Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Njene zgodbe niso izmišljene in niso pološčene. So takšne, kakršno je življenje – včasih težke, včasih boleče, pogosto pa presunljivo lepe. Ob izidu njene pete knjige se zdi neverjetno, da se je tako plodno pisateljsko potovanje začelo s pismi otrokom in staršem »njenega« vrtca med težkimi časi koronske izolacije. V srčiki njenega pisanja je njen Janek, pogled na svet skozi njegove otroško nedolžne oči, a tudi veliko Dragice, ki še zdaleč ni samo mama otroka s posebnimi potrebami. Je človek, ki družbi in s tem vsakomur od nas nastavlja ogledalo.

Odnosi

Navaden dan nenavadne mame: Vsak po svoje, a vsi skupaj

Dragica, pred upokojitvijo ravnateljica vrtca Pod Gradom v Ljubljani, ni pričakovala, da bo njeno ime na naslovnicah kar petih knjig. Napisati knjigo je sicer vedno bila njena želja, a na to pot je stopila po naključju. »Začelo se je z željo, da bi po svojih močeh pomagala ohraniti niti med ljudmi, ko smo zaprti in negotovi sedeli vsak v svojem domu ter se spoprijemali s situacijo, na katero ni bil pripravljen nihče. Vsake toliko sem napisala kakšno pismo staršem, da jih malo opogumim, da pokažem, da smo še vedno del vrtčevske skupnosti. Odziv je bil zelo pozitiven in za svoje pisanje sem dobila kar nekaj pohval.«

Nadaljevanje je zakrivila Žana Kapetanovič, še ena naša ljuba sodelavka, ki jo je prepričala, naj poskusi s kolumno v Jani.

##PAIDBREAK##

»Ko sem še delala, ni bilo časa za pisanje, po upokojitvi pa je prišel idealen trenutek, da začnem.« Ko se je nabralo materiala za knjigo, se jo je Dragica odločila ponuditi založbam. Že druga, s katero je stopila v stik, je z veseljem rekla da. Preostalo je zgodovina.    

Odpiranje vrat v drugačen svet

V Dragičinih kolumnah in knjigah spremljamo navaden dan nenavadne mame, kot pravi naslov kolumne. V njih piše o sinu Janeku, o življenju z otrokom s posebnimi potrebami, o sprotnih razmislekih in opažanjih ter družbi, ki včasih razume, včasih pa tudi ne. »Moja želja je, da bi ljudje spoznali te otroke. Marsikdo ima o njih napačno predstavo. Kako zelo, dobro opiše primer, da so se ljudje uprli, da bi v njihovem kraju zgradili zavod za otroke s posebnimi potrebami.

Ti otroci – in odrasli – so res drugačni, a imajo ‘večinskim’ ljudem marsikaj povedati in marsikaj dati.« Dragica razume, da ljudje pogosto ostanejo na razdalji predvsem zato, ker ne vejo, kako naj pristopijo, se obnašajo, pogovarjajo. A danes je informacij o ljudeh s posebnimi potrebami dovolj in tudi lahko dostopne so. »Res ni treba veliko. Normalno reči dober dan, kako si, imamo pa lepo vreme danes. Saj tudi s sosedi ne razpravljamo o atomski fiziki, kadar se srečamo.« Nerazumevanja, zavračanja in predvsem neudobja pri stiku z »drugačnimi« je še vedno veliko, preveč.

Ti otroci čutijo več

Janek ima danes 35 let, a po duši bo vedno ostal otrok. Ko Dragica govori o njem, se njen obraz zmehča, oči pa ji zasijejo. Iz njenih besed in tona ne veje le materinska ljubezen, temveč tudi pristno čudenje in spoštovanje do pogleda na svet skozi Janekove oči. »Janek ne potrebuje volilne pravice, ki so mu jo dali,« je odločna Dragica. »Ne razume politike, ne razume strank in njihovih programov, ne more izbirati, koga naj voli. To je nesmiseln kozmetični popravek, ki samo kaže na to, kako malo država pozna in razume ljudi s posebnimi potrebami ter težave, s katerimi se resnično srečujejo. A Janek odlično razume dušo. Ve, kdo ga ima rad, ve, kdo ga sprejema. Čuti tudi, kdaj ga zavračajo, in tega ne razume, le zmeden je in izgubljen. Ti otroci svet doživljajo drugače. Morda ne razumejo vsega, a čutijo več.«

Tudi zato je Janek na predstavitvah »svojih« knjig srečen. »Joj, tako uživa,« pove Dragica ganjeno. »Vsak torek, ko prelistava Jano, je ponosen na najino fotografijo v reviji, predstavitve knjig pa so med najsrečnejšimi trenutki v njegovem življenju. Tako ponosno je zadnjič sedel zraven mene tam v knjigarni in podpisoval knjige! Pa še vsi tisti objemi! Mislim, da čuti, da je tisti trenutek on najpomembnejši, in se ne počuti tako grozno drugačnega. Ne razume vsega, a vidi svojo fotografijo na knjigi in čuti, kako ga vsi gledajo z naklonjenostjo in ljubeznijo.«

Na srečo z Janekom živita med dobrimi ljudmi, v okolju, ki ju je sprejelo. Še posebej Dragica pohvali Varstveno-delovni center Tolmin. »Odlično delajo. Zaposleni so krasni, otroke peljejo po mestu in v trgovino in zdi se, da so jim ljudje tam naklonjeni.«

Mateja J. Potočnik

Jezika ne špara

Je pa Dragica zadržana pri pisanju o Janeku, saj ji sin ni dal dovoljenja, da piše o njem, in ji ga tudi ne more. Ker ga želi zaščititi, je pri pisanju o njem bistveno previdnejša kot pri zapisih svojih razmišljanj. Se pa zgodi, da je po objavi zapisa v Jani še sama kdaj presenečena in vzklikne: U, madonca! Pravkar piše 315. kolumno in niti enkrat ji ni bilo žal, da je kaj napisala, zatrdi.

V svojih zapisih jezika ne špara. Izpostavlja napake, pomanjkljivosti, zdrse. Ena od stvari, ki jo boli, je odnos države do ljudi s posebnimi  potrebami. »Ne vejo dovolj, ne poznajo vsakodnevnih situacij, problemov ne naslavljajo dovolj,« pravi. Eden od njih je gotovo ta, da starši oseb s posebnimi potrebami ne dobijo dovolj pomoči. »Starši s(m)o tisti, ki ostajamo doma, skrbimo, vztrajamo. A z leti smo vedno bolj stari, vedno bolj izrabljeni, ‘znucani’… Več pomoči potrebujemo.«

Majhna pomoč v težkem dnevu je lahko tudi drobna gesta vsakogar od nas. Odprtost, sprejemanje, korak bližje k drugačnosti. Knjige Dragice Kraljič namreč niso le zgodbe o posebnih otrocih. So zgodbe o nas vseh. O tem, kako gledamo drug drugega. Kako hitro sodimo. In kako malo je včasih potrebno, da se nekaj premakne. Vsak bralec, ki prebere njeno knjigo, pa je korak bližje k temu, da bi tudi sam nekoč lahko sprejel Janeka in njemu podobne brez predsodkov ter pomislekov. Da bi njegovo drugačnost lahko videl kot le še eno od barv v mavrici človeštva.

revija Jana