Mateja J. Potočnik

Žan Papič. Smešen, uglajen, nagajiv, pronicljiv, vseeno pa spoštljiv vsestranski slovenski ustvarjalec, ki nas navdušuje kot stand up komik, igralec, voditelj, podkaster, še posebej pa kot človek. Na odru in pred kamero, kjer se počuti kot riba v vodi, prepleta družbeno kritiko, iskreno samoironijo in toplino, zato ga imajo ljudje radi. V viharjih vsakdanjega življenja pa kdaj nasede na čeri.

Ampak tudi te izkušnje so pomembne za njegovo rast, je prepričan, zato o njih govori. Morda s tem komu pomaga. Trenutno se mu lahko smejimo v razburljivi komediji, kjer s soigralko Melani Mekicar raziskujeta odnose, polne neviht in čustvenih poplav. Družinska razvedrilna oddaja Inkognito pa bi bila brez njega prav gotovo povsem drugačna.

Mateja J. Potočnik

Nedavno se je z enoletnim zamikom zgodila premiera vaše predstave Sam prjatla. Kaj vas je pred letom  ustavilo?

Produkcije sem se lotil sam in to me je totalno povozilo, zlomilo, nisem zmogel. Letos pa mi je z zamikom ter dodatnim vedenjem in znanjem uspelo pripraviti to predstavo. Želel sem jo narediti sam, da imam čim več stvari pod kontrolo. Ljudje so jo v resnici sprejeli še bolje, kot smo pričakovali, ker smo delali po resničnih dogodkih, vsebino smo črpali iz vsakdanjega življenja. Kadar delaš nekaj avtorskega, nikoli ne veš, kaj pričakovati. Na srečo smo jo dolgo pilili in je nastal dober izdelek. Ljudje se v njej prepoznavajo, vidim, da se komolčkajo med predstavo in smejejo. Najbolj mi je všeč, kadar se smejejo babice in dedki, ker veš, da če kdo ve, vedo oni.

Estrada

Urška Vučak Markež: Poročiti se moraš tako, da mož dela redne finance, jaz sem za izredne

Nekje ste dejali, da ste se zaradi avtorskega besedila počutili zelo ranljivega, in ko bi to ranljivost morali obelodaniti na odru, vas je zvilo.

Zdaj, z enoletnim zamikom, se mi zdi, da sem se odlepil od tega besedila, sploh ga ne dojemam kot svojega. Pa zdi se mi tudi, da sem si naredil to predstavo kot terapijo, kajti vsakič mi Melani (Mekicar, op. a.) razloži, kakšen debil sem. Zato upam, da bom zmogel v to drugo življenje – v partnerstvo in družino. Če ti ženska stokrat žuga na ponovitvah in ti razloži, kako je treba z ženskami in v odnosih, se me bo prijelo. (smeh) Upam.

Dobro je, če so predstave avtentične, če govorijo o nečem, kar je tudi tvoja težava ali s čimer se ukvarjamo v vsakodnevnem življenju. S tem se lahko ljudje poistovetijo in se nasmejijo. Upam – ali si mislim –, da se ima ogromno parov na poti s te predstave o čem pogovoriti. Odprejo se teme, ki so bile prej zaklenjene. Odkritosrčni smo in vse vržemo na plan, to se mi zdi edini način, da bomo kot družba napredovali. Če hočem biti boljši človek, se moram ukvarjati s sabo, in če želim boljšo družbo, jo moram soustvarjati, to je tudi misija te predstave.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Mateja J. Potočnik

revija Jana