Mateja J. Potočnik

Suzana in Kirill sta zadnje tedne prek televizijskih zaslonov vstopala v naše dnevne sobe in ljudem dokazovala, da za ljubezen ni nujno potrebna takojšnja iskra, ampak se lahko naklonjenost rodi med spoznavanjem. Pa je mogoče v televizijskem šovu oblikovati resno razmerje? Njuna zgodba ni iluzija, temveč opomnik, da so včasih najtrdnejši odnosi tisti, ki jim damo čas in priložnost.

Slovenija

Pri 41-ih končno dobil pravo diagnozo, danes s pomočjo zdravil živi lažje

Tik pred prazniki smo in tiskarne zapirajo vrata. Pohiteti je treba, zato se sestanemo, ko se mesto že potaplja v spanec. S Suzano zaspano mežikava, Kirill pa, buden kot čuk, potrpežljivo čaka na prvo vprašanje. 31-letnik je nočna ptica, k počitku se pogosto odpravi šele takrat, ko se najzgodnejši že kobacamo iz postelje. »Ponoči še nikoli nisem delala intervjuja,« se hihitam, a hkrati slutim, da so jima nočni klepeti pravzaprav blizu. V tednih življenja v eksperimentu Poroka na prvi pogled sta namreč največ miru našla šele konec dneva, ko so kamere ugasnile.

Mateja J. Potočnik

Prisiljena ostati skupaj

Mladenič, ki se je kot študent v Slovenijo preselil iz Moskve, in podeželsko slovensko dekle se nista zaljubila na prvi pogled. Še več, Suzana je Kirillu odločno pojasnila, da sta lahko le prijatelja. »Pri meni začetne iskre res ni bilo. In ja, če sem brutalno iskrena, dvomim, da bi se karkoli razvilo, če ne bi bila v tem mehurčku, kjer sva bila praktično prisiljena ostati skupaj. Če bi se srečala v realnem življenju, bi verjetno šla drug mimo drugega,« skomigne Suzana in tudi Kirill razloži, da se mu ni zgodila ljubezen na prvi pogled. Se je pa po poročnem obredu za kamero zgodilo nekaj, kar je nevesta rešila, in ga s svojo odločnostjo povsem očarala.

Mateja J. Potočnik

Poročni ples, ki ga ni bilo

»Ker nisem plesalec, me je zelo skrbelo, da bo vse skupaj slabo izpadlo. Težava se mi je zdela ogromna, čeprav sem se pred dogodkom skušal naučiti plesnih korakov,« prizna Kirill. Precej mu je odleglo, ko ga je Suzana vprašala, ali si sploh želi odplesati poročni ples. »Ko sem ji povedal, da ne, je brez besed odšla in se z organizatorji dogovorila, da plesa ne bo.«

Suzana ob tem iskreno pove, da je za to imela svoje razloge. »Tudi sama sem se želela rešiti poročnega plesa. Takrat mi namreč Kirill še ni bil zares všeč, zato sem se želela izogniti takšni bližini. Šele naknadno sem videla, da tudi njemu ob tem ni prijetno.«

Kirilla je njena odločnost kljub vsemu presunila. »Dejansko ni popustila in je rešila najin problem. Takrat se je v meni nekaj premaknilo,« pove sogovornik, ki je vajen, da za težave praviloma poskrbi sam, tokrat pa je prvič obstal pred žensko, ki je prevzela vajeti in poskrbela za oba.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 52, 30. december 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana