Jaka Koren

»Saj ne morem verjeti, kako hitro je poletel ves ta čas! Že lani novembra sem dopolnil uradno mejo za upokojitev – 40 let delovne dobe. Malce sem podaljševal, zdaj pa sem se odločil, da bo počasi res čas za upokojitev. Do novega leta bom še hodil, pardon, se s kolesom vozil v službo, potem pa bom pedale poganjal po drugih poteh,« pravi Andrej Velkavrh, desetletja eden najbolj prepoznavnih obrazov napovedovanja vremena na RTV Slovenija.

Skupaj s Tanjo Cegnar sta znala informacije o vremenu vedno podati poljudno, zanimivo in poučno. Zdaj pa se enako kot službe veseli novih izzivov. Med drugim se namerava vpisati na tečaj risanja markacij, da bo naredil nekaj dobrega zase in planine, ki so mu v vseh teh desetletjih dale obilico nepozabnih doživetij.

Kljub toliko letom dela je še vedno v dobri kondiciji in rad hodi v službo. Kot se pošali, se mu »leto izdelave« malce že pozna, a stvari počne malo počasneje in si privošči nekaj več počitka, pa se ne pritožuje. Tudi na pogovor za Jano se je pripeljal s kolesom in hitro navrgel, da je zadnja leta malce počasnejši in za isto pot potrebuje dlje časa.

Estrada

Tanja Žagar po okrevanju: Poletje ob morju z družino

»Rad imam gorsko kolesarjenje, ceste me odbijajo zaradi prometa. Imam tudi cestno kolo, a nanj sedam predvsem tam, kjer ni hrupa. Ljudje se sploh ne zavedamo, koliko hrupa je v našem življenju in kako slabo to vpliva na naše telo in zdravje. Šele ko vse utihne, nam je sprva kar malce moteče, saj tišine nismo (več) vajeni. Večkrat se sprašujem, zakaj mora biti v vsakem lokalu prižgan radio, zakaj se ne zmoremo več dobro počutiti v tišini. Enako je z avtomobili in drugimi dobrinami.

Žal je v svetu in kapitalizmu prevladal ekonomsko-finančni pogled na svet na škodo ljudi in okolja. Ekonomija premalo upošteva človeka in okolje. Če bi v vse potrošniške izdelke vračunali posledice, ki jih povzročajo okolju, bi bila cena dobrin realna in poštena. Tako pa je promet tako poceni, da sredi zime vozimo sadje in zelenjavo z južne poloble v naše trgovine. Žal pa teh cen ne postavljajo tisti, ki se zavedamo posledic okoljske škode, temveč tisti, ki te dobrine tržijo in se pehajo za zaslužkom,« je upravičeno kritičen Andrej, ki sta ga od malega zanimali narava, biologija …

Jaka Koren

Informativni dnevi za telebane

Žal mu je, da osnovnošolcem in dijakom na informativnih dnevih predstavijo možnosti izobraževanja oziroma poklice, precej manj pa službe, ki jih s to izobrazbo lahko opravljajo. »In tako sem po gimnaziji tudi sam pristal na študiju meteorologije. Bilo mi je težko, saj nisem matematični ali fizični genij, da bi študij opravil z levo roko. Moral sem se kar pošteno učiti. Tudi pozneje, že v službi, mi ni bilo enostavno in sem se kar nekajkrat spraševal, ali sem izbral pravi poklic, sem konkurenčen, so drugi boljši … Včasih sem imel občutek, da bi bil v kakšnem drugem poklicu nemara boljši in bi mi šlo laže. Vendar sem nekako splaval in imel še srečo, da sem padel v svet medijske meteorologije. Pri tem sem spreten in ljudem dam občutek suverenosti. Seveda imam na grbi tudi kakšen meteorološki spodrsljaj, kak kolega mi je rekel, kako si lahko tako udaril mimo, a se ni zgodilo nič hujšega.«

Razvoj, da te kap

»Človeku se pri 50, 60 ali 70 letih zdi, da čas za nazaj nekako izgine. Po dogodkih za nazaj veš, da je minilo. Občutek časa je relativen: za nazaj je vse kratko in zbito. Zapomniš si le večje prelomnice. Ena od mojih poklicnih je bila nedvomno osamosvojitev Slovenije. Takrat smo bili nekaj časa odrezani od vira podatkov. Prej smo vse dobivali iz Beograda, kjer so se ti zbirali in distribuirali. Z odcepitvijo Slovenije je bilo to v hipu prekinjeno. Morali smo improvizirati in si pomagati s prijatelji iz tujine. Pokojni Miran Trontelj je imel dobre stike z Avstrijci, pa so nam modelske rezultate za izračune dali na Dunaju.«

Estrada

Urška Klakočar Zupančič: Bor je hitro in spretno podrl moje zidove

Ob začetku svoje kariere je doživel velik napredek z računalniškimi linijami. Prej je namreč vse potekalo po teleprinterju, za današnje pojme neznansko počasi. »Pravo razburjenje je vladalo, ko smo dobili prvi računalnik in programe za izdelavo modelov in tehniko vizualizacije. Sprva smo karte risali na roke, čakali so jih kurirji Dela in Dnevnika, da jih odnesejo na časopis. Ali pa smo jih pošiljali po telefaksu. Še zdaj imam v spominu prve nerodne tiskalnike in ploterje, ki so risali črte … Zdaj se nam zdi to skoraj nepredstavljivo, pa je bilo le pred nekaj desetletji. Razvoj računalnikov je pomenil tudi hitrejšo obdelavo podatkov, internet pa je bil tudi nov medij za objavljanje vremenskih napovedi,« razlaga Andrej, ki je doživel tudi prihod satelitske slike, zdaj nečesa popolnoma samoumevnega. Tako kot danes človeku ni treba biti posebej izobražen, da lahko spremlja oblačnost, vrtenje ciklonov … Prej to še malo ni bilo mogoče.

Drobni karo, sovražnik kamere

»Šele ko je prvi Apollo pristal na Luni, smo videli, kakšna je Zemlja iz vesolja. To je bil velik korak. Mi pa smo se morali naučiti pravilno uporabljati satelitsko sliko oblakov. Zdaj pa si pri delu že pomagamo z umetno inteligenco. Je močno in uporabno orodje, predvsem s stališča učenja na podatkih iz preteklosti. Omogoča veliko računskih operacij, vendar je treba imeti veliko znanja, da jih pravilno razbereš. Če tega nimaš, se na rezultate umetne inteligence ne moreš zanesti,« pravi Andrej, ki uživa v nenehnem učenju.

Rad je tudi pred kamero, a še zdaj ni pozabil, kako hudo se je potil med prvim televizijskim napovedovanjem vremena po približno desetih letih službe. »Mlajšim kolegom, ki jih povabijo na televizijo, bi svetoval, da vreme gledalcem predstavljajo tako, kot bi svojim prijateljem pripovedovali, kakšno bo vreme. Vidim pa, da imajo mlajši kolegi lažjo pot. Začnejo tako kot jaz s tremo, a jo precej hitreje premagajo. Sam nisem imel treme pred kamero, temveč sem se spraševal, ali bom dobro povedal, se znal gibati pred kamero. Kamera ima namreč svoje zakonitosti, ki jih je treba spoštovati.

Prva leta na televiziji smo se oblačili sami. Spominjam se, koliko suknjičev in kravat sem si kupil, da sem imel 'kaj za obleči' za na televizijo. Moja omara je bila bistveno bolj polna od ženine. Po drugi strani pa sem užival v lepih stvareh, vzorcih, tkaninah ... Sicer suknjiči in kravate niso moj slog oblačenja, in ko so nas pred 15 leti začeli oblačiti na televiziji, sem vse sorodstvo in prijatelje bogato obdaril s suknjiči,« se muza Andrej, ki je dodobra usvojil pravila televizijskega oblačenja: izogibati se je treba modri barvi in drobnemu karu.

Jaka Koren

Nikoli ni bil zvezda

Vsake toliko je prejel še kakšno pismo oboževalk, ni pa se mu bilo treba skrivati kot zvezda, se smeji. Od nekdaj se mu je zdelo pomembno, kako podaja vremensko napoved, in zelo rad razlaga vreme zjutraj na radiu, saj tam lahko še posebej plastično razloži dogajanje nad nami. Pravi, da je še »stare šole« in se vseskozi trudi čim bolj jasno, zanimivo in preprosto napovedati vreme.

»Pozoren sem na izražanje, jasnost in da se besede ne ponavljajo, da uporabljam čim več slovenskih izrazov. Ko pišem napoved, kontroliram samega sebe in sem občutljiv za lepo izražanje. Pri tem zelo pomaga veliko branja. Z veseljem sem staromoden,« pravi Andrej in kritično doda, da v vsej svoji karieri ni uspel laikom jasno razložiti, zakaj imamo čedalje hujše vremenske katastrofe.

Estrada

Milica iz Botrov po težkem obdobju našla svoj mir

»Poskusil sem s primerjavo, da če en liter vode segrevaš na štedilniku, ta izpari v vodno paro. Pri tem porabiš eno kilovatno uro elektrike. Ko se bo ta voda spet utekočinila, se bo pri tem sprostila enaka količina energije. To je obrnljiv proces. Voda ima veliko toplotno kapaciteto, zato je količina energije velika. Isto je pri vremenu: če dodatno ogrevaš zrak, pri kondenzaciji postaja bolj labilen, ko se ohlaja. Pri dodatnem segrevanju pride do močnejših dviganj, to pa pomeni močnejše nevihte.«

In ker v sistem dovajamo energijo, se je več tudi sprošča. Zato se bo dogajalo še več in bolj intenzivnih pojavov. Kajti če je na voljo več toplote, izhlapevanja in kondenzacije, je tudi več neviht, pojasnjuje Andrej, ki ni strokovnjak samo na področju vremena, temveč se dobro znajde tudi v kuhinji.

Rad jem zvečer

Kuha rad, veliko in pogosto. To pa zato, ker rad dobro je in pokuša nove jedi. Rad ima prvinske okuse in naravne jedi. Všeč so mu osnovni okusi, denimo prosena kaša s prilogo iz dušene zelenjave.

»Z leti sem razvijal svojo kulinarično žilico. Za hrano sem se začel zanimati, ker sem malo izbirčen. Vendar ne v smislu, da česa ne maram, temveč da nočem jesti preveč umetne in predelane hrane. Zdi se mi grozno, da bi v telo vnašal hamburgerje in predelano piščančje meso. Saj pojem tudi kakšen sladoled, četudi se zavedam, koliko penilcev je v njem. Preizkusil sem tudi makrobiotiko in razne prehranjevalne navade, vse do ločevalnega načina prehranjevanja, ter ob tem opazoval sebe, kaj mi prija in kaj ne.

Jaka Koren

Ko sem se držal starega ljudskega pregovora, da je treba zajtrkovati kot kralj in večerjati kot revež, sem bil dolgo zjutraj čisto utrujen, saj sem se prej napokal in nato komaj izpeljal službo, ker je moje telo prebavljalo vso to hrano. Zdaj že nekaj časa zjutraj pojem samo malo sadja in včasih tudi kakšno obilno večerjo, pa imam več energije za delo in šport ter nisem zaspan. Rad jem zvečer, čeprav to menda ni preveč zdravo. Vendar se ne zredim, že vse življenje imam enako postavo, četudi v naši družini ni ravno veliko suhcev.«

O času, ki prihaja

Za zdaj še nima konkretnih načrtov, kaj bo počel kot upokojenec, malce pa o tem že razmišlja. »Zavedam se, da bo malce drugače, človek naenkrat ostane brez polovice socialnega okolja. Pri meni pomeni služba velik del socialnih stikov. Sem človek, ki nima zelo veliko prijateljev, vsakemu sem kar malce nevoščljiv, ko se pohvali s kopico prijateljev še iz gimnazije. Pri meni je to malce zvodenelo, tudi ločitev pred leti je vplivala na odnose.

Estrada

Milena Miklavčič po operaciji tumorja, ki ga najprej niso opazili

Imam prijatelje, s katerimi skupaj kolesarimo. Imel sem enega krasnega, s katerim sva poslušala glasbo in hodila na koncerte, pa je žal umrl. Sedemnajst let sem igral odbojko, a si nisem ustvaril pravih odbojkarskih prijateljev. Zavedam se, da del odgovornosti za to nosim tudi sam. Obenem pa je tudi res, da je v današnjem svetu vse preveč dražljajev.

Rad berem in redno hodim v knjižnico, berem tudi dnevno časopisje, a je vsega toliko, da preprosto ne zmorem vsega tako, kot bi si želel. Take nas je naredilo tudi okolje. Vsepovsod je množica dražljajev, na katere se nehote poskušaš odzvati, obenem pa zmanjšujejo pozornost in koncentracijo. V pokoju si želim opraviti veliko lepih kolesarskih tur, biti čim več s petletnim vnukom, imeti kakovostne stike z že zdavnaj odraslima sinom in hčerko.

Rad pa bi se lotil še nove aktivnosti, ki ne bo samo zame, temveč tudi za druge. Vpisal se bom na tečaj za markaciste. Naravi in hribom si želim vrniti vsaj nekaj lepega in dobrega, kar so mi v vseh teh desetletjih dali.«