Mateja J. Potočnik

V letu razprodanih Stožic, velikih sanj in tudi tihe osebne bitke z zdravjem ostaja zvest vrednotam, ki mu jih je zapustil dedek Slavko: delati s srcem, ostati človek in nikoli pozabiti, zakaj stopiš na oder. Med koncerti, družino in zdravljenjem piše zgodbo o odgovornosti priimka, ki ni breme, temveč poslanstvo.

»Vzgojen sem bil, da življenje prinese številne težke preizkušnje, da pa je treba ne glede na vse vztrajati in ne odnehati. Stari ata Slavko nas je učil, da vse počnemo zaradi občinstva in da se je treba potruditi ter dati največ, kar lahko. Pa da tu ni prostora za zvezdništvo enega, temveč da lahko uspemo le skupaj vsi člani benda in drugi sodelavci,« o fenomenu nedavno razprodane dvorane Stožice in v enem dnevu brez ene same reklame in plakata razprodanega novega koncerta v isti dvorani v letu 2026 pove Sašo Avsenik, ki je tudi novo leto preživel delavno – v Kranjski Gori. Po polnoči je odhitel k družini, ženi in trem hčerkam, ki ga podpirajo tako v veselih kot zahtevnih trenutkih. Zaradi dve leti trajajočih nevroloških težav ga prsti desne roke »ne ubogajo« in ga ovirajo pri igranju harmonike; v kratkem potuje k specialistom, vrhunskim nevrologom v Barcelono, kjer imajo inštitut za njegovo bolezen – fokalno distonijo, da mu bodo pomagali.

· Zdravje

Diagnoza Saša Avsenika: kaj je fokalna distonija?

Ni nemogočih stvari

»Leto, ki se je ravno končalo, je bilo zame krasno tako profesionalno kot zasebno. Zame uspeh pomeni, da ljudje pridejo na koncert in domov odidejo zadovoljni. Med covidom, ko je bilo vse zaprto, smo videli, kako hudo je, ko nimaš možnosti služenja kruha, tako da nam zdaj ni nič težko. Z leti smo se navadili igrati v vseh vremenskih razmerah in ni več naporno: na zimskih nastopih smo na odru v dolgih spodnjicah in imamo smučarske grelnike. Na oder nikoli ne gremo lačni, saj te s praznim želodcem še bolj zebe. Naučili smo se iz izkušnje v Kamniku, ko je bilo minus osemnajst stopinj Celzija ter so nam zmrznili inštrumenti. Ni lepšega od tega, da ljudi pogreješ s svojo glasbo, oni pa ti vrnejo z navdušenjem. Zato nas lani ni spravil na kolena niti blatni in deževni 'Woodstock narodno-zabavne glasbe' v mestu Innerkreis na meji med Avstrijo in Nemčijo. Na začetku je bilo pod odrom tristo ljudi, drugi so se pred dežjem skrivali v šotorih. Ko pa so videli, da smo kljub dežju šli na oder, so prišli tudi oni. Petindvajset tisoč jih je prepevalo z nami! Bilo je res neverjetno,« pravi Sašo, še vedno pod vtisom nedavno razprodanih Stožic.

Drzne si sanjati največje sanje

»Kljub številnim nastopom v tujini, po vsej Evropi, je vedno lepo nastopati doma. O Stožicah smo si drznili sanjati po razprodanem koncertu v Hali Tivoli 2024. Pobudnik je bil kitarist Matic Plevel, preostali člani pa so še pevca Luka Sešek in Lucija Selak ter inštrumentalisti: zamejska Slovenca Tommy Budin in Denis Daneu, kitarist Matic Plevel, basist Aleš Jurman in Robi Novak. Odlično se razumemo, vsi smo nadvse aktivni in v dobri kondiciji, brez alkohola in drugih odvisnosti, skupaj sprejemamo odločitve ter zaslužek delimo na enake dele. Matic je izpeljal ves organizacijski podvig,« pove Sašo in doda, da Stožice niso dvorana, kjer bi ljudje dobili najboljši možni zvok, so pa največji pokriti koncertni prostor v Sloveniji, zato je treba narediti kompromis. Oni so se z orkestrom, zborom, sceno, lučkarji in vsem drugim potrudili, da so ljudje dobili nekaj več. Izbrali so najboljše sodelavce, občinstvo pa jih je nagradilo z razprodano dvorano, in ko so decembra razpisali še koncert v 2026, je bil tudi ta razprodan v enem dnevu.

Mateja J. Potočnik

Bogastvo velike družine

»Na koncert sem se pripravljal vse leto, saj sem v sebi čutil odgovornost priimka Avsenik. To ni breme, temveč odgovornost. Naredil sem kopico scenarijev, kaj bi lahko šlo narobe, in za vsakega našel rešitve. Tako sem bil pripravljen in sem na oder stopil čisto miren. Ko so ljudje ob prvi pesmi utihnili, sem vedel, da bo vse dobro. Tisti večer sem domov odhajal poln adrenalina, prijetno utrujen, a zadovoljen. Nato sem še dva dni doma na kavču bral komentarje na spletu,« prizna Sašo, najstarejši od petih otrok Gregorja in  Katarine Avsenik, ki je imel privilegij  odraščati v številni družini. Leto in pol za njim se je rodil Aleš, nato pa še Nataša, Monika in Primož. Otroci so večino časa preživeli z mamo, ki v domačem podjetju pomaga pri računovodstvu za gostilno. Hiša in gostilna Avsenik sta povezani, tako da je šla mama lahko kar v copatih v službo. Oče Gregor je veliko časa preživel v gostilni, na sestankih in med ustvarjanjem glasbe, otrokom pa se je posvečal predvsem ob večerih ter na dopustu. Že stari oče Slavko je začel tradicijo preživljanja dopustov na smučanju in morju. Tako so veliko časa preživljali z njim in babico Brigito, ki sta kljub temu, da sta živela v Ljubljani, skoraj vsak dan prihajala v Begunje; tam je dedek pisal pesmi, babica pa je imela zastopstvo za inštrumente in je vodila muzej.

Mali vražiček je zrasel

»Radi in veliko smo se družili. Tisto so bili nepozabni časi, še posebej na morju,« se spominja Sašo in dodaja, da so najsrečnejši, kadar so lahko vsi skupaj. Vsi otroci radi smučajo, že od malega pa so zaradi znanega priimka vajeni pozornosti. Sašo je bil zelo živahen in pogumen otrok, rad je kakšno ušpičil ter nagajal bratoma in sestrama, očetu je bil navdih za pesem Tečka mala. Zdaj se z vsemi odlično razume. Seveda pa je vragolije zganjal samo doma, saj so bili Avsenikovi otroci vzgojeni, da se v javnosti lepo vedejo – pozdravijo, so prijazni in spoštljivi. Zelo so tudi navezani na domače Begunje in tesno povezani z lokalno skupnostjo.

Brez siljenja do velikih uspehov

»Veliko sem hodil po svetu, vendar res ni lepše dežele od Slovenije. Na tako majhnem koščku toliko raznolikosti in naravnih lepot, da če bi dedek Slavko živel kje drugje, zagotovo ne bi mogel napisati tako krasnih pesmi, ki jih imajo ljudje tako radi,« je prepričan Sašo, ki je nadvse zaseden človek. Tako je že od nekdaj, saj ima slabo vest, če ne dela z ansamblom. Vseeno je v zadnjem času malce zmanjšal obveznosti, spomladi in jeseni imajo »samo« deset nastopov v tujini na mesec, vsega skupaj osemdeset. Poleti in pozimi pa večinoma nastopajo po Sloveniji. Razprodani so za dve leti vnaprej, zdaj se jim polnijo konci tednov za leto 2027. Malo so »izpregli« tudi zato, ker so preostali člani banda zasedeni še v drugih zvrsteh, denimo Matic pri Fehtarjih, Luka v pop glasbi, Sašo uživa tudi v času za družino, zadnje leto in pol pa se posveča zdravljenju nevroloških težav. 

Jasen, a pravičen oče

»Tako kot moja mama tudi moja žena podpira tri vogale pri hiši. Skrbi za najine punce in da stvari lepo tečejo. Vedno pravim, da dobim najlepši del starševstva – ko jim čez teden zvečer preberem pravljico in jih dam spat. Zelo rad preživljam čas z njimi. Starejši hčerki imata radi glasbo, v svoji sobi imata mikrofon, zvočnik in karaoke, pa pripravljata nastope in plešeta … Pri vzgoji sva z ženo složna. Nisva prestroga, sva pa dosledna. Kadar nekaj rečeva, ni pregovarjanja. Če ne ubogajo, je kazen,« pove Sašo in doda, da kadar je doma, ima dopoldne čas za ustvarjanje in učenje inštrumentov. Zdaj se je začel učiti bariton in trobento. Dopoldne tudi z ženo najdeta čas za skupne trenutke. Občasno gresta na kosilo, najbolj pa jo razveseli, ko pospravi kuhinjo in zloži posodo iz pomivalnega stroja. 

Idilično življenje na vasi

»V Begunjah smo vsi zelo povezani. Otroci hodijo k verouku, h gasilcem, vsi sodelujemo. Na vasi je vse veliko bolj preprosto. V trgovini vsi stojimo v isti vrsti za kruh in se pogovarjamo. Zato smo Avseniki tesno povezani s krajem. Pomagamo  si in sodelujemo, predvsem pa so za nas bolj kot zaslužek pomembni lepi odnosi. Tako v glasbi kot pri bratu Alešu, ki vodi gostilno, so največja vrednota odnosi. Nismo najboljši podjetniki. Marsikdo bi stavil na kariero, meni pa se zdi pomembneje biti družinski človek,« je ponosen Sašo, ki je bil tako s svojimi domačimi kot občinstvom povsem iskren, ko so se mu predlani začele zdravstvene težave.

Na zdravljenje v Barcelono

»Začelo se je z občutkom, kot da bi mi zaspala noga, jaz pa bi rad tekel, ali da imam lokalno anestezijo. Svojo roko sem gledal, vsak prst sem lahko premikal, akordov pa nisem mogel zaigrati. Lahko sem igral počasne skladbe, denimo Pastirčka, nikakor pa ne hitrih glasbenih vložkov skladbe Na Golici. Ko pa smo imeli koncert v Sežani, med predstavitvijo nove skladbe na odru nisem mogel prijeti akorda. Prst me je nehal ubogati. Nato sem dva meseca igral s tremi prsti, česar ni nihče opazil, obenem pa hodil od strokovnjaka do strokovnjaka. Na koncu so mi postavili diagnozo – fokalno distonijo. To pomeni motnjo senzomotoričnih receptorjev. Možgani podajo v prste ukaz A, vendar tja pride ukaz B. To pride od preveč stvari v glavi. Zaradi težav lahko zdaj igram le trideset odstotkov tega, kar sem včasih. Začnem igrati, pa se mi prsti nekontrolirano zakrčijo in iztegnejo. Tako je bilo tudi pred koncertom v Hali Tivoli. Poklical sem ženo avstrijskega menedžerja za nasvet, kaj bi storil ata. Dejala mi je, da naj naredim najbolje, kar lahko. Da pa ata ne bi nikoli nič odpovedal. Tri tedne pred koncertom smo z bendom sedli in se dogovorili še za enega (začasnega) harmonikarja na odru. Posnel sem tudi videoizjavo, ljudje so to lepo sprejeli. Dobil sem ogromno sporočil podpore, da je Avsenikova glasba veliko več kot desna roka Saše Avsenika,« razlaga glasbenik. Po različnih pregledih je pomoč prišla iz tujine. Poklical ga je prijatelj, ki ima prijatelja pri berlinskih filharmonikih, kje so imeli podoben primer. Povedali so mu za inštitut v Barceloni, ki se ukvarja samo s tem.

»Imeli smo sestanek po videoklicu in se dogovorili, da bom šel konec januarja za en teden tja. Dejali so mi, da terapija ne bodo zdravila, operacija ali kakšen drug medicinski poseg, kot se je namigovalo v medijih, temveč poseben trening možganov. Kot denimo del okrevanja po kapi. Pet dni bom preživel na kliniki z njihovim glavnim specialistom in z njim delal vaje. S seboj moram imeti harmoniko, s katero bova vadila, in tako bodo moji možgani mojemu telesu pošiljali nova sporočila. Za okrevanje bo potrebnih veliko vaje in vztrajnosti, vendar je delovna etika del mojega značaja in mi nič ne bo težko narediti, da si povrnem zdravje, ki je, kakor se sliši obrabljeno, res najpomembnejše,« sklene.