije in od 30 je roko dvignila samo ena študentka. Če bi to vprašanje zastavili meni in mojim sošolcem sredi 90. let, bi bila številka zagotovo obrnjena. Študenti smo nekoč zagovarjali, da je treba vsak večer izkoristiti za zabavo. Kaj se torej dogaja, da se danes mladi ne zabavajo več toliko?

Finance

Ljubezen ali spektakel? Stvarnost sodobnih porok

##PAIDBREAK##

Taja (21 let) je med prazniki prebedela eno noč. A ne zaradi zabave, temveč je v študentskem naselju dežurala na recepciji. V tem času je pisala diplomo, sicer pa zabave pri njih niso tako pogoste kot pred desetletji, ko mnogim stanovalcem v domovih sploh ni uspelo študirati. Bilo je preprosto preveč divje. »Gledala sem film V leru in pomislila, da bi si res želela, da bi bilo tudi pri nas tako. Ampak …« je zavzdihnila Taja. 

Zdaj so lažje sami

O novih navadah mladih je s svojimi študenti govorila tudi dr. Vesna Mikolič iz Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. »V glavnem so se po koroni vrnili k starim navadam, čeprav priznavajo, da jih je obdobje ukrepov spremenilo. Predvsem so sedaj lažje sami – in prav odnos do samote se jim zdi ključen. Tisti, ki so že pred koronavirusom težko bili sami, so imeli večje težave v času omejitev in so se bolj zatekali k digitalni komunikaciji, tudi navidezni resničnosti, igricam. Pričakovali bi, da se bodo torej hitreje vrnili k nekdanji družabnosti, v resnici pa imajo danes več težav, ker so se bolj navadili na digitalne stike, ki pa niso nikoli tako pristni kot tisti v živo. Nasprotno so tisti, ki so bili prej lažje sami, našli v obdobju restrikcij različne načine za preživljanje svojega vsakdana in se niso tako navezali na digitalni svet, zato se sedaj lažje vračajo v resničnega. Najtežje pa je tistim, ki si od nekdaj želijo stikov, a jih težje vzpostavljajo. Ti so se med koronavirusom najbolj navadili na stike v navidezni resničnosti in so tudi danes najbolj odvisni od digitalnega sveta.« 

Osebni arhiv

Prazna igrišča

 Časi so se spremenili tudi zaradi novih tehnologij, večjih pritiskov v službah, saj danes niti popoldne mnogi nismo prosti, da bi se lahko družili. Zanimivo je, da se tudi najmlajši družijo manj kot nekoč. »Ko sem bila najstnica, se mi ni bilo treba dogovarjati, saj je bil vedno kdo na igrišču. Zdaj pa so igrišča prazna. Družijo se predvsem tisti otroci, katerih mame se dogovorijo za srečanje na igrišču. Ni pa več tega, da bi mulci sami prišli ven,« opaža Anja. »Danes je moj mlajši brat samo na računalniku. Sicer trenira nogomet, ampak niti pomisli ne na to, da bi se dobil s prijatelji izven treningov.«

Utrujenost in nezaupanje

Psiholog Tim Strnad opozarja, da so neposredni stiki iz oči v oči nujni za razvoj empatije in razumevanje neverbalne komunikacije. Digitalni stiki tega ne nadomestijo dovolj, pojasnjuje. Med mladimi sta se v tem času močno povečali anksioznost in depresija, zato je za marsikoga danes družbeni stik preprosto bolj naporen kot nekoč. Podobno meni psihoterapevt Mark Žitnik: »Po koroni so se na videz vrnile stare navade, a druženje ni več takšno, kot je bilo. Navadili smo se na samoto, tišino in digitalne stike. Fizičnih omejitev ni več, ostale pa so notranje – utrujenost, nezaupanje, občutek distance.«

Gremo na veselico!

Tudi sicer se je, kot pravi predstavnik za stike z javnostjo in organizator dogodkov Gregor Zalokar, način druženja pri mladih zelo spremenil. »Velik del mladih se ne druži več po diskotekah in barih, ampak na domačih zabavah, vikendih, tudi v gozdu. To je sicer obstajalo tudi prej, je pa zdaj tega več.« In medtem ko so mestni najstniki pred desetletji hodili na alternativne koncerte, rejve ali rock dogodke v mladinske centre, danes množično obiskujejo veselice. Morda zato, ker je po Sloveniji izginilo veliko študentskih klubov in klasičnih diskotek, del vzrokov za tako spremembo pa tiči tudi v kulturnem premiku.

»Navdušenje nad narodno-zabavno sceno  je doloma tudi upor proti balkanskemu trapu in ‘gaser’ kulturi. Veselice so za mlade precej varen in kontroliran prostor. Tja pridejo s starši, ki sedijo pri mizah, mulci pa se zabavajo po svoje. Potem začnejo nanje hoditi sami.« Ob tem Zalokar opaža še eno zanimivo spremembo: »Presenetilo me je, koliko punc pleše skupaj v parih. Fantje očitno niso več tako pogumni kot včasih.«

Po koncertu vse tiho je bilo

Koncertni organizator Mimi Inhof opaža, da na koncerte na splošno hodi čedalje starejša populacija, mladi, ki jih pritegnejo trenutno popularni izvajalci, se na avtobusu po koncertu obnašajo drugače. »Ponavadi poslušajo svojo glasbo na telefonu, berejo knjigo in podobno. Prvih 15, 20 minut, ko štartamo proti domu, nihče ne govori, vsi pregledujejo svoje posnetke in objavljajo na družbenih omrežjih. Starejši so bolj družabni.« 

Čeprav se je spremenil slog življenja in je danes manj spontanosti, manj brezciljnega posedanja po ulicah in več dogovarjanja, pa potreba po skupnosti ostaja. To opažajo tudi v Zavodu za mladino, šport in turizem Trbovlje, kjer so med epidemijo mlade aktivno vabili na skupne aktivnosti. »Mladi so bili takoj za,« pravi Tjaša Golob. »Pokazalo se je, da si želijo skupnosti, samo občutek morajo dobiti, da so zares povabljeni.«

Shutterstock

Anketa med študenti

Kaja: »Po koroni smo postali bolj zadržani in ostajamo več doma, na telefonu. Ko sem bila majhna, je bilo sprejemljivo, da ti je nekdo kar pozvonil na vrata. Zdaj si v takem primeru zgrožen, kako se vendar niso najavili, poklicali … Čudno bi se mi zdelo, da bi ogovoril popolnega neznanca, ker smo vsi malo previdni, v smislu: kdo si, zakaj se zdaj pogovarjaš z mano … Piši mi na Instagram, pa se bomo zmenili – to je zdaj pravilo za stike.«

Inja: »Ko poslušam zgodbe svojih staršev, kako nekoč itak ni bilo drugega in so se družili, se mi zdi to prav nenavadno. Zdaj imamo telefone in to je za nas vse. Kadar se je treba družiti na kakšnem družinskem srečanju, je to za nas že delo in se nam ne da. Raje imamo tiste bolj preproste načine druženja na aplikacijah. Včasih smo imeli tudi nenapovedane obiske, ko so prijatelji, sosedi kar pozvonili. Če se to zdaj zgodi, se pretvarjam, da me ni doma, da odidejo.«

Gordana: »Družbena omrežja so bila najprej mišljena za to, da bi se povezovali, zdaj pa je ravno nasprotno. Kadar si sam, si dopisuješ z ljudmi. Kadar si z ljudmi, pa spet gledaš v telefon in si dopisuješ z drugimi. Dejansko nikoli nisi zares z ljudmi. Včasih si šel na koncert, da bi se družil, zdaj pa si raje dopisujemo.«

Nejc: »Delam v enem od ljubljanskih klubov in starejši sodelavci pravijo, da se zelo opazi, da prihaja vedno manj mlajših (od 18 let). Nova generacija očitno ni vajena hoditi ven. Ali pa nima denarja.«

Vinko: »Okoli sebe opažam kolege, ki jim sploh ni več do druženja v živo. Precej je introvertiranih mladih. Jaz se grem podružit zvečer ven nekajkrat na mesec. Sicer pa grem še nekajkrat na teden na kakšno pijačo po faksu.«

Žan: »Preko študenta delam v nočnem klubu in pred leti je bila tam precej mlajša publika. Danes pridejo predvsem 30-letniki, ki so tja hodili že prej. Redna klientela. Mislim, da si mlajši tega niti ne morejo privoščiti, noč v takem klubu te stane vsaj 50, celo 100 evrov. Trudim se, da na noč ne zapravim več kot 20 evrov.«

Lana: »Spontanih druženj v študentskih domovih ni prav veliko, ker nimamo skupnih prostorov. V prejšnjem domu je bilo teh več, zdaj smo običajno kar vsak v svoji sobi.«

revija Jana