Marja Bizjak Ažman

Knjigo o potovanju Oskarja Savarina, lastnike potovalne agencije, vase, naproti svojemu notranjemu soncu, sem brala tudi kot priročnik za življenje v dvoje, čeprav to ni, kot tudi ni avtobiografija. Presega okvirje, kot jih presega avtor sam. Odprl je svoja notranja vrata in pokazal pot k notranjemu soncu; da je mogoče, če se hoče. Če se znaš na potovanju odpreti, kot piše Oskar, ne soditi, zaupati, se prepustiti vzdušju, potem si bolje, če ne odlično usposobljen tudi za (pre)živetje v dvoje. In če kje, se na potovanjih lahko naučiš, kako zelo te na poti življenja lahko ovirajo pričakovanja.

Smisel potovanja je, da se razbremenimo samih sebe, kot da smo doma.

Pa ni nujno, da odpotuješ kam daleč, v Turčijo, Sulavezi ali kamorkoli že. Če greš na pot s pričakovanji, kako bi moralo biti, pa potem ni, je to lahko priložnost, da bi se česa naučil, izkusil kaj globljega, prišel do svojega notranjega sonca, izgubljena. In si nesrečen. Navezani na pričakovanja, kako bi moralo biti, imamo priložnost, da na Oskarjevih potovanjih  ta razpadejo in se vrnemo domov z novimi spoznanji. Dobimo priložnost, da nas nekaj, kar bi nas v domačem življenju zmotilo, na potovanju ne moti. In smo navdušeni, kaj zmoremo.

Osebna rast

Bralni užitki: Vsake tekme je enkrat konec

O tem in mnogočem piše Oskar Savarin, ki že 30 let potuje – vase in v tuje dežele. V svojem potovalnem »laboratoriju« je izpilil in ubesedil mnoge situacije: »Ko pademo v vzdušje neke dežele, jo sprejmemo takšno, kakršna je, in njeno drugačnost kot dodatno priložnost. Namesto da bi jo vrednotili, se ji čudimo. Namesto da bi se spraševali, zakaj ne živijo tako kot mi, se sprašujemo, zakaj je tako, kot živijo, zanje najbolj prav. Namesto da bi jo le opazovali, vse bolj vstopamo vanjo in v njej živimo.«

Ob teh stavkih sem pomislila, kako lepo bi bilo živeti z nekom, ki bi imel to izkušnjo in bi jo znal prenesti pod domačo streho. 

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 13. januar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana