Mateja J. Potočnik

Ali je terapevtska sprememba ustvarjalno dejanje, se v svoji novi knjigi Depresija in ustvarjalnost sprašuje psihiater, psihodramski terapevt, supervizor in edukator dr. Vladimir Milošević. Kariero je začel v rodnem Beogradu, pred časom pa se je zaposlil v Psihiatrični bolnišnici Idrija. Delal je tudi z zaporniki, kakor bomo lahko videli v novem filmu Metoda Pevca Ko pridem ven, ki prihaja v kinematografe ta mesec. Sicer pa je s filmarji večkrat sodeloval že prej  in tako poskrbel, da so bili junaki še bolj prepričljivi. Ne nazadnje je dr. Milošević velik ljubitelj jazza, ki ga je očitno navdihoval tudi pri pisanju zadnje knjige.

Slovenija

Psihiater med pošastmi: kako jih prepoznati, preden zagrešijo zločin

Najprej me zanima, kako ste iz Beograda prišli v Idrijo, kjer delate v psihiatrični delavnici.

Šlo je za splet okoliščin. Že leta pred tem sem vodil izobraževanja iz psihodrame v Zagrebu. Nanje so prihajali kolegi iz Slovenije. Pogovarjali smo se o različnih stvareh in zamikalo me je, da bi prišel delat v Slovenijo.

##PAIDBREAK##

Nisem imel ideje, kje in kako. Potem mi je kolegica pripovedovala o Idriji, češ da se tam odpirajo nove možnosti. Kontaktiral sem bolnišnico in dobil prostor za delo na področjih, ki so zame pomembna – psihodrama, psihoterapija; da torej ne gre le za osnovno psihiatrično delo. To me je motiviralo. Pozneje je bil motiv za obstanek v Idriji ta, da nam je uspelo odpreti dnevno bolnišnico v Postojni. Tako sem že leta tu, vodim to bolnišnico, živim pa na obali, v Trstu.

Kakšno je po vašem mnenju danes splošno duševno zdravje v družbi?

Težko je to opredeliti, na splošno pa ljudje vedno bolj čutijo stalen eksistencialni pritisk. Vedno več je strahu pred prihodnostjo, prisoten je občutek negotovosti – materialne, socialne … V primerjavi s časom, ko sem prišel, je danes to veliko bolj prisotno. Ta eksistencialna nepredvidljivost in zaskrbljenost zlahka povzročita slabo razpoloženje, občutek nemoči, celo brezupa ... To je tisto, čemur pravimo eksistencialna depresija, in je res zelo prisotno. Po drugi strani so običajne psihiatrične kategorije, kot je število psihotičnih bolnikov, relativno konstantne. Toda ta del nenehne zaskrbljenosti je očiten in iz meseca v mesec se čuti, da je močnejši, zlasti pri mladih.

Da se razmere slabšajo, sem že slišala od vaših kolegov … Povejte mi, kaj je največji vzrok za to? Je problem družba, ki je vse bolj egocentrična, morda nova tehnologija, zaradi katere nimamo miru, saj smo ves čas bombardirani z negativnimi novicami o vojnah in drugem, ali pa razpad skupnosti in socialne države?

Vse, kar ste našteli, so pomembne težave. Sodobni človek ima iluzijo o ogromnih možnostih, ki se mu ponujajo. Na Zahodu pač obstaja iluzija o dostopnosti vsega, resničnost pa nas uči, da je do teh stvari zelo težko priti. Pri ljudeh se ustvarja občutek, da so, če niso dosegli vsega, kar so si zamislili, pravzaprav ničvredni, neuspešni, počutijo se kot »luzerji«. To je zelo prisotno pri mladih, ki se doživljajo kot manjvredne, ker jim nekaterih stvari ni uspelo uresničiti do 24. ali 26. leta. Kot da se tam proces konča. Mediji ponujajo to iluzijo vsemogočnosti. Družbena omrežja in splet proizvajajo ogromno frustracij in nemira, ker so stvari tako težko dosegljive, prikazane pa so kot normalne in blizu.

Ameriški sociolog Matt Ridley je duhovito rekel, da so nas najbolj prevarali v filmih iz 60. in 70. let, kjer so vsi vozili leteče avtomobile v letu 2010. Kje so zdaj ti leteči avtomobili? Letečih avtomobilov seveda ni in nato posegajo po nadomestkih, kot je ta lažna prisotnost na spletu. Ustvarja se občutek, da so nam stvari dostopne, a to ni res. In tu se človek sreča z občutkom manjvrednosti. Pred sto leti je bila psihološka problematika povezana s prepovedmi (predvsem glede seksualnosti in drugih želja). Teh prepovedi danes ni več. Zdaj namreč obstaja privid neskončne ponudbe in dostopnosti vsega, ki pa ga ni mogoče uresničiti. Na nobenem področju!

Mateja J. Potočnik

Vsi vemo, da so na družbenih medijih objave lažne – zunanjost se popravi s filtrom ali kakim drugim pripomočkom z umetno inteligenco, avto se lahko najame, na počitnicah se fotografiramo pred večjim bazenom, kot je pri hotelu, kjer smo v resnici nastanjeni, vemo tudi, da zaradi neke pijače še ne bomo dobre volje ... Zakaj te vsebine na nas vseeno delujejo tako uničujoče?

Znanje je krhko. (nasmešek) To, da nekaj vemo, še ne pomeni, da bomo stvari obvladali. To je le ena od manifestacij iluzije dostopnosti vsega. Ljudje se vedno težje odločajo, da bi sami nekaj uresničili, ker je vse že videno, ker si mislijo, da ne bodo tako dobri kot nekdo drug. Naš razum ne more dohajati procesa tehnološkega razvoja. Raziskave kažejo, da današnji človek v enem dnevu prejme toliko informacij, kolikor jih je človek pred sto leti prejel v celem letu! Naši možgani se niso razvili do te mere, da bi lahko vse te informacije obdelali na pravi način. Ta poplava različnih vsebin je neverjetna in zato je vedno težje ločiti bistveno od nebistvenega.

Po vsem svetu smo opazili velik porast nacionalizma. Je morda to rešitev za ljudi, ki nimajo kakšnih omembe vrednih rezultatov na področju poklica, konjičkov in drugega, pa se potem tolažijo, da so vsaj pripadniki nekega boljšega naroda?

Tu gre za vprašanje identitete. Človek se definira skozi tisto, kar je sam uresničil, toda identificiranje s splošno sliko (narodom) je igranje na varno karto. To je lažje kot zgraditi lastno pravo identiteto. Velika nacionalistična gibanja najlažje zberejo ljudi, ki se sami niso uresničili. Bolj ko so agresivni in nevarni, bolj jih sprejema populacija neuresničenih ljudi.

Vaši kolegi v Ameriki se veliko ukvarjajo s Trumpom. Bi mu vi postavili kakšno diagnozo?

Trudim se, da se z njim ne bi ukvarjal, vendar gre v njegovem primeru gotovo za narcistično motnjo. Ta nekritičnost do sebe in svojega položaja je pravzaprav osupljiva. V fotografiji na spletu se je predstavil celo kot inkarnacija Jezusa Kristusa! Ko v psihiatriji nekdo začne s takšnimi vsebinami, ga hitro razglasijo za psihotičnega (religijska mesijanska psihoza). On pa to počne in se mu zdi to celo simpatično …  Neizmerni narcizem tega človeka je zastrašujoč, iz tega pa izhajata ogromna agresija in neusmiljenost. Uspelo mu je celo to, da je režim, ki ubija ženske zaradi las ali obeša ljudi na ulicah, postal »simpatičen«, ker ga je napadel. Ena bizarnost vodi k drugi. Tu se je treba zavedati, da sta Trump in trumpizem proizvoda aktualne družbe in splošnega trenda zaničevanja pomembnosti izobraževanja ter glorifikacije neskončnega pohlepa kot vrednote.

Napisali ste knjigo o depresiji. Je danes depresija večja težava kot nekoč?

Glavni razlog, da sem pisal o depresiji, je ta, da se v svoji praksi največ srečujem z depresivnimi bolniki. Raziskave kažejo, da so različice depresivnih motenj danes najpogostejša diagnoza sploh, ne le v psihiatriji. To je povezano z razpadom sistema vrednot in izgubljenostjo, ki proizvaja občutek ničvrednosti.

Takoj na začetku knjige opozorite, da je treba ločiti depresijo od žalovanja. Nismo torej vedno, ko smo žalostni, že depresivni, kajne?

Danes, v tem norem iskanju nenehne sreče, takoj, ko smo malo manj srečni, že pomislimo, da smo depresivni. Ko tak človek pride k zdravniku, bo hitro odšel z diagnozo. Zdravniki morajo pogosto postaviti diagnozo, pa čeprav gre za povsem normalen odziv na neki tragični dogodek, na primer. Obstaja psihiatrična šala: nisi dober psihiater, če kdo zapusti tvojo ordinacijo brez vsaj dveh ali treh diagnoz. Diagnoza prevzame odgovornost. Ko gre za diagnozo, je dobro obdržati določen dvom glede njene natančnosti. Ta dvom spodbuja ostrino in natančnost terapevtskega pristopa. Prepustiti se lažnemu udobju rutine je zelo nevarno za strokovnost.

O tem, da je preveč diagnoz, je govorila že Anica Mikuš Kos, ki posebej opozarja na problem v zvezi z otroki. No, jaz včasih pomagam komu pri učenju in sem že opazila, kako je otrok, s katerim sva se prej čisto normalno učila, takoj po diagnozi ADHD rad omenil, da on pa tega ne more, ker pač ima diagnozo. Kot da diagnoza postane alibi.

Točno to. Psihiatrična diagnoza ima to lastnost, da človeka popolnoma zaznamuje. »Jaz sem depresivec«, »Jaz sem ADHD«, »On je shizofrenik«. Če ima nekdo pljučnico, je, na primer, taksist, ki ima pljučnico, vendar mu diagnoza ne definira osebnosti. Tukaj pa diagnoza postane identiteta. Ko se oseba identificira z boleznijo, je zelo težko pristopiti k terapiji, ker je to zdaj njena identiteta.

V knjigi opisujete razloge za depresijo in natančno razložite tudi kemijske zakonitosti, ki se jih lahko uredi z antidepresivi. Poznam ljudi, ki so opazili napredek med zdravljenjem, vendar so sami nehali jemati tablete in se  jim je stanje potem poslabšalo. Zakaj so ta zdravila še vedno tak tabu, da jih bolniki raje nehajo jemati, čeprav so se prepričali o njihovem učinku?

Antidepresive je treba jemati zelo dolgo, in to vsak dan. To je zahtevno in naporno. Sam to primerjam s sladkorno boleznijo – tudi diabetik vsak dan potrebuje inzulin. Težava v psihiatriji je, da nimamo objektivnih laboratorijskih pokazateljev, slik, ki bi kazale na motnjo. Vse temelji na odnosu in pogovoru. Ljudje so navajeni jemati zdravila, dokler traja bolezen, v tem primeru pa zdravnik vedno pravi, da je treba nadaljevati, saj je narava depresije povezana s procesi v možganih, na katere ta zdravila vplivajo. Antibiotiki odpravijo vzrok za bolezen, antidepresivi pa samo pomagajo pri nekem stanju, ki je pač trajno. Težava pa je tudi ta, da antidepresivi začnejo učinkovati šele po tretjem tednu, stranske učinke pa občutimo takoj. In stranski učinki niso zanemarljivi. Zato je pri takem zdravljenju zaupanje med psihiatrom in bolnikom ključno.

Dr. Marc Schulz, ki vodi harvardsko raziskavo o sreči, mi je nekoč povedal, da se ljudje zase slabo odločamo. Se tudi vi strinjate, da kljub splošnemu prepričanju, da bo že vsak zase vedel, kaj je zanj najbolje, v resnici ni tako?

Obstaja velika razlika med tem, kaj je »dobro« in kaj nam »ugaja«. Človek se počuti dobro, ko pokadi džoint, vendar to ne pomeni, da je on »dobro«. Biti dobro pomeni razumeti sebe, svoje slabosti in jih odpravljati. To ne pomeni, da bo človek ves čas srečen. Življenje prinaša veliko udarcev in trpljenja. Sreča so pravzaprav le trenutki. Ne moremo biti nenehno srečni, to bi bila popolna nekritičnost do sebe. Biti zadovoljen s seboj je nekaj drugega. To pomeni, da se lahko soočim z neprijetnostjo, a kljub temu ohranim svojo integriteto. Nenehno iskanje sreče pa v resnici povzroča nesrečo, ker poskuša človek doseči nekaj neulovljivega. Kot pravi pesnica Desanka Maksimović: »Sreča je lepa le, dokler se čaka.«

V vašem primeru je za srečo dovolj že to, da si zavrtite dober jazz, kajne? Ste namreč velik ljubitelj te glasbe, v knjigi ste pri vsakem poglavju citirali kakega glasbenega velikana.

Da, to pomaga. (smeh)

revija Jana