Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po resni bolezni, ki jo je zaznamovala pred leti, so jo presenetile panične epizode in tesnoba. Tudi o tem govori odkrito, brez olepševanja. Pravi, da jo je prav psihoterapija naučila pomembne lekcije: ni treba biti popolna, pomoč ni znak šibkosti in skrb zase je temelj vsega, kar lahko damo drugim!

"Največ moči ni v tem, da vse zdržiš. Največ moči je v tem, da znaš pravočasno poskrbeti zase."

Pred dobrim desetletjem je šla skozi vso kalvarijo bolnikov s hudo diagnozo. »Takrat sem pomislila tudi na smrt, potem pa sem začutila, da moram biti močna za svojo družino. Ko sem zbolela, sem imela samo eno hčerko – Šajano, takrat je bila stara dve leti. Mlajša Sija sploh še ni bila v načrtu. Diagnozo mi je bilo najtežje povedati staršem. Ne zaradi sebe, ampak ker sem čutila njuno bolečino.

Ko vidiš strah v očeh svojih staršev, te to res zadene drugače. Sploh ko si že sam starš,« pove Rebeka, ki je sledila vsem navodilom zdravnikov glede zdravljenja. Prizna, da so težji občutki prišli šele po operaciji. Vendar jih je premagala, se spet vrgla v delo, družina se je povečala še za eno hčerko, zdelo se je, da zmore vse. Nizala je koncerte, predstave, se vozila na obveznosti po vsej Sloveniji, bila predana mama, žena in skrbela za dom. Bila je mojstrica organiziranosti, do zadnje podrobnosti je imela naštudirane celo enomesečne menije za vso družino.

Estrada

Igralka, ki je spremenila ime in življenje

Nenapovedana tesnoba

»Pred približno dvema letoma pa so se začeli pojavljati anksioznost oziroma panične epizode, ko sem bila zaradi predstave Jamska ženska fizično in psihično res ekstremno obremenjena. Treba je vedeti, da sem bila skoraj 200-krat (!) po uro in štirideset minut sama na odru, kar pomeni neverjetno intenzivnost, ogromno adrenalina in nenehen pritisk. Telo pri takšnih obremenitvah slej ali prej pokaže, da stvari niso več najboljše. Pri tem ni šlo za dolgotrajno ali nekontrolirano stanje. Doživela sem nekaj paničnih epizod (od tri do štiri), ki pa sem jih vzela zelo resno in odgovorno. Takoj sem poiskala pomoč strokovnjakov – od dr. Flisove, ki se ukvarja s hormoni, do drugih zdravnikov; skupaj smo zelo hitro ugotovili ozadje težav in jih začeli reševati,« razlaga Rebeka in dodaja, da rak in panični napadi, ki so se ji zgodili mnogo let pozneje na odru, niso neposredno povezani in da pri njej ni šlo za izgorelost v klasičnem smislu.

Osebni arhiv

Poslušajte svoje telo!

»Zelo hitro sem zaznala, da se v telesu dogaja nekaj, kar ni običajno, in skoraj alarmantno začela raziskovati vzroke ter iskati pomoč strokovnjakov. Morda včasih zaradi svoje izkušnje izpred desetih let reagiram hitreje kot kdo drug, ampak prav zato se mi zdi pomembno sporočiti ljudem: poslušajte svoje telo! Ko vam začne pošiljati opozorila, jih ne ignorirajte in ne čakajte predolgo,« pravi Rebeka, ki je le počasi lezla iz tega stanja. Po pomoč je šla tudi k psihoterapevtu. 

Psihoterapija ji je pomagala razumeti sebe

»Imela sem res lepo otroštvo. Takšno, ki ga iz dna srca privoščim vsakemu otroku. Ogromno ljubezni, občutek varnosti, podpore, povezanosti ... Psihoterapija torej ni rezervirana samo za ljudi s travmatičnimi zgodbami ali 'težkim otroštvom'. Pri meni ni šlo za to, da bi reševala travme, ampak bolj vzorce, ki jih skozi življenje nezavedno razviješ. Recimo to, da bomo vedno vse zmogli, biti močan, nasmejan, odgovoren za vse in vse okoli sebe držati pokonci. Pa perfekcionizem. In to, da si velikokrat do sebe precej strožji kot do drugih. Veliko ljudi dolgo živi na avtopilotu in sploh ne opazi, koliko vsega nosi v sebi.

Psihoterapija mi ni 'reševala življenja', mi je pa zelo pomagala razumeti sebe. In to se mi zdi danes luksuz, ki bi si ga moral dovoliti marsikdo – ne šele takrat, ko razpadeš, ampak že prej. Ugotovila sem še nekaj zelo pomembnega – problema ne moreš reševati z enakim razmišljanjem, s katerim si ga ustvaril. Včasih moraš najprej spremeniti sebe, svoj pogled in svoje vzorce, da se lahko začnejo spreminjati tudi stvari okoli tebe,« pravi Rebeka in dodaja, da jo je psihoterapija predvsem naučila, da ni njena naloga, da je ves čas popolna za vse ljudi okoli sebe.

Ni ji treba biti popolna

»Dolga leta sem imela občutek, da moram biti močna, učinkovita, dobre volje, prisotna, nasmejana ... Da nekako ni prostora za moje slabše trenutke. Kot ženska sem se naučila, da me ranljivost ne dela šibke. Kot mama sem dojela, da otroci ne potrebujejo popolne mame, ampak pristno mamo. Kot partnerka pa sem prvič zares razumela, kako pomembno je povedati, kako se počutiš, in ne pričakovati, da bodo drugi vse razumeli sami od sebe. Predvsem pa to nenehno potrebo, da moram vse kontrolirati in vse rešiti sama. Danes veliko bolj poslušam sebe, svoje telo in svoje meje. In zanimivo – odkar manj dokazujem svojo moč, se počutim v resnici veliko močnejšo,« prizna in doda, da je imela pred prvo terapijo tako predsodke kot strahove in da dobro razume ljudi, ki se znajdejo v podobni situaciji.

Ne odlašajte! 

»Iskreno – danes se mi zdi veliko večji problem to, da ljudje predolgo čakamo. Da gremo k zdravniku, ko nas boli zob, ko ne moremo dihati ali imamo vročino, ko začne trpeti psiha ali telo pošiljati drugačne signale, si pa govorimo, da bo že minilo. Poiskati pomoč se mi zdi ena najbolj odgovornih stvari, ki jih lahko narediš zase in za ljudi okoli sebe. Ker ko si ti dobro, si drugače prisotna tudi kot mama, partnerka, prijateljica, sodelavka. In res ni treba, da se ti življenje sesuje, da si rečeš: mogoče pa potrebujem pogovor. Včasih je največja moč ravno v tem, da si to priznaš dovolj zgodaj. Žal pa smo bili dolgo vzgajani tako, da je treba stisniti zobe, potrpeti in iti naprej. Moja generacija je to poslušala precej pogosto. Nekako velja, da si močan, če vse preneseš sam. Jaz pa mislim ravno nasprotno. Zame je pameten človek tisti, ki zna dovolj hitro prepoznati, da nečesa ne zmore več optimalno sam, in si poišče pomoč, preden ga življenje dobesedno ustavi. To ni šibkost. To je odgovornost do sebe.

Pa še nekaj je res – ljudje se zelo bojimo, kaj bodo rekli drugi. Sploh pri psihoterapiji, anksioznosti ali paničnih občutkih še vedno obstaja neka stigma. Če bi si zlomil nogo, nihče ne bi rekel: 'Daj, sam reši.' Ko pa gre za psiho ali notranje stiske, imamo občutek, da moramo biti superjunaki. Največ moči ni v tem, da vse zdržiš. Največ moči je v tem, da znaš pravočasno poskrbeti zase. Jaz sem dolgo svojo moč gradila predvsem skozi to odgovornost do drugih. Da moram zdržati zaradi njih, biti pogumna zaradi njih, iti naprej zaradi njih. Šele pozneje pa sem dojela nekaj zelo pomembnega – da ne moreš zares stati za druge, če si v sebi popolnoma izpraznjen. Danes vem, da biti močan zase ni egoizem. To je osnova. Ker če ne poskrbiš zase, te telo slej ko prej ustavi. Življenje me je naučilo, da moraš enako mero ljubezni, skrbi in pozornosti, kot jo daješ ljudem okoli sebe, znati dati tudi sebi. To pa je včasih najtežji del,« prizna Rebeka, ki si je dobro zapomnila kar nekaj stavkov psihoterapevta. Tudi tega, da starš ni glavna vloga v otrokovem življenju. Zanjo je bila ta misel predvsem zelo osvobajajoča.

Ne podrejajte otrokom vsega življenja

»Kot mama imaš pogosto občutek, da moraš biti otroku vse, v resnici pa otrok ne potrebuje starša, ki se popolnoma izgubi v vlogi mame ali očeta. Potrebuje zdravega, stabilnega, srečnega človeka, ob katerem se počuti varno. Ogromno staršev dela napako, da ves svoj svet podredi otrokom, in pri tem popolnoma pozabi nase. Potem pa nezavedno začneš od otrok pričakovati, da bodo smisel tvojega življenja, tvoje zadovoljstvo, tvoja sreča. A to je za otroka preveliko breme. Otrok ne sme biti smisel tvojega življenja. Lahko je samo dodana vrednost tvojemu življenju. Ti sam moraš biti smisel svojega življenja! Svoji hčerki danes vzgajam predvsem v občutku, da sta ljubljeni, slišani in dovolj taki, kot sta.

Hkrati pa želim, da me vidita tudi kot žensko, ki zna poskrbeti zase, ki ima svoje delo, svoje meje, svoja čustva in tudi svoje ranljive trenutke. Zdi se mi pomembno, da otroci ne odraščajo ob 'superjunakih', ampak ob resničnih ljudeh. Če mi uspe, da bosta odrasli v samozavestni, srčni in notranje stabilni ženski, bom imela občutek, da sem naredila največ, kar sem lahko. Treba pa se je zavedati tudi, da danes veliko staršev svoje otroke nehote obremenjuje z občutkom dolžnosti in krivde. Ker imajo starši otroke neizmerno radi,l včasih to ljubezen nehote pomešamo z navezanostjo, kontrolo ali pričakovanji. Veliko jih nezavedno pričakuje, da jim bodo otroci nekoč vračali za vse, kar so jim namenili – čas, energijo, odpovedovanja. Ampak otrok ni dolžan živeti življenja po meri svojih staršev.

Ena najtežjih nalog starševstva je prav to, da otroka vzgojiš tako dobro, da te nekega dne ne bo več potreboval na enak način. In da znaš to sprejeti brez občutka užaljenosti, krivde ali manipulacije. Svojima hčerkama želim – oziroma s Sandijem želiva (saj sva tukaj oba) – dati predvsem občutek notranje varnosti. Da vesta, da imata doma vedno varen pristan, hkrati pa popolno pravico živeti svoje življenje, sprejemati svoje odločitve, delati tudi svoje napake. Če ju bom naučila, da se jima ni treba dokazovati za ljubezen in da ni njuna naloga nositi bremen drugih ljudi, bom naredila ogromno. Mislim, da največ ran nastane prav tam, kjer otroci predolgo čutijo odgovornost za srečo drugih, tudi do svojih staršev,« sklene. 

revija Jana