Šimen Zupančič

Oborožena s pokvarjenim odstranjevalcem vlaken in oblačili, ki sem se jih že zdavnaj naveličala in so pozabljena ležala v omari, sem se odpravila pred Center Rog na Dan ponovne uporabe, ki so ga organizirali Mestna občina Ljubljana, društvo Ekologi brez meja, Center Rog in partnerji. Obljubljali so pestro dogajanje in velik izbor delavnic, tudi za popravilo pokvarjenih aparatov in izmenjavo oblačil. Zanimalo me je, kako to deluje v praksi.

Trajnost

Staro je zlato: popravljalnica, ki vrača življenje napravam

Stvari, ki se nam pokvarijo ali se jih naveličamo, dandanes prehitro pristanejo med odpadki. Vsak Slovenec, pravi statistika, letno ustvari kar pol tone odpadkov. Pa je bilo res treba vse zavreči? Kakšen aparat, ki se nam pokvari, ali kos oblačila, ki se ga naveličamo, potrebuje le malo pozornosti, da ponovno zaživi. Aparat lahko popravimo, oblačila predelamo ali izmenjamo in tako zmanjšamo količino odpadkov.

##PAIDBREAK##

Crknil sredi dela

Strojček za odstranjevanje vlaken pogosto uporabljam in sem bila precej žalostna, tudi malo jezna, ko se mi je pokvaril sredi odstranjevanja »muck« na najljubših hlačah. S priloženim polnilnikom sem ga polnila še do naslednjega dne, v upanju, da bom lahko do konca odstranila vlakna in končno oblekla tiste hlače, a je tudi povsem napolnjen ob vklopu vztrajno odpovedoval poslušnost. Razstavila sem ga, očistila, pa nič. Bil je to poceni strojček kitajske izdelave, verjetno mu je bilo namenjeno, da se hitro pokvari in si kupiš novega. Pa ga nisem! Kot naročena mi je prišla popravljalnica e-aparatov Poprav'c, ki jo je pripravila Knjižnica reči.

Trajnost

Staro je zlato: popravljalnica, ki vrača življenje napravam

Pod izkušenim vodenjem simpatičnega Siniše Martina Vasiljeviča, ki mi je v smehu povedal, da stroje veliko bolje razume kot ljudi, sem razstavila svoj strojček na prafaktorje, potem pa samo še nemočno gledala v tiste gumbke, kabelčke, kovinske pikice in vse drugo na ploščici z elektroniko. Pojma nisem imela, kaj bi s tem. Siniša pa je kar hitro vedel, kaj storiti. Nekaj na elektroniki je bilo fuč. Skoraj prepričana sem bila, da bo treba zadevo zavreči. Ampak Siniša ni zastonj rekel, da se s stroji in napravicami dobro razume. Nekje je našel podarjen adapter, mu odstranil elektroniko in strojček povezal z elektriko. »Zdaj bo delal, dokler se kakšen mehanski delček ne bo obrabil,« se je nasmehnil, jaz pa tudi, saj bom doma končno lahko do konca uredila svoje hlače, pa še kakšen »zmuckan« kos za povrh.

Šimen Zupančič

Po novo robo

 Z znova delujočo napravico v torbi in vrečko rabljenih oblačil sem se nato odpravila v Rogove notranje prostore, tam je že tretje leto zapored potekala izmenjevalnica oblačil. Ko sem dekletom za pultom predala pet ohranjenih kosov, ki jih nisem oblekla že več kot eno leto – to je zame merilo, da jih verjetno tudi nikoli več ne bom in je čas, da jim poiščem novo življenje (včasih jih ponudim kakšni prijateljici, odpeljem v trgovino z oblačili iz druge roke, nekaj pa jih gre tudi v Humanine zabojnike) – sem dobila pet kupončkov za »novih« pet kosov oblačil, ki so jih ljudje vse popoldne prinašali in odnašali. Moda na obešalnikih se je torej hitro menjavala. V oči sta mi padla žametni roza suknjič in bela poletna srajčka, preostale tri kupončke sem podarila mami, ki je prišla s hčerkama in so vse svoje kupone že porabile. Jaz sem se odvečnih oblačil tako ali tako hotela znebiti in sta bila suknjič in srajčka pravzaprav nekakšna smetana na torti tistega dneva. Povsem zadovoljna sem bila že s tem, da so moja oblačila naredila veselje nekomu drugemu.

Občutek zadoščenja ob popravljenem aparatu in novem suknjiču z zgodbo je bil dokaz, da »odpadek« z malo truda res lahko postane za nekoga  koristen in dragocen. Obenem pa sem naredila nekaj koristnega še za planet, ki se že dolgo duši pod preštevilnimi odpadki.

Izmenjevalnica oblačil Prinesi/odnesi  

Projekt izmenjevalnice oblačil v organizaciji naravoslovnotehniške fakultete je nastal na pobudo katedre za oblikovanje tekstilij in oblačil pod vodstvom profesorice Elene Fajt v okviru svetovnega gibanja Fashion Revolution Week, v spomin na eno največjih industrijskih nesreč v zgodovini – zrušenje stavbe Rana Plaza v Bangladešu aprila 2013. Takrat se je zrušila osemnadstropna stavba, v kateri so izdelovali oblačila za številne svetovne modne znamke, in pod seboj pokopala 1.138 ljudi, več kot 2.500 pa je bilo poškodovanih. »Delavci so že dolgo opozarjali na dotrajanost in razpoke v stavbi, vodilni pa niso ukrepali in ustavili proizvodnje,« je razložila Fajtova. Leto dni po katastrofi so ustanovili organizacijo Fashion Revolution, ki spodbuja spremembe v oblačilni in tekstilni industriji. »Ena njihovih najodmevnejših je kampanja Who made my clothes (kdo je izdelal moja oblačila), v kateri nagovarjajo ljudi, da razmišljajo o tem, kdo je izdelal njihova oblačila, v kakšnih razmerah, kako in kje živijo ti ljudje, ki jih izdelujejo.«

Modo največkrat poznamo le z naslovnic revij, iz lepih trgovin, malokdo pa se ukvarja z njenim ozadjem. Nekoč smo imeli predsodke do oblačil iz druge roke, zdaj pa postajamo vedno bolj odprti tudi zanje. Ker je bil odziv ljudi zelo dober že leta 2024, ko so dogodek organizirali prvič,  ga odtlej organizirajo vsako leto.

Šimen Zupančič

Popravljamo z doktorjem za pralne stroje

Siniša Martin Vasiljevič, nekdanji finalist Masterchefa, umetnik, ki je kar nekaj let ustvarjal oblačila svoje blagovne znamke, se je zelo našel v popravilu raznih strojčkov in aparatov. »Moja veščina se je iz enega prijetnega avtizma in rahlega aspergerja razvila v kariero. Od malega so me zanimali pralni stroji, ure in ure sem lahko sedel pred njimi ter opazoval, kako delujejo. Zato sem danes doktor za pralne stroje. Z majem sem celo pooblaščen serviser za znamko Miele,« je ponosen. Uživa pri prenašanju dobrih praks na mlajše generacije.

»Zdi se mi, da prihajajo časi, ko bo znanje o preživetju čedalje pomembnejše, torej da znamo zakuriti, si kaj zašiti, popraviti, kot so to znali naši predniki. Krožno gospodarstvo je za zdaj še malo v zaledju, ampak mislim, da bodo do leta 2030 v prodajo spet prišli aparati, ki jih bomo lahko popravili. S prijatelji zbiramo stare pralne stroje iz osemdesetih in devetdesetih let, jih obnovimo in prodamo. Tak aparat bo gotovo delal še naslednjih dvajset let, saj zagotavljamo tudi rezervne dele.« Njegova delavnica je bila ena najbolj obiskanih. Ljudje so zadovoljno odhajali domov s popravljenimi aparati.

Popravljalnica igrač Male ulice

 Luka Stermecki, ki organizira lesarske delavnice in popravljalnice igrač v okviru družinskega centra Mala ulica, je prinesel s sabo kup igrač, potrebnih popravila, kot tudi veliko ostankov lesa, iz njih so si otroci lahko izdelali avtomobilčke. »Vseskozi otrokom kupujemo igrače in jih potem mečemo stran. Jaz sem svoje vedno sam popravljal. Z delavnicami skušam preusmeriti pozornost otrok z mobilnih telefonov v nekaj koristnega. Otroci prinašajo igrače, da jih skupaj popravimo. Veliko se jih stalno vrača.« Tudi doma vse sam popravi, zalepi, privari, skratka, stori vse, kar je treba.

Kreativne nadgradnje oblačil

 V kreativni delavnici nadgradnje oblačil je Zala, ki ima svojo blagovno znamko unikatnih recikliranih oblačil Morja, udeleženkam pomagala z nasveti, kako do nove podobe starih oblačil. Na vasi, kjer je odraščala, so se oblačila prenašala iz generacijo v generacijo, in ker si je želela malo bolj osebnega sloga, jih je začela popravljati po svoje. Nanje je šivala čipke, rezala stare srajce in jih skombinirala v nove kose oblačil. Iz konjička je ustvarila poklic, v katerem najraje ustvarja srajce, puloverje, majice, iz ostankov pa potem šiva manjše predmete, recimo drobižnice.

Izdelava povoščenih prtičkov

Maruša Ramšak, vodja Zelenega laba v Centru Rog, je skupaj z obiskovalci delavnice oblikovala povoščene prtičke. »Najprej smo nabrali rastline, jih potem s kladivom udarjali po tekstilu, da so spustile pigmente, nato pa smo jih premazali z mešanico čebeljega voska in jojobinega olja, da so  prtički na dotik postali malo lepljivi. Takšni se lahko uporabljajo kot, recimo, prozorna folija za živila. Z njimi pokrijemo kakšne posode ali pa si vanje zavijemo sendvič za malico. Takšen servet nima roka uporabe in ga lahko uporabljamo, kolikor dolgo nam ustreza.«

revija Jana