Mateja J. Potočnik

Trenutno navdušuje pri naših južnih sosedih, kjer je postal favorit oddaje Znan obraz ima svoj glas (Tvoje lice zvuči poznato). Njegove imitacije so nadrealistične, na odru se popolnoma preda in zdi se, da živi svoje sanje. A za dovršenimi nastopi profesionalca je grenka zgodba. Kot pobca ga je zaznamovala realnost zabavne industrije. Rane si je celil na dolgem potovanju, tlakovanem z leti trdega dela, dvomov in iskanja samega sebe. Iz nekoč ustvarjenega lika se je počasi izluščil človek, ki ga je iskal vse življenje. Danes stoji pred nami brez maske. Odločen. Samosvoj.

Estrada

Alenka Tetičkovič: Rada imam svoje gube

Prikrajšan 

Zagledam ga v kotu kavarne, v jopici z ovratnikom in hlačah na rob srka kapučino, nanj pada širok pas sončnih žarkov. Za hip se zdi, kot da sedi pod žarometi. Pozoren je, prijazen. Nasmejan, pa vendar premišljen. Pričakovala sem drugačnega Davida. Ne zaznam zanj značilne ljubkosti. Pevec pred menoj je spoštljiv, a odločen. Ve, kdo je in česa ne želi. Razgaljati se pred svetom zanj ni sprehod po makovem polju. V njegovih nežnih potezah so odtisi preizkušenj, ki jih nosi s ponosom. Povabim ga med spomine, in ko previdno odgrnem preteklost, se nekaj prelomi. »Bil sem prikrajšan za otroštvo. Prikrajšan za življenje …«

##PAIDBREAK##

Rad bi letel

Rodil se je v tradicionalni balkanski družini, a se vanjo ni najbolje vklopil. V njem je že zelo zgodaj gorela želja po drugačnem življenju. »Že kot otrok sem vedel, kaj si želim. Pri petih letih sem rekel, da se želim ukvarjati z glasbo in od tega živeti. Nisem si želel klasične poti, ampak življenje izven okvirjev.« To je bilo za njegovo okolico včasih težje razumljivo, saj doma niso izhajali iz umetniških vod – mama je medicinska sestra, oče pa natakar. Kljub temu sta mu bila v oporo po najboljših močeh. »Kot otrok sem bil sicer zelo priden, mogoče celo malo preveč. Všeč mi je bilo, da so me opisovali kot nasmejanega in pozitivnega – to sem želel ohraniti. Pohvale so mi veliko pomenile, zato sem verjetno podzavestno ves čas skušal ustrezati.« Hkrati je v njem rasla želja po samostojnosti. »Komaj sem čakal, da grem na svoje.«

Nerazumljen

S petjem se je začel profesionalno ukvarjati že kot deček, a v šoli to ni bilo vedno najbolje sprejeto. Veliko se je udeleževal pevskih tekmovanj, zmagoval in kmalu preskočil na raven, ko ni bil več le eden izmed tistih, ki se trudijo, da bi jih opazili. »Nastope sem imel skoraj vsak vikend, dajal sem intervjuje, tudi na televiziji. Bil sem medijska faca – ne v smislu širše prepoznavnosti, za svoje okolje in vrstnike pa kar. V osnovni šoli so to pospremili z navdušenjem, v srednji pa se je zgodba obrnila.«

Pogosto je bil tarča medvrstniškega zbadanja. Čutil je, da ga ne razumejo. »Okolje mi ni bilo pisano na kožo, preprosto nisem sodil v ta okvir. Bil sem zelo čustven, stvari so me hitro prizadele. Potreboval sem spodbudo, občutek, da nekdo verjame vame, in ko sem to dobil, sem bil pripravljen narediti vse, da ne razočaram. Po drugi strani sem ob pomanjkanju podpore začel dvomiti o sebi.«  Razlika med šolama mu je jasno pokazala, kako močno te lahko okolje oblikuje – ali pa ustavi. »Komaj sem čakal, da se to obdobje konča.«

Vedno sem se boril

Težko je bilo, a danes ve, zakaj ga vrstniki niso sprejeli. »V srednjo šolo nisem vstopil avtentično. Kot otrok sem bil pristen, potem pa se v najstništvu začneš iskati. To je čas, ko gradiš svojo identiteto – moja pa je bila takrat skoraj izključno glasba in šovbiznis. Drugega nisem poznal. In to ni nekaj, s čimer bi se lahko sošolci poistovetili. Zato sem bil na neki način izobčen,« skomigne David, ki se zaradi tega ni smilil sam sebi. »Vedno sem se boril. Imaš dve možnosti – ali si ‘revček’ ali pa se postaviš zase. Jaz sem se znal odzvati. Vsak dan sem prihajal v šolo pripravljen na vse, kar pa dolgoročno ni v redu. Res te to utrdi, hkrati pa moraš znati obrambno držo tudi odložiti,« razmišlja.

Leta pozneje je s poglabljanjem vase odkril, da je ves čas igral in se obnašal naučeno.  Že res, da so se mu uresničevale sanje, a je hkrati na poti do tja izgubil sebe. »Bil sem performer, lik, ki ni bil zares avtentičen. V svetu zabavne industrije te v to  vzgajajo – založbe želijo, da si oblikovan, vodljiv, saj te je tako lažje usmerjati. In tako lahko hitro ostaneš ujet v svojem liku. Igrati vlogo je pravzaprav lažje, biti to, kar si, pa je nekaj, kar moraš živeti vsak dan. In to sem takrat izgubil,« je iskren David, ki meni, da je bil prikrajšan za normalna najstniška leta. »Zaradi tega sem čustveno dozorel precej pozneje.«

Mateja J. Potočnik

Dovolj je, hočem živeti! 

Iz razočaranja je vzklila odločitev, da bo ta del poglavja pustil za seboj. Da bi našel srečo, je pri devetnajstih spakiral kovčke in se odpravil v Anglijo.

»Želel sem živeti normalno življenje. Mama je jokala, z očetom sta me skušala prepričati, naj ostanem, ampak bil sem odločen. Z dveletnim delom kot plesni učitelj sem privarčeval dovolj za pot in začetek. Prvi mesec sem prebrodil tudi s pomočjo prijateljev, potem pa sem se moral znajti.  Dobil sem službo v prodajalni sendvičev, po letu in pol sem se zaposlil na banki in tam ostal pet let.«

Kaj pa glasba? »Najprej sem si moral zgraditi življenje, šele nato sem se lahko zares posvetil izobraževanju. Po približno dveh letih sem se pridružil manjšemu zboru. Nekaj let sem pel gospel, hodil na turneje, imel mentorja, ta mi je ogromno pomagal. Veliko sem doživel in se še več naučil. Pridobil sem samozavest v svojem glasu, ki mi je prej manjkala.« Ko se danes ozre nazaj, občuduje svoj pogumni skok v neznano.
»Nisem pričakoval, da bom vse skupaj tako dobro izpeljal. Tudi moje petje je bilo po vrnitvi domov povsem druga zgodba. Zelo sem napredoval.«

Blišč in beda

Sliši se sijajno, vendar življenje v tujini ni bilo preprosto. Užival je v svobodi, hkrati pa osamosvojitev ni bila najbolj zdrava, pove. »Želel sem dokazati, da ne potrebujem pomoči. To so bile precej težke, na trenutke skoraj travmatične izkušnje. Zgodilo se je, da sem imel na računu le še pet funtov. S tem denarjem sem si kupil riž in ob njem zdržal več dni, medtem ko sem čakal na plačo,« pove David in razloži, da je bilo preživetje izziv zlasti takrat, ko je prišlo do nepričakovanih stroškov. »To me je držalo v začaranem krogu, ko nikoli nisem zares prišel na zeleno vejo. Bilo je precej stresno,« se spominja pevec, ki ima ob stresu že od nekdaj težave s slabim apetitom.  »Še vedno hitro padem nazaj v vzorec, da ne jem dovolj.«

Kameleon

 Njegova priljubljenost v hrvaški glasbeni oddaji hitro raste, likom, ki jih upodablja, se namreč popolnoma preda. »Kaj mi pa drugega preostane!« vzklikne David, vidno zgrožen nad mojo domnevo, da v imitacijah žensk dejansko uživa. »Ampak vidim, da poješ z dušo in telesom!« se skušam braniti, medtem ko se drži za glavo. »Resno?!« zavije z očmi. »Jaz nisem nekdo, ki bi užival v nogavicah, oblekah, petkah … To so moje igralske in pevske veščine – da sem jih usvojil, sem potreboval dvajset let,« me pouči tako zavzeto, da na koncu oba prasneva v smeh. Razmišljava, da je meja pri imitacijah res zelo tanka. »Ja, hitro si lahko videti kot karikatura, zato se mi zdi nujno, da se tega lotim profesionalno.«

To mu zagotovo uspeva. Ustvarjalci oddaje pravijo, da še niso imeli tako ženstvenega tekmovalca, David pa pojasnjuje, da je zanj tovrstno gibanje naravno predvsem zaradi izkušenj z jazz baletom. »Ponosen sem na to, kako nosim ženske vloge. Mislim pa, da moraš biti kot moški zelo trden, da lahko tako prepričljivo postaneš ženska.« Kaj pa tista skrivna začimba, zaradi katere sem mislila, da med poplesavanjem v petkah živi svoje sanje? »Prepričam se, da v tem uživam, in potem na koncu res uživam! Ko se tiste tri minute končajo, pa komaj čakam, da stopim nazaj in sem spet jaz – David Amaro. Tudi sicer komaj čakam, da se vrnem v svoje življenje, k svojim koncertom, svoji publiki. Težko je biti vsak teden nekdo drug, če zelo veš, kdo si. Je pa po vsem tem trdem delu prijetno čutiti spoštovanje. Sprejemajo me drugače, kot nekoga, ki je zgradil svojo zgodbo.«

Dvomi in lekcije

Pot do uspeha je bila za Davida strma, in čeprav je danes suveren ustvarjalec, priznava, da še vedno dvomi o sebi. »Tega se še nisem povsem znebil. Na neki način sem celo naučen, da moram dvomiti o sebi, da nekaj dobro naredim. To je lahko kar problematično, saj hitro postane mentalna igra.« Po drugi strani ga prav ta dvom žene naprej. »Ko dvomim o sebi, se izzovem, potisnem dlje. Ampak ta notranji glas je zelo močan – in ga moraš znati preglasiti. To je stalno delo na sebi.«

Kaj pa notranji mir – ga je našel? David malce pomisli in se spomni časov, ko se je dan za dnem zbujal utrujen. »Ne zaradi dela, temveč zaradi življenja, ki ni bilo zares moje. Danes sem sicer utrujen, ampak od vsega, kar počnem z veseljem. In to je velika razlika. Miren spanec mi ogromno pomeni,« pokima pevec, ki se je naučil še nečesa – ljudem postaviti meje. »Dolga leta sem delal v svojo škodo, drugim sem dajal prostor, da so sijali pod mojimi žarometi. Danes pazim, da sonce sije name.«

Kaj pravita starša?

David je uresničil vse, kar se je nekoč zdelo preveč sanjaško. In kaj pravita starša? »V življenju sem sprejel veliko odločitev, ki niso bile v skladu z njunimi pričakovanji, a prav zato se mi zdi, da se danes na neki način učita tudi od mene. To je lepo videti. Mami mi je rekla, da je zelo ponosna name. Mogoče, ker si upam početi stvari, ki si jih sama nikoli ne bi. Odnos s starši je eden najpomembnejših. Lepo je čutiti spoštovanje z obeh strani.«

revija Jana