revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Vedno, ko zaključim s to nočno moro na Onkološkem Inštitutu, posedim v tistem majhnem parku pred njim, ki nima imena (na skrivaj mu ljubkovalno pravim Park upanja), a nosi vso težo tega sveta.

 Stisnil se je v varen objem med sivo, staro stavbo C in novo, stekleno stavbo Onkološkega inštituta. Nad mano se boči krog mogočnih javorjev. Njihova visoka, ravna debla se dvigajo proti nebu kot stebri naravne katedrale, zgoraj pa se krošnje prepletajo v gosto, zeleno kupolo, ki ne prepušča niti žgočega sonca niti hrupa Zaloške ceste. Listi, podobni odprtim dlanem, se zibljejo v lahnem vetru in ustvarjajo tisto globoko, pomirjujoče šelestenje, ki se zdi kot edini razumljiv jezik v tem trenutku.            

Zaradi te specifične okrogle postavitve ima človek tam občutek varnosti in intime. Klopi so ravno prav umaknjene v senco in dovolj oddaljene druga od druge, da lahko v miru spiješ kavo, globoko zadihaš po težkem pregledu ali preprosto zreš v krošnje, ne da bi moral z neznanci deliti svoje misli. Za onkološke bolnike in njihove svojce je ta park pogosto prvi prostor, kjer lahko »vdihnejo« izvid – pa naj bo dober ali slab, to je prostor med bolnišnico in zunanjim svetom, kjer kava v papirnatem lončku pod tistimi mogočimi drevesi pomeni vrnitev v življenje.                                                       

Klopi so razporejene v krogu, a dovolj narazen, da si obiskovalci/bolniki ne gledamo v oči. Vsak od nas sedi na svojem otoku, stiska tisti lonček kave in zre v zeleno zavetje. To je prostor med dvema svetovoma – tistim notri, kjer diši po razkužilu in negotovosti, in tistim zunaj, ki teče naprej, kot da se ni nič zgodilo. In v tej tišini, pod javorji, se razgrne ena najbolj neizprosnih resnic: ko zboliš, zares dojameš, kako sam si.                                                        

To ni drama. Ni iskanje usmiljenja. To je hladno dejstvo: bolezen ti pokaže mrežo ljudi okoli tebe – pa ne po besedah, temveč po dejanjih. Dokler si zdrav, so vsi »tukaj«. Lajk na objavo, sporočilo »čuvaj se«, »javi, če kaj potrebuješ«. In ti kimaš, iz vljudnosti rečeš, da ne potrebuješ ničesar, ker so te tako naučili: da ne smetiš, da ne prosiš, da si močna. Potem pa pride noč, ko ne moreš vstati. In takrat ugotoviš, kako nevarna je tista fraza: »Javi, če kaj potrebuješ.«                                                                                                     

Ker ko zares potrebuješ pomoč, ne potrebuješ pogovora. Potrebuješ logistiko.                                                                                                                      

Potrebuješ nekoga, ki te bo odpeljal, ker v takšnem stanju ne smeš za volan. Nekoga, ki bo stal v vrsti v lekarni, medtem ko ti drhtiš pod odejo. Nekoga, ki ti bo prinesel juho in jo pustil na mizi – brez vprašanj, brez ceremonij, brez tistega »dajva zdaj govoriti o tem«. Potrebuješ nekoga, ki bo preveril, ali si vzela zdravilo, ali imaš vodo, ali so vrata zaklenjena. Nekoga, ki te bo obravnaval kot živega človeka, ne pa kot sporočilo na zaslonu.                           

V bolezni ne boli le telo. Boli spoznanje. Boli, ko ugotoviš, da imaš kontakte, nimaš pa opore. Da imaš »znance«, nimaš pa nikogar, ki bi mu zaupala ključ stanovanja. Da imaš ljudi za kavo, nimaš pa ljudi za merjenje temperature. In najhuje: boli, ko ugotoviš, da si nekaterim v življenju le »lepa tema« za pogovor, ne pa odgovornost. Da si dobra za druženje, ne pa za akcijo.                                                                                                                        

Posebej to boli v tujini – ali pa v tem našem svetu, kjer je »znajti se sam« vrlina, »prositi za pomoč« pa sramota. Tam, kjer si se učila biti lasten sistem: delo, računi, obveznosti, vse ob pravem času. In potem te zlomi navadna viroza in dojameš: težava ni v tem, da si sama. Težava je v tem, da si sama brez načrta.

In tu pride na dan resnica, ki je nihče ne izreče naglas: osamljenost ni v tem, da nimaš ljudi okoli sebe. Osamljenost je, ko nimaš koga poklicati, ne da bi prej v sebi izračunala ceno – ali boš motila, ali boš zaradi tega dolgovala, ali boš izpadla šibka, ali pa te bodo potem gledali drugače.                                 

Zato tole ni besedilo, ki bi vas želelo spraviti v jok. To je besedilo, ki vas želi spodbuditi, da poskrbite zase in se postavite v vrsto. Ne čakajte na bolezen, da vam odčita lekcijo. Ustvarite si svojo »mrežo za okvaro«: dve osebi, ki ju zares lahko pokličete. Dogovor vnaprej: »Če mi postane slabo, si ti številka ena.« En rezervni ključ pri človeku, ki mu zaupaš. Ena posoda juhe v zamrzovalniku. Seznam zdravil v telefonu. To ni šibkost. To je odgovornost. Ker v trenutku, ko zboliš, te življenje ne sprašuje, ali imaš moč. Življenje vpraša: kdo pride? Kdo prinese? Kdo reši? In takrat spoznaš: ljubezen ni stavek. Ljubezen je juha pred vrati.          

revija Jana