Nevidna bitka Saša Avsenika: vse bo naredil, da si povrne zdravje
Sašo Avsenik v letu razprodanih Stožic, velikih sanj in tudi tihe osebne bitke z zdravjem ostaja zvest vrednotam, ki mu jih je zapustil dedek Slavko.
Sašo Avsenik dokazuje, da uspeh ni v zvezdništvu, temveč v vztrajnosti, povezanosti in spoštovanju občinstva. V letu razprodanih Stožic, velikih sanj in tudi tihe osebne bitke z zdravjem ostaja zvest vrednotam, ki mu jih je zapustil dedek Slavko: delati s srcem, ostati človek in nikoli pozabiti, zakaj stopiš na oder. Med koncerti, družino in zdravljenjem piše zgodbo o odgovornosti priimka, ki ni breme, temveč poslanstvo.
»Vzgojen sem bil, da življenje prinese številne težke preizkušnje, da pa je treba ne glede na vse vztrajati in ne odnehati. Stari ata Slavko nas je učil, da vse počnemo zaradi občinstva in da se je treba potruditi ter dati največ, kar lahko. Pa da tu ni prostora za zvezdništvo enega, temveč da lahko uspemo le skupaj vsi člani benda in drugi sodelavci,« o fenomenu nedavno razprodane dvorane Stožice in v enem dnevu brez ene same reklame in plakata razprodanega novega koncerta v isti dvorani v letu 2026 pove Sašo Avsenik, ki je tudi novo leto preživel delavno – v Kranjski Gori.
Po polnoči je odhitel k družini, ženi in trem hčerkam, ki ga podpirajo tako v veselih kot zahtevnih trenutkih. Zaradi dve leti trajajočih nevroloških težav ga prsti desne roke »ne ubogajo« in ga ovirajo pri igranju harmonike; v kratkem potuje k specialistom, vrhunskim nevrologom v Barcelono, kjer imajo inštitut za njegovo bolezen – fokalno distonijo, da mu bodo pomagali.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
