Jaka Koren

»Lačna sem gibanja! V meni še vedno tli močna želja – rada bi šla še kam, rada bi še kaj doživela, rada bi sama sebi dokazala, da zmorem!« vzklikne 77-letna Hedvika Kotar, medtem ko me vodi po stanovanju, ki spominja na muzej športnih dosežkov. Stene krasijo šopi kolajn, police v vseh prostorih pa se šibijo pod težo pokalov, priznanj in globusov. Na mizi se bleščita srebrna in bronasta medalja z letošnjega svetovnega veteranskega prvenstva v Avstriji – dokaz njene vrhunske forme v veleslalomu in superveleslalomu. Ta neverjetna Zasavčanka ima za seboj doživetij za več življenj in dobesedno prekipeva od energije. »Po počutju sem nekje pri šestdesetih,« skromno pokima – a povem vam, da ji niti mladi niso kos.

»Pri nas doma je bilo gibanje nekaj samoumevnega. Oče je vsak dan, ko je prišel iz službe, rekel: 'Gremo ven!' Nikoli nismo posedali doma, vedno smo šli v naravo, in tam nas je spodbujal, da smo bili čim bolj aktivni,« se spominja Hedvika, ki je športu predana že od mladih nog.

##PAIDBREAK##

»Moja prva ljubezen je bilo smučanje – zanj me je navdušil prav moj oče Cveto Bevc. Ker je bil smučarski trener, smo bili vsi nekako vpeti v ta svet. Smučati sem se naučila na lesenih smučeh brez robnikov,« se simpatično zahihita in doda, da ni potrebovala dolgo, da je usvojila prve veščine. »Kmalu sem začela zmagovati na šolskih tekmovanjih in to me je povsem prevzelo. Sledila so zasavska prvenstva, nato pa sem začela tekmovati tudi na državnih.« V naslednjih desetletjih se je preizkusila še v drugih športih in presegla vse, o čemer si je upala sanjati. Nabralo se je toliko priznanj, da bi zanje potrebovala skladišče! 

Ni predaje, stisni zobe! 

Ta drobna ženica ima povedati toliko peripetij, da ji komaj sledim. Izvem, da je radost našla v telovadbi, kolesarjenju, teku, celo v gorskih turah. Aktivna ostaja tudi v zrelih letih, zanjo ni predaje niti takrat, ko mora pošteno stisniti zobe. »Vsak dan telovadim tule po kuhinji.« Stopi pred pult, pokaže nekaj vaj in poudari, da za ohranjanje gibljivosti in moči ne potrebuje fitnesa. Težko je pri miru. Tudi tek ima od nekdaj rada – če ne drugega, je naredila nekaj krogov okoli nogometnega igrišča.

Izza podboja vrat pokuka moška glava in Hedvika že vije roke v zrak. »Pridi, Bojan, obisk imava!« vzklikne in predstavi moža, ki je prav tako velik športni navdušenec. »Res sem vesela, da je tako! Veste, da me je prav on navdušil za kolesarjenje? Skupaj sva hodila tudi na smučarske tekaške in gorske maratone. Ni da ni,« žvrgoli Hedvika in doda, da je vsaka tekma nekaj posebnega, saj prinese novo izkušnjo. Pa imata vedno voljo za akcijo? »Seveda, potrudiš se in greš! Tudi za treninge sva si vedno enotna. Rečeva: 'A greva?' Pa greva! Nikoli mi ni bilo težko, tudi če je deževalo. Ko prideš domov, se preoblečeš in je vse za tabo. Z leti sicer postane vse skupaj nekoliko težje, a moram reči, da sem kar vztrajna. Vedno pravim: samo da ni poškodb! V meni še vedno tli močna želja – rada bi šla še kam, rada bi še kaj doživela!«

Jaka Koren

Medalje so dokaz, da sem polno živela

»Vseh dosežkov se je nabralo toliko, da na marsikaterega že skoraj pozabim. Kadar s pokalov čistim prah, si rečem: 'Joj, saj sem bila tudi tukaj!'« se smeji Hedvika in brž pokaže sveženj dnevnikov, kamor za vsak šport posebej beleži uspehe na tekmah. Ko mi v roke podaja pokale in medalje, ji oči in lica žarijo. »Te medalje in priznanja so zame nekakšen opomnik, koliko sem doživela. Koliko energije je bilo v tem, pa koliko volje! Nikoli mi ni bilo žal nobene tekme. Še posebej veliko sreče občutim ob premaganem maratonu. Je pa res, da je za to treba tudi veliko trenirati.«

Pravo vrednost dosežkov pa je zares začutila šele v obdobju, ko je resno zbolela. »Takrat sem se zavedela, kaj vse sem zmogla in dosegla. In predvsem koliko volje sem imela. Priznanja so tako zame lep spomin, a še bolj kot to so dokaz, kaj zmore človek doseči z vztrajnostjo in voljo.«

Njeno darilo družbi

Njeno srce pripada tudi poučevanju gimnastike. Težko boste srečali Trboveljčana, ki ne bi poznal Hedvike kot predane športne vaditeljice otrok. »Že v mlajših letih sem hodila v športno društvo Partizan, tam smo dekleta skupaj vadile. Sčasoma so opazili, da sem vztrajna in da rada delam, zato so me spodbudili, naj opravim izobraževanje za vaditeljico. Priložnost sem z veseljem sprejela in pridobila diplomo za vaditeljico športne gimnastike.«
Več kot 20 let je poučevala v športnem društvu, nato pa je gimnastične krožke vodila tudi po zasavskih osnovnih šolah.

»Otroci so pokazali veliko zanimanja, zato sem želela narediti več in začela poučevati dodatne skupine. Še danes poučujem, večinoma prostovoljno. To sem ves čas počela ob redni službi, saj sem bila zaposlena v proizvodnji podjetja Iskra. O tem, da bi poučevanje postalo moj poklic, nisem razmišljala. Vse je nastajalo spontano, iz čistega veselja,« pripoveduje in doda, da ji je bilo delo z otroki od nekdaj blizu, skozi prostovoljstvo pa je na neki način našla tudi sebe.

Osebni arhiv

Srčna prostovoljka

»Otroke imam zelo rada,« pove, a se ji glas prelomi. Nekaj trenutkov tiho zre v dlani, nato obriše vlažno sled z lic in nadaljuje, da je poučevanje gimnastike postalo njeno poslanstvo. Ni ji bilo dano, da bi imela svoje otroke, pa vso ljubezen razdaja drugim. Da je predana, se ne čuti le v zavzetosti. »Nisem takšna, da bi jim vrgla žogo in rekla, naj delajo, kar hočejo. Vedno sem si vzela čas za vsakega posebej, ne glede na to, kako spreten je bil. Prav vsak si zasluži pozornost. Otroci me imajo radi, je pa res, da sem tudi stroga – zahtevam disciplino in spoštovanje.«

Poučevala je številne generacije otrok – tudi smučanje in ples. Nekateri njeni varovanci so pozneje dosegli izjemne uspehe – eden izmed njih je denimo postal svetovni prvak. »Zdaj v Zagrebu pleše za televizijo!« pove ponosno. Z nasmehom se spomni tudi Ane Marije Goltes (nekdanje zaročenke Luke Dončića), ki se je pri njej učila prvih plesnih korakov.

Lačna gibanja

Hedvika je izjemno gibčna, z lahkoto izvaja najrazličnejše vaje. »Telo, ki je v pogonu vse življenje, se stara drugače. Sama kar težko verjamem, da jih štejem 77, saj sem po počutju nekje pri šestdesetih. Vedno se trudim, da naredim čim več – tudi tisto, za kar sprva mislim, da ne zmorem. Vztrajam toliko časa, da mi uspe. Rada imam občutek, da sem se pošteno utrudila, da sem dala nekaj od sebe. Potem se spočijem, vedoč, da sem naredila nekaj dobrega zase.«

Na leta ne gleda kot na omejitev. Številke so zanjo zgolj izziv. »Vedno si rečem: samo da bi bila zdrava, da bi lahko delala to, kar me veseli – pa ni pomembno, kako. To čutim tukaj, v prsih. Lačna sem gibanja, življenja, vsega! Rečem si: tole še moram narediti – in potem sem zadovoljna. Seveda pridejo tudi dnevi, ko si nekaj zelo želiš, pa ne gre. Takrat se malo spodbudim, stisnem zobe in si rečem: 'No, Heda, kolikokrat si bila že na tleh – pa si se vedno znova postavila na noge!' In grem naprej.«

Osebni arhiv

Ženske, prebudite svoje telo! 

Trboveljčanka je jasen dokaz, kaj se zgodi s telesom, če ga ohranjaš v pogonu. »Nikoli ni prepozno!« vzklikne in pove, da opaža vedno več žensk, ki se za aktivnejši življenjski slog odločijo pozneje. »In prav je tako. Tudi sama sem začela s tekom šele okoli 35. leta, pa vztrajam še danes.«

Ko se začnemo starati, je gibanje še toliko pomembnejše. Če človek obstane, če samo sedi ali leži, gre vse navzdol. Tistim, ki se dolgo niso gibale, svetuje, naj začnejo preprosto: »Pojdite ven in hodite – ni pomembno kam, samo da greste. Vsaj pol ure na dan. Potem boste same začutile, da zmorete več, in boste postopoma podaljševale. Ni treba, da je vse popolno. Pomembno je, da se telo prebudi. Vzemite si čas, naredite nekaj zase!« Vsem, ki oklevajo, sporoča: »Ni res, da je prepozno. Samo začeti je treba. Telo se odzove, če mu daš priložnost. Gremo – akcija!«

Otroci imajo težave že pri hoji

V času tehnologije je še toliko pomembneje, da otrokom privzgojimo ljubezen do gibanja. Pa se je odnos do športa pri otrocih skozi leta spremenil? »Zdi se mi, da si želijo gibanja, a se srečujejo s težavami, ki so odraslim manj znane. Ne vedo, kako postaviti roke in noge, bojijo se že preprostih stvari, kot je preval. Menim, da je to povezano s sodobnim načinom življenja. Starši imajo dolge delovnike in za otroke nimajo dovolj časa. To se potem kar pozna,« razmišlja Hedvika in omeni pohod skupine na bližnji hrib. »Otroci so imeli težave že pri hoji, niso znali stopati navkreber. To so stvari, ki jih ne bi smeli prezreti. Zdi se mi, da bi morali starši ob koncu tedna otroke peljati v naravo. Ni pomembno, ali bo kosilo pozneje, delo lahko počaka. Na prvem mestu naj bo družina.« 

revija Jana