Dijak ob pogledu na ranjeno žensko: »Matr, bi jo brcal v glavo!«
Dijak je z odkritim navdušenjem opazoval okrvavljeno telo na cesti. Prizor me je pretresel. Kaj se dogaja z mladino? Zakaj mnogi ob trpljenju drugega ne čutijo ničesar?
Pomanjkanje empatije pri mladih ni naključno, opozarja Marinka Draksler, magistra fizike, ki je po analogiji z Bohrovim modelom atoma oblikovala izviren model možganov, s katerim družbo ozavešča, kako permisivna vzgoja in digitalno okolje spreminjata delovanje mladih možganov. Njene ugotovitve so skrb zbujajoče, a ni prepozno, da ji prisluhnemo.
Skrb zbujajoče: otroci brez empatije in besed – Prihodnost otrok je resno ogrožena
Stojim na avtobusu, nekaj korakov od voznika. Po sedežih se gnetejo dijaki, nekateri glasno klepetajo, drugi so potopljeni v mobilne telefone. Zaspano zimsko jutro se kmalu prevesi v dramatične trenutke. Streljaj od srednje šole voznik nenadoma zavre, sledi močan trk, ob katerem mi zaledeni kri. Nekaj ali nekoga smo zadeli. Med kriki, ki napolnijo vozilo, se skobacam do prednjih vrat in na spolzkem cestišču uzrem mlako krvi, ob njej pa v rjav plašč ovito telo. O bog, žensko smo zbili.
Nenadoma mimo mene pritopota suhljat dolgin in se prilepi na okno. Nekaj sekund očaran strmi v grozljiv prizor, nato pa se vedro zareži: »Matr bi šel ven in jo brcal v glavo!« Obstanem. Sem prav slišala? Medtem ko si poba mane roke, mi po glavi odzvanja eno samo vprašanje: Kaj za božjo voljo se dogaja z mladino?
Fantove besede me še vedno spremljajo. Čutim, da so opozorilo. Simptom. Nekaj, kar presega slabo šalo ali mladostniško provokacijo. Je to pomanjkanje sočutja? Odtujenost? Ali nekaj globljega – nekaj, kar se dogaja v možganih mladih generacij?
Globoko nesrečna mladina
S temi vprašanji se že dlje ukvarja tudi Marinka Draksler, upokojena magistra fizike, ki na problem opozarja z brošuro Brez besed ni misli. V njej želi družbo predramiti z izsledki raziskovanja, kjer na izvirnem modelu možganov prikazuje, kaj se ob izpostavljenosti nekaterim dejavnikom dogaja s človekovim vedenjem v otroštvu in pozneje v odrasli dobi. S sogovornico se najprej dotakneva konkretnega dogodka, ki se je odvil na avtobusu. »Tu gre za popolno odsotnost empatije, za nezmožnost čutenja in vživljanja v drugega.
Otrok sicer pride na svet empatičen – če denimo sliši drugega otroka jokati, bo pogosto zajokal tudi sam. A to prirojeno lastnost je treba negovati in razvijati, da bo delovala tudi pozneje, v zahtevnejših okoliščinah, v okolju, ki ni vedno strpno. Če tega ne storimo, se zametki empatije izgubijo. Človeku začne postajati vse manj mar za druge,« razloži Drakslerjeva in dodaja, da je pojav v današnjem času resda pogostejši, a so ga zaznavali že v preteklosti.
»Italijanski filozof Umberto Galimberti je že leta 2007 izdal knjigo Nihilizem in mladi, v kateri govori o ‘neznanski tragediji praznih glav naših mladostnikov’. Opozarja, da mladi zelo malo znajo in so hkrati nesposobni čutenja. Naštel je primere, ko so mladi Italijani brez motiva ubijali in pri tem ostali povsem mirni in ravnodušni, ter pojasnil, da so za tovrstno vedenje krive družbene in tehnološke spremembe.«
S tem se strinja tudi Marinka, odsotnost empatije pa pripisuje predvsem permisivni vzgoji in tehnološkemu razvoju, ki je bil takrat zgolj senca današnjega. »Vedenje fanta z avtobusa bi uvrstila med Galimbertove ‘permisivno-digitalno vzgojene’, čustveno nepismene in v resnici globoko nesrečne mlade,« pove.
Grozljive posledice permisivne vzgoje
Drakslerjevo je k raziskovanju spodbudila uresničitev dolgoletne želje po študiju psihologije. Intenzivno se je lotila preučevanja nevroznanstvene, psihološke in sociološke literature, kot prelomno pa izpostavi knjigo Znanost o vzgoji.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
