Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tea Gajšek je mama štirih otrok. Žal pa lahko objema le 22-letno hčerko Iso in 15-letnega sina Lina. Hčerka Ela se je zaradi tragičnega zapleta s popkovnico poslovila tik pred rojstvom, Lia pa je izgubila bitko s kruto boleznijo. Skoraj osemnajst let je pogumno kljubovala cistični fibrozi, ki ji je vzela sapo, ne pa tudi volje do življenja. Njihova sončna deklica je vse do zadnjega verjela, da bo zmogla. Da bo še vse dobro. Kako preživeti smrt otroka? »Čas ne zaceli ran. Preživiš, pozabiš pa nikoli,« pove Tea, ki jo je izguba potisnila do roba. A Lia jo je s svojim umiranjem naučila živeti, podarila pa ji je tudi novo poslanstvo. Danes iz svoje bolečine plete mostove za druge starše, ki se učijo živeti po izgubi otroka.

Slovenija

Zrli so smrti v oči, zdaj vedo, kaj je zares pomembno

Ob njenem štajerskem naglasu vame pljusne toplina. Ujameva se v hipu, čeprav govoriva o eni največjih bolečin, ki lahko doletijo starša – smrti otroka. Dveh deklic. Elo je videla le za nekaj dragocenih trenutkov, ki jo bodo spremljali vse življenje, Lia pa živi naprej v spominih, fotografijah, pogovorih za domačo mizo in ljubezni, ki je smrt ni mogla vzeti. Ptujčanka je svojo žalost prelila v dve knjigi. Druga, Moj beli angel je poletel, je mnogim žalujočim staršem prinesla občutek, da v svoji bolečini niso sami. Med branjem se človek lahko zjoče in počasi spozna, da je mogoče tudi po najhujši izgubi nekoč znova najti razlog, da zjutraj vstaneš iz postelje. Ob koncu pogovora ugotovim, da Tea kljub vsemu ni postala ženska, ki jo je določila izguba. Ostala je mama, ki jo vodi ljubezen.

Sončno dekle

»Lia je bila sonce naše družine. Čeprav je bila ona tista, ki je živela z boleznijo, je nam dajala energijo, moč in voljo. Ob njej smo se učili, kaj zares pomenijo družina, povezanost in vrednote, ki jih v vsakdanjem življenju pogosto jemljemo za samoumevne,« se nežno nasmehne Tea. Njeni spomini na Lio ne bledijo. Ker sta skupaj preživeli veliko časa, se še danes živo spominja trenutkov, ko je stopila skozi bolnišnična vrata. »Dovolj je bilo, da sem zagledala njen nasmeh in žareče oči, pa je bilo vse lažje. Bila je moj polnilec baterij. V trenutku sem lahko premikala gore. Neizmerno smo jo imeli radi. Bila je res nekaj posebnega. Znala je prisluhniti ljudem, jim svetovati, jih potolažiti in jim vliti pogum. Kamorkoli je prišla, je s svojo toplino in vedrino razsvetlila prostor.«

Okus po soli

Lia je bila stara komaj dva meseca, ko so izvedeli za diagnozo. »Takrat smo začeli opažati prve znake, da nekaj ni v redu. Njeno blato je bilo nenavadno, odvajanje pa zelo pogosto, zato smo začeli iskati odgovore. Ko sem jo stisnila k sebi ali poljubila na čelo, je na ustnicah ostajal slan okus. Včasih me je ob poljubu celo zapeklo na ustnicah. Kasneje smo izvedeli, da je prav povečana slanost znoja eden od značilnih znakov cistične fibroze.«

Jaka Koren

Bitka z boleznijo

Tako se je začela boleča pot. »Ogromno je morala prestati. V prvih letih bolezni se posledice še niso tako izrazito poznale, okoli devetega leta pa je postajalo jasno, da so njena pljuča vse bolj poškodovana. Dihanje je postajalo čedalje težje. Vsak dan so zaznamovale inhalacije, priučili so me posebnih masaž prsnega koša, velik del njenega življenja so bili antibiotiki, bolnišnice in nenehne terapije.« Prišel je čas, ko je morala zaradi zdravljenja vstajati bistveno prej kot vrstniki, da je vse opravila še pred šolo. Sčasoma so postale opazne tudi omejitve. »Že hoja po stopnicah jo je utrudila. Kolesu, ki ga je imela nekoč rada, se je začela izogibati ...«

Čudež, a le za kratek čas

Ko se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo, so se začeli pogovarjati o presaditvi pljuč. »Prva presaditev je bila za nas kot čudež. Po njej smo skoraj leto dni živeli življenje, kakršnega prej nismo poznali. Lia je zadihala. Zdelo se je, kot da smo dobili novo priložnost. Toda sreča ni trajala dolgo. Po približno letu in pol je začela ponovno kašljati. Kmalu je postalo jasno, da njeno telo nova pljuča zavrača,« se spominja mama, ki je bila seveda vesela, ko so dobili še eno priložnost in je Lia na Dunaju prestala drugo presaditev pljuč. »Znova je nekaj časa kazalo dobro, nato pa se je zgodba, žal, začela ponavljati.«

Borka

Skoraj polnoletno dekle je bilo utrujeno od dolgoletnega boja z boleznijo, a je vse do konca verjela, da še ni prišel njen čas. Da bo še živela, se smejala, veselila. »Svojo bolezen je sprejemala z neverjetno zrelostjo. Nikoli ji nismo ničesar skrivali, saj se nama je zdelo prav, da razume, kaj prestaja. Svojo diagnozo je zelo dobro poznala in vedno je bila pripravljena poskusiti kaj novega, če je obstajalo vsaj majhno upanje, da bi ji pomagalo. Nikoli ni izgubila volje – ostala je pogumna, potrpežljiva in neverjetno močna. Res je bila borka. A 28. oktobra 2015 ji je zmanjkalo moči, v bolnišnici je zaspala v mojem naročju.«

Kako preživeti smrt otroka?

Tudi sama se je večkrat vprašala, kako sploh naprej. »Potem pa sem se odločila za nekaj zelo preprostega – da bom živela za otroka, ki sta ostala. Lie namreč nisem izgubila samo jaz. Izgubil jo je tudi njen oče, izgubila sta jo brat in sestra. Vsak od nas je nosil svojo bolečino in svojo praznino. Zato sem si rekla, da nimam pravice obupati. Nisem želela, da bi moja žalost dodatno ranila ljudi, ki jih imam rada. Odločila sem se, da bom zbrala vso moč, ki jo premorem, in jo usmerila v svojo družino. Da bom za svoja otroka še naprej mama, kakršno potrebujeta. Da bom živela in dihala zanju, tako kot sem vedno živela za vse svoje otroke,« pripoveduje Tea, hvaležna za moža, s katerim sta si bila v veliko oporo. »Z Lio sva bila oba zelo povezana, a sva si v najtežjih trenutkih znala stati ob strani. Kadar je eden padel, ga je drugi pobral. Mislim, da nama je prav ta medsebojna opora pomagala, da sva zmogla preživeti nekaj, česar si noben starš ne želi doživeti.«

Pogovarjajte se, obujajte spomine

Smrt in žalovanje sta temi, o katerih se ljudje neradi pogovarjamo. Prav zato se številni žalujoči zaprejo vase, meni Teja. »Ljudje, ki takšne izgube niso doživeli, njihove bolečine preprosto ne morejo razumeti. In prav je tako – pogosto rečem, da sem hvaležna, da jim tega ni bilo treba izkusiti. Toda zaradi tega so žalujoči osamljeni. Sama sem imela srečo, da sem se lahko pogovarjala z možem in otrokoma. O Lii smo govorili od prvega dne in o njej govorimo še danes. Pri kosilu kdo omeni jed, ki jo je imela rada, ali pa se spomnimo kakšne njene navihane pripombe in se skupaj nasmejimo. Pogovor o njej nam pomaga ohranjati njen spomin živ,« poudari sogovornica, ki bi ljudem na srce položila predvsem to, da naj se ne bojijo omeniti človeka, ki je umrl. »Žalujočih ne boste prizadeli s tem, da boste izgovorili njegovo ime. Tišina je tisto, kar boli.«

Jaka Koren

Bolečina na papirju

Tea je o vseh preizkušnjah napisala dve knjigi. Prvo je izdala v času Lijine bitke in v njej opisala zgodbo njihove družine. Njena druga knjiga, Moj beli angel je poletel, govori o desetletni borbi po hčerkini smrti. »Želim si, da bralci začutijo, koliko svetlobe je Lia prinašala v naša življenja in kako močno nas je zaznamovala. Čeprav se je borila z boleznijo, nas je hkrati naučila največ o ljubezni, pogumu, povezanosti in življenju.« Pretakanje bolečine na papir je bilo zdravilno in osvobajajoče, hkrati pa zelo boleče. Prav zato je nastajala vrsto let.

»Veste, čas ne zaceli ran, le mi se naučimo živeti z njimi. Preživiš, pozabiš pa nikoli.« Med pisanjem je na novo spoznavala sebe. »Pred vsem tem si nikoli ne bi mislila, da sem sposobna nositi tako veliko breme in hkrati ostati opora svoji družini. Življenje te v najtežjih trenutkih prisili, da odkriješ svoje skrite rezerve. Takrat spoznaš, koliko zmoreš, kaj vse znaš in kako močan si lahko, ko ni druge izbire.«

Knjiga kot obliž na rano

Nedavno izdana knjiga uči sočutja, razumevanja. »Želim si, da bi ljudem dala dovoljenje za žalovanje. Da bi razumeli, da je v redu jokati, pogrešati, govoriti o svojih občutkih in o ljudeh, ki jih ni več. Da ni nič narobe, če se po vseh solzah kdaj nasmehneš. Mnogi mi napišejo, da so se v knjigi našli. Da jim je bilo vsaj za trenutek lažje, ker so spoznali, da v svoji bolečini niso sami. Če lahko moja zgodba pomaga vsaj enemu človeku, da lažje nosi svoje breme, je dosegla namen. Morda mu ne more odvzeti bolečine, lahko pa mu da občutek, da nekdo razume njegovo pot. In včasih je prav to največ, kar potrebujemo. Zato me mnogi po branju pokličejo ali mi pišejo. Ne iščejo čudežnih rešitev, temveč sogovornika. Nekoga, ki ve, kako je. Če sem lahko komu opora, potem je iz vsega tega nastalo tudi nekaj dobrega.«

Zapolnitev praznine

Iz žalosti in bolečine pa je nastalo še dvoje ... 48-letnica je na Lijinem pogrebu prebrala prvi žalni govor, temu pa so sledili še mnogi drugi. Vse odtlej je pomembna opora svojcem, ki se obrnejo nanjo, da bi njihova čustva prelila na papir. Pa tisto drugo? »Ja, medijstvo. Pogovor z dušami.« Malce pomolči, kot bi iskala prave besede. »Po Lijini smrti sem začutila močno potrebo po odgovorih. Predvsem sem si želela dobiti znamenje, da je z mojo deklico vse v redu. Da nekje je. Povsem po naključju sem naletela na oddajo o medijstvu. Močno me je pritegnila, to sem potrebovala. Začela sem brati knjige, raziskovati in se srečevati z ljudmi, ki se ukvarjajo s tem področjem. Ob tem sem se začela spominjati nekaterih izkušenj iz otroštva, ki si jih prej nisem znala razložiti. Počasi sem začela bolj zaupati svoji intuiciji in občutkom.«

Šepet duše

Tako je začela raziskovati svet, ki ga še danes ne zna povsem pojasniti. »Sama ga doživljam kot intuitivna sporočila, ki jih zaznavam ob ljudeh. Včasih nekaj slišim, drugič zagledam podobo, tretjič preprosto nekaj vem ali začutim. Sporočil pogosto tudi sama sprva ne razumem – večkrat se zgodi, da ob človeku zaznam podrobnost, ki mi ne pomeni ničesar, njemu pa zelo veliko. Ne pričakujem, da bodo vsi razumeli moje izkušnje, niti nikogar ne prepričujem. Vem le, da so meni prinesle mir in občutek, da ljubezen med nami in tistimi, ki so odšli, ne izgine,« pokima Tea.

Ja, to je moje poslanstvo

Dolga leta je bila predvsem mama. Ker je Lia potrebovala neprekinjeno oskrbo, je mož hodil v službo, ona pa je ostala doma in skrbela zanjo. Po hčerkini smrti se je zaposlila na Policiji, kjer dela kot čistilka. To delo ji omogoča, da se lahko posveča drugim rečem, s katerimi pomaga ljudem. »Nikoli nisem imela kakšnih posebnih kariernih ambicij ali jasno začrtane poklicne poti. Skrb za družino je bila moja največja želja. Danes pa vidim, da sem v teh letih pomagala številnim ljudem. Ogromno mi pomeni občutek, da lahko nekomu vsaj malo olajšam bolečino ali mu pomagam skozi težko obdobje.«

revija Jana