Sašo Bizjak

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred štirimi leti se je sesedla k okrvavljenemu truplu svojega moža; pred nekaj dnevi pa se je pobrala na lastne noge in po zaslugi svoje zagovornice odkorakala na prostost. Njen primer že vpliva na sojenja drugim ženskam, ki so se z noži ubranile nasilnežev.

»Na neki način se je na novo rodila in tega se tudi zaveda.«

Ko se je usodnega 15. aprila 2022 mariborska odvetnica Vesna Györkös Žnidar prvič srečala z njo, se je znašla iz oči v oči s povsem uničeno žensko. Malo pred tem sta jo policist in policistka našla v domači kuhinji v Brunšviku ob krvavečem truplu njenega soproga, očeta njenih otrok, s katerim je bila skupaj vse od študija; Irena Tihec je klečala ob njem in kakor brez uma ponavljala: »Kaj sem naredila, ubila sem ga, ubila sem ga …« Pretresena in brez moči za karkoli, oropana poslednjega dostojanstva, ni več mogla v sebi zadrževati bolečine, ki se je v njej kopičila dolga leta; s trenutkom, ko je bila aretirana, se je iz nje samo usulo, se spominja odvetnica. »Celih sedem ur skupaj je brez predaha govorila o svojem življenju in o vsem, kar je prestala. Tako močna je bila njena potreba, da pojasni, kar se je zgodilo, in še vse, kar ji je ležalo na duši.«

Slovenija

Zgodba Irene Tihec: Nisem ga hotela ubiti. Samo rešiti sem se hotela.

Zgodba, ki jo je v tistih urah med čakanjem na odločitev preiskovalnega sodnika o priporu od Irene Tihec slišala Vesna Györkös Žnidar, je bila strašna. Kakor v transu je strta ženska govorila o bolestnem ljubosumju in nenehnem nadzoru, o zmerjanju, udarcih in grožnjah s smrtjo. Pripovedovala je o umiranju ljubezni in zaupanja, o sencah, ki jih je iz moža izvabil alkohol; o zlovešči spremembi v njegovem vedenju med epidemijo koronavirusa. Obsedla naj bi ga misel, da mu je žena nezvesta; očitki o »kurbanju« so bili menda stalnica. Kaplja čez rob je bil SMS, ki ga je Ireni po pomoti poslal sodelavec; tisti dan jo je ljubosumni soprog na mariborskem letališču vsem na očeh pobil na tla in surovo brcnil, ob vrnitvi domov jo je pred sosedom na dvorišču ponovno stolkel – pozneje je kirurg izvedenec na sodišču potrdil, da je imela poškodbe »od glave do stopal.« Kmalu zatem je bil nasilni soprog mrtev.

Odločitev za življenje še ni motiv za umor

»Usodno je bilo njeno prepričanje, da se bo doma, na samem, pomiril,« pravi zagovornica Irene Tihec. Iz katere je po aretaciji vrela pripoved o tem, kako naj bi jo namesto tega nato za stenami skupnega doma postavil pred poslednjo izbiro: kako si želi umreti. Odločiti se je morala v delčku sekunde – ko je planil nadnjo, je nagonsko pograbila kuhinjski nož, ki je ležal na pultu. Pozneje patolog na sodišču ni mogel ne potrditi ne ovreči njenih vztrajnih trditev, da se je v navalu slepega morilskega besa sam nasadil na rezilo, ki ga je v silobranu iztegnila predse. »Razumela sem njeno zgodbo in verjela sem ji,« se spominja odvetnica Györkös Žnidar, »ona pa je v celoti zaupala meni. Tisti prvi dan, ko sva se srečali, sem ji povedala, da ji ne morem jamčiti, da jo bo sodišče oprostilo, da pa lahko jamčim, da bom storila vse, kar je v moji moči. In tudi sem.«

Na zatožno klop je Irena Tihec sedla šele po dveh letih, junija 2024. Sledilo je eno leto mučnih pričevanj, očitkov in zanikanj, kopanja po intimi, podoživljanja usodnih trenutkov in nasprotujočih si mnenj. En psihiater je trdil, da se je zgolj branila in da je delovala pod vplivom samoohranitvenega nagona, drugi je bil prepričan, da njena sposobnost samoobvladovanja ni bila bistveno zmanjšana. To je bil trk dveh svetov; nikoli pred tem se še ni zgodilo, da bi oseba, ki je v takšnih okoliščinah ubila drugo osebo, odkorakala na prostost, toda Vesna Györkös Žnidar je bila odločena, da ji bo uspelo. Na drugi strani je tožilstvo dokazovalo, da je šlo za naklepni umor, ki naj bi izhajal iz odločitve Irene Tihec, da »ne bo upoštevala moža in bo živela ter zahtevala razvezo zakonske zveze« – argument, ob katerem se zagovornica še danes nasrši: »Torej je bil njen motiv odločitev za življenje! Po tej logiki je prav vsak izmed nas potencialni morilec oziroma morilka.«

»Spol ni igral nobene vloge!«

Lanskega julija je bila na sodišču prve stopnje Irena Tihec oproščena. Fotografije njenega objokanega, od nepopisnega olajšanja zakrčenega obraza in dostojanstvene, pomirjujoče postave Vesne Györkös Žnidar ob njej so tedaj pretresle Slovenijo. »To je bil tudi zame trenutek izjemnega zadoščenja,« se spominja sogovornica.

»V primer sem vložila ogromno truda; če Irena ne bi dobila zagovornice, ki bi se v celoti posvetila primeru in se zavzela zanjo, bi zagotovo končala v zaporu.« A do svobode je bilo še daleč; družina pokojnega soproga in tožilstvo sta se zoper sodbo pritožila na višje sodišče. Še leto dni je trajalo, da je bilo vsega konec – pred nekaj dnevi so članice senata na tej inštanci v celoti potrdile sodbo iz prve stopnje; Irena Tihec, pretepena žena brez sanj, najprepoznavnejši obraz iz črne kronike v zadnjih letih, za vekomaj zaznamovana ženska, ki se je odločila živeti za vsako ceno, je odtlej prosta.

Slovenija

Po umoru mame zaznamovani za vse življenje

Ob vprašanju, kolikšno vlogo je v primeru odigral spol, Vesna Györkös Žnidar postane rahlo nejevoljna – iz njenega glasu zaveje prepričanje, da so tovrstne sodbe podcenjujoče tako do nje kot do posameznih sodnic, ki so sodelovale pri razsojanju o primeru. »Sama nisem obremenjena s spolom in nikakor nisem do Irene nastopala drugače, kot bi do moškega. K vsakemu primeru pristopim stoodstotno profesionalno; verjamem, da je tako tudi s sodnicami, ki so razsojale o njem. Tukaj odločajo izključno dejstva, spisi, stroka … Obrambi je uspelo dokazati stopnjevanje nasilja nad obtoženko in sodišče je upoštevalo celoten kontekst primera.«

Precedens v primeru Irene Tihec daje upanje tudi preostalim žrtvam nasilja – sporoča namreč, da nihče nima pravice drugega človeškega bitja siliti v odločitev med življenjem in smrtjo, kajti odločitev za življenje je temeljna pravica človeka. »Nasilje nad ženskami ostaja družbeni problem. Če se Irena Tihec tistega aprilskega večera pred štirimi leti ne bi branila, bi bila danes zajeta v statistiko femicida v Sloveniji,« poudarja zagovornica.

Povezani za vedno

Vsekakor obramba, ki jo je sestavila Vesna Györkös Žnidar, že vpliva na dogajanje v slovenskih sodnih dvoranah. Na primer na sojenje Anji Repnik Berša, ki se je v Mariboru le mesec dni po tragediji pri Tihčevih prav tako z nožem ubranila svojega partnerja, potem ko naj bi jo ves dan trpinčil in maltretiral ter ji grozil, da jo bo ubil in s tem tudi nerojenega otroka, ki ga je tedaj nosila pod srcem. »Tisti večer sem branila sebe in otroka!« je zagotovila obtoženka. Primer Tihec že odmeva tudi na odmevnem sojenju Fahriji Rama, ki naj bi jo želel nasilni stanodajalec posiliti; tudi ona je pograbila nož in tudi ona je zatrdila podobno kot Irena Tihec: »Res mi je žal, da se je to zgodilo, a bala sem se za svoje življenje!«

Medtem ko Repnik in Rama še dokazujeta upravičenost svojih odzivov na prizadejano trpljenje, je Irena Tihec štiri leta po padcu na samo dno človeškega bivanja na novem začetku. »Na neki način se je na novo rodila in tega se tudi zaveda,« pravi odvetnica Györkös Žnidar, javnosti znana tudi kot nekdanja ministrica za notranje zadeve v vladi Mira Cerarja. In po krajšem premisleku vendarle doda: »Izkušnja naju je povezala za vse življenje. Po vsem, kar sva skupaj dali skozi, lahko rečem, da je kvalitetna oseba; če imaš klienta, s katerim si na isti frekvenci, je bistveno lažje.«

Precedens v primeru Irene Tihec daje upanje tudi drugim žrtvam nasilja – sporoča namreč, da nihče nima pravice drugega človeškega bitja siliti v odločitev med življenjem in smrtjo, kajti odločitev za življenje je temeljna pravica človeka.

revija Jana