Učiteljica, ki je osvojila srce Domna Prevca
V gimnaziji mu je posojala zapiske, danes mu pomežikne v ciljni areni. Špela Ravnik razkriva, kako se je rodila ljubezen z Domnom Prevcem.
»Od malega sem navdušena nad smučarskimi skoki. Hvaležna sem staršem, da so me vozili v Planico na tekme in mi tiste, ki jih nisem mogla obiskati, dovolili gledati po televiziji. Tako sem imela tekmovalce in skoraj vsa prizorišča v malem prstu. In zato sem se na eni izmed kranjskih gimnazij o tem in marsičem zlahka pogovarjala s sošolcem Domnom Prevcem,« v smehu pove simpatična učiteljica četrtega razreda Špela Ravnik. Prijateljstvo s skakalnim šampionom je pred petimi leti preraslo v ljubezen, zaljubljenca zlahka usklajujeta svoji pestri življenji, svetlolaska pa svojega orla spravi tudi na konja, saj obožuje jezdenje in je vesela, ker je vsaj v enem športu boljša od Domna.
Pogovor z njo je nadvse prijetno doživetje. Živahna, odprta, vesela, prijazna, vedno pripravljena na akcijo. Zanima jo veliko stvari, nič ji ni težko. Zelo je komunikativna. Človek jo preprosto mora imeti rad. Zato ni čudno, da je s svojo pozitivno naravo in nalezljivo življenjsko energijo navdušila tudi našega trenutno najboljšega skakalca.
»Prihajam iz Dupelj pri Naklem, vasice, kjer sem kot otrok zelo uživala. Še bolj pa s svojo dve leti starejšo sestro, ki sem ji, takrat sem bila še bolj tiha in zadržana, sledila pri njenih podvigih. Ko je dobila kolo, sem ga želela še jaz, kadar je kakšno ušpičila, nisem bila daleč zadaj. Včasih sva si bili tudi v laseh, zdaj pa se odlično razumeva in sva zelo navezani druga na drugo ter ves čas v stikih,« pove Gorenjka, ki jo je zanimalo veliko stvari, a se ji zdi, da ji je bil že od malega usojen učiteljski poklic. Že kot otrok je »poučevala« punčke in druge igrače, zanimali so jo fizika, slovenščina, matematika, kemija in drugi predmeti. Druga igra pa je bila hotel.
Brezskrbna študentska leta
»Gimnazija Franceta Prešerna v Kranju je bila logična izbira. Imela sem krasne sošolce in sošolke, na gimnazijska leta imam nepozabne spomine. To je bil čas učenja, pa tudi veselja in druženja,« pove Špela, ki je šla nato v Ljubljano na pedagoško fakulteto in se veselila prakse med učenci. Opravljala jo je v razredu na Osnovni šoli Antona Tomaža Linharta v Radovljici, kamor hodi več kot devetsto učencev. Pri njih je bila dvakrat in so bili nadvse zadovoljni z njo. Ko je diplomirala, so jo poklicali in ji ponudili zaposlitev.
»Z veseljem sem sprejela službo kot učiteljica oddelka podaljšanega bivanja. Zdaj že drugo leto poučujem četrti razred in pri tem zelo uživam. Vsak dan je popolnoma drugačen od prejšnjega. Otroci so krasni, radovedni in živahni. Všeč mi je, da mi zaupajo, da se lahko poleg obvezne snovi, ki jo moramo predelati po načrtu, pogovarjamo tudi o drugih stvareh. Z veseljem mi povedo vse sorte. Kljub temu da sem mlada, nimam težav z avtoriteto. Sprva sem mislila, da bo šlo teže, vendar sem hitro splavala. Dobro se razumem tudi s starši,« pove mlada učiteljica, ki ji je v veliko veselje, da ima znanko, 90-letno gospo, nekdaj učiteljico na tej šoli, ki ji je predala svoje dragocene izkušnje o delu z otroki in starši.
Tudi sama si želi nekoč biti takšna stara (gospa) učiteljica, ki bo prenašala spomine in izkušnje na mlajše. Otroci seveda vedo, da je Domnova punca, in jo včasih o tem tudi kaj vprašajo ali pa na skrivaj razveselijo s slovenskimi zastavicami, ki jih kam zataknejo. Špela pa pred njimi ne skriva, kadar gre na skakalno tekmo v tujino.
Kako sta se Domen in Špela spoznala? Kaj ji je všeč na njem in kako je postala njegova punca? Vse o tem in njunem zasebnem življenju si preberit v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
