Zarja Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Hčerina čestitka za novo leto je poleg lepih želja vsebovala stavek »dobrodošla v NWO«. Pa porkaduš, a zdaj bo pa še ona začela pisati v slovengleščini? Kaj to vendar pomeni, sem jo takoj zaslišala. Dobrodošla v novem svetovnem redu, se je glasil odgovor. Kar zvilo me je. Že nekaj časa se ne počutim udobno v tem svetu, vsak dan se pojavi kaj novega. Temu se ne da ubežati. Tudi v moji zimski rezidenci v indijski Goi ne.

Zadnje čase jamram samo še o tem, kako me vse boli. Tako je bilo tudi pred odhodom na dolgo pot. Kolena so me popolnoma pustila na cedilu. Moj zlati osebni zdravnik me je tolažil, da jim bodo toplota, sonce in morje dobro deli. Kljub napovedim se to, žal, ni uresničilo. A o tem kasneje.

Upokojenci

Starost je čista jeba in je samo za pogumne. Pika!

Moje potovanje v daljne kraje se je začelo že poleti z nakupom letalskih vozovnic. Da bom mirna, si uredim še stanovanje, sem si rekla in povprašala nekaj znancev v Goi, ali je na obzorju kaj primernega zame. Kmalu sem po telefonu klepetala z bodočo stanodajalko Fiono.

##PAIDBREAK##

Bila je prijazna za znoret, bombardirala me je s fotografijami stanovanja, cena je bila sprejemljiva in dogovorili sva se. Odleglo mi je, zdaj je vse pripravljeno za premik v tople kraje. Gospa mi je redno pisala, njena sporočila bi mi povzročila diabetes, če ga ne bi že imela. Po mesecu dni pa me je skoraj jokajoča obvestila, da je »moje« stanovanje oddala, prišel je turist in ga najel za pol leta (v primerjavi z mojimi tremi meseci). Moram razumeti, da take priložnosti ne more izpustiti. Naj ji bo, sem si mislila, saj mi je takoj ponudila drugo, manjše, ampak zelo »kjut« (srčkano), je žgolela v telefon. In me vnovič bombardirala s fotografijami. Videti je bilo spodobno in sem pristala.

Sončni žarek in moja malenkost

 Po napornem potovanju sem se najprej oglasila pri prijateljici Marii, kjer me je čakala vsa družina. Popadali smo si v objem in tekle so solze radosti. Popila sem čaj, se čudila, kako je mladina zrasla v dveh letih, odkar jih nisem videla, medtem je šel ata Pereira po avto, naložili smo prtljago in se odpeljali do mojega bivališča. Fiona je bila že na položaju in odpeljala me je do stanovanja, ki je bilo res kjut, ampak ne zame. Jasno sem povedala, da potrebujem dobro kuhinjo, saj veliko kuham, ne ljubi se mi mesece jesti po restavracijah. Sobica je bila pa tako majhna, da sem morala jaz, ki sem kar en kos babe, ven, če je v sobo posijal sončni žarek, ker za oba ni bilo prostora. Bilo mi je jasno, da v tem fuglovžu pač ne morem biti stisnjena tri mesece. Fiona je bila čisto tiho, ko sem ji oponesla, da me je s fotografijami prinesla okoli. Za tisti dan je bilo zadosti, morala sem se naspati, potem pa na lov za stanovanjem.

Prva stranka

S starim skuterjem sem odbrzela k svojim prejšnjim stanodajalcem, ali imajo kaj prosto. Seveda niso imeli. Ampak pregovorna gojevska prijaznost me ni pustila na cedilu. Nekaj telefonskih klicev kasneje je prišel prijazen gospod in me odpeljal k mladi Sweeny, ki šele začenja z oddajanjem. Hiša je bila nova, stanovanje čisto in prekrasno, kuhinja pa tako velika, da bi se zlahka začela ukvarjati s kateringom. Bilo pa je, razen dnevne sobe, popolnoma neopremljeno. Sweeny ga je ponujala za smešno nizko ceno. »Dajte mi tri dni, da ga opremim, potem pa se lahko vselite,« je povabila. Ker vem, kaj v praksi pomeni indijske tri dni, sem se dogovorila za teden. Z veseljem se je strinjala, jaz pa sem si mislila, da bom ta čas nekako zdržala v fuglovžu.

Podrepna muha z imenom Fiona

Fiono sem obvestila, da bom ostala še en teden. Že naslednji dan je začela tarnati, ali bi lahko odšla prej in koliko posla je izgubila. Izkazala se je za pravo podrepno muho in v nekem trenutku mi je šinilo v glavo, da v bodočem domovanju lahko za silo prespim na sedežni. Izvedla sem preselitev in končno dihala. Ko je bil čas za spanje, sem se skušala namestiti. O madona, kakšna noč! Sedežna je bila prekratka, nikamor nisem mogla namestiti bolečih nog, v nekem trenutku sem si rekla, če lahko Indijci spijo na tleh, bom pa še jaz! Rajši ne nadaljujem, jutro sem pričakala v sedečem položaju, izmučena do konca! Zadevo sem rešila tako, da mi je moja indijska družina posodila star jogi, dokler ni prispela oprema. Bila sem na konju, končno sem lahko začela uživati … a kolena se niso strinjala. Komaj sem se premikala, včasih pa sem zvečer od bolečin čisto zares jokala. Nič, treba je bilo ukrepati.

Zdravniki, odlični prodajalci

Napisala sem mail svojemu »dottoreju« in mu razložila, da me bodo boleča kolena pokopala. Dobra duša je premetal vso dokumentacijo, da je našel zdravilno mešanico, ki mi jo je revmatolog pred skoraj 15 leti vbrizgal v kolena in me hipoma odrešil bolečin. Rekel mi je, naj grem k ortopedu in mu pokažem, kaj mi mora dati. Odpravila sem se k visoko usposobljenemu, kot pravi tukajšnji ljudski glas. Pregledal me je, malo sem morala hoditi po ordinaciji, in začel naštevati: rentgen obeh kolen in kup krvnih preiskav. Razložila sem mu, da ne potrebujem nič od tega, ker je diagnoza znana in imam marca pregled pri specialistu v Sloveniji. Naj mi samo da nekaj za bolečine. Utihnil je in začel pisati na list. Ko je končal, je rekel, da mi bo predpisal tablete, ki bodo res pomagale. Obisk mi je mastno zaračunal in mi porinil v roke tisti list, rekoč, naj dam to svojemu specialistu v Sloveniji.

Papir mi je skoraj padel iz rok zaradi teže njegovega zdravniškega ega. Tablete seveda niso popolnoma nič pomagale. Trpela sem kot žival, in tik preden se mi je hotelo zmešati, sem šla k svoji zlati Mici in jo prosila za navadnega splošnega zdravnika.

»Pojdi k dr. Raju, on zdravi vso našo familijo.« Skuterja nisem mogla voziti, zato sem najela rikšo. Čakalnica je bila nabito polna, ampak kakšna! Belina je z leti postala sivina, vse je bilo prašno, pri nas je še štala bolj čista. Stoično sem čakala in končno prišla na vrsto. Stopila sem v ambulanto, natlačeno s kupi papirja, po stenah in na mizi fotografije družine dr. Raja od prapradedka naprej. Vsi zdravniki, jasno! Dr. Raj pa – na glavi modra operacijska čepica, maska do oči, bela halja, na rokah gumijaste rokavice! Pravi vesoljec. Razložila sem mu, kaj mi je, hkrati pa se mu malo priliznila, da zdravi vso mojo indijsko familijo in da vsi v en glas pravijo, kako je odličen. Očitno mu je godilo. Malo mi je pretipal kolena, pokimal, potem pa mi razložil, da mi ne bo injiciral kortikosteroidov, ker so popolnoma drugačni kot evropski in ne ve, kako bom reagirala nanje. Da pa mi bo predpisal medrol, ki bo zagotovo pomagal. In ne boste verjeli – ni mi hotel računati! V nekaj urah sem bila odrešena bolečin. Aleluja!

Alenka Cevc

Skuter in njegove muhe

Začela sem uživati. Končno. Plaža, karte in rummikub, da malo treniram možgane, sončni zahodi, prijetna družba. Ko sem slišala, kakšen mraz je v Sloveniji, sem sploh predla od užitka, a ne za dolgo. Življenja brez težav preprosto ni! Uprl se mi je stari, zjahani skuter. Nenehno sem bila pri mehaniku. Po treh obiskih so se fantje odločili, da bo treba menjati akumulator. Sedla sem na umazani plastični stol, da opravijo. Računala sem, da bom tam kakšne pol ure, a medtem je stopil k meni lastnik Javid in rekel, da ne bodo vstavili novega, temveč mi bo dal rabljenega, ki še vedno dela kot »šus«. Tako je tudi bilo in skuter je vžgal v prvo! Vprašala sem za račun, Javid pa je samo zamahnil z roko in rekel, je že v redu gospa, srečno vožnjo! Od navdušenja sem rekla, naj se postavijo pred moj telefon, da jih fotografiram, ker jih bom objavila v naši reviji. Ne znam opisati, kako so bili veseli! Upam, da se na fotografiji to vidi.

Tako, to bi bilo vse iz moje Indije Koromandije. Rada sem tukaj, ljudje so preprosti, skorajda ne vedo, kaj se dogaja po svetu, vedo pa za vso črno kroniko, ki se dogaja v Goi. In tega, žal, ni malo. Svet se je snel s tečajev. Tukaj in povsod drugod. Hvala bogu, da imam že nekaj let na grbi, in upam, da mi ne bo treba v polnosti doživeti vsega, kar nam bo, recimo, skonstruirala že umetna inteligenca, kaj šele kakšna naravna. 

revija Jana