Mateja J. Potočnik

Knjigo je 73-letnica začela pisati takoj po vrnitvi iz bolnišnice, kjer je bila operirana zaradi tumorja na mehurju. Marsikdo bi zaradi take bolezni travmiral, Milena pa pravi, da je zaupala zdravniku, ki ji je pred operacijo dejal, da bo po njej spet zdrava.

Vaš novi roman Mehko kot britev je nastal po zgodbi, ki vam jo je zaupala nekdanja bančna uslužbenka. Povabili so jo, naj se pridruži »spremljevalkam« politikov v nekdanji Jugoslaviji. Koliko njene zgodbe je v knjigi in koliko je fikcije?

Z gospo sva se spoznali preko njene negovalke. Še pri skoraj devetdesetih je bila izjemno lepa ženska. V peti knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače sem objavila nekaj delčkov njene zgodbe. Ko je umrla, sem pogosto mislila nanjo. Vedno bolj sem bila prepričana, da je bilo povedano preveč pomembno, da bi šlo v pozabo. Med pregledovanjem osebnega arhiva sem naletela še na pripoved nekega glasbenika, ki je v nekdanji državi nastopal v baru v Nebotičniku, osebno sem poznala eno od tamkajšnjih »hostes«. Tudi štorije krupjeja iz igralnice so bile zanimive. Večkrat mi je pripovedoval, kako so v prepolnih potovalkah nosili izkupičke »finančniku« v Ljubljano. Pretresljivih spominov o tistih, ki so v povojnem obdobju delali splave, prav tako ni bilo malo …

So imeli pomembneži iz prestolnice res svingerske zabave na kmetih? Zakaj tam?

Kot otrok socializma lahko z gotovostjo rečem, da nam kot brezspolna bitja niso prikazovali le staršev in učiteljev, temveč tudi politike. O konkretnih razuzdanostih elite bomo tudi zato našli bolj malo zapisanega, kar je razumljivo. Če sodim po osebnih pričevanjih in tistem, kar je bilo povedano med vrsticami recimo tudi v Đilasovi v knjigi Novi razred, ko govori o korupciji, zlorabi oblasti, materialnih privilegijih in nedotakljivosti elite, se je dogajalo marsikaj. Izbrancem niso bili tuji ne razkošje ne užitki. Omislili so si luksuzne vile, voznike, dobre avtomobile, zasebno dobavo hrane, zdravljenja v tujini in še mnogo tega pod nekakšno krinko »enakosti in enakopravnosti«. Morali bi biti izrazito slepi in gluhi, če takšnih elitnih zabav ne bi povezali tudi s spolnostjo in vsemi odtenki sive, kar je v intimi najbolj zlovešče, iztirjeno in umazano.

Ko sem prvič slišala za konkretne »hausbale«, ki so se dogajali v kakšnih lovskih kočah, daleč stran od oči javnosti, sem najprej pomislila, da gre za pretiravanje. Češ, ta politik pa že ni tak, da bi podrl vsako, ki mu ne bi ušla na drevo! Potem sem se spomnila na Marico in Vikco, mamo in hčerko, ki sta v času moje mladosti ponujali spolne storitve tudi v Žireh. V tisto revščino, v kateri sta bivali, so menda zahajali tudi ministri. Kdo drug bi lahko sedel v mercedesu, ki se je znašel na kolovozni poti, ki je vodila do njiju?

Ko sem prvič slišala za konkretne »hausbale«, ki so se dogajali v kakšnih lovskih kočah, daleč stran od oči javnosti, sem najprej pomislila, da gre za pretiravanje.

V Kranju sem se pogovarjala z žensko, ki se je s to dejavnostjo ukvarjala še pri sedemdesetih. K njej so hodili po užitke praktično vsi, ki so si jo lahko kupili, saj ni bila poceni. Bila je zelo odkrita, imena strank – bila je »specializirana« za impotentne moške – je stresala iz rokava. Potem se ji je zgodilo nekaj strašnega: nekoč, ko so »vozili vlak« (tako so rekli skupinskemu seksu), so neki ženski pri zelo grobem in nasilnem analnem odnosu povzročili nepopravljive poškodbe. To je bilo zadnjič, da se je udeležila takšnih srečanj.

Omenjate tudi poseben fond za izplačila vsem vpletenim v tovrstna spolna srečanja. Ali verjamete, da je tak fond dejansko obstajal?

Kako bi se razkošno življenje elite financiralo, če ne bi bilo takšnih fondov? V romanu sem ga poimenovala Donovan. Ime je, logično, izmišljeno, slišala sem pa govorice, da so obstajali še po osamosvojitvi. O kroženju denarja med igralnicami, italijanskimi, švicarskimi in panamskimi bankami najdemo že na spletu precej podatkov, še več namigov pa sem našla ob prebiranju različne literature. Tudi danes je korupcije toliko, da nas upravičeno zaradi nje boli glava, koliko je je bilo šele v času, ko se o teh rečeh ni smelo govoriti, pa sam bog ve. Domišljijo je bilo v tej smeri prednikom težko krotiti, ne nazadnje so bili v seksualnem smislu dosti bolj pri močeh, kot so moški danes. (smeh)

V času nacizma so tudi Nemci imeli svoje bordele. Salon Kitty so izkoristili celo za vohunjenje, saj so tja prihajali tudi tuji diplomati. Mislite, da so tudi pri nas prostitutke imele še dodatne vohunske naloge?

Misel, da bi bili naši UDBA, KOS, kasneje SDV, kaj drugačni od njih, se mi zdi zabavna! Verjemite, ničesar niso prepustili naključju. Spominjam se žalostne zgodbe izpred več let. Za nekega duhovnika se je govorilo, da ima homoseksualna nagnjenja. Mlajši, zelo lep in privlačen moški je dobil nalogo, da ga zapelje. To se je zgodilo, žal so duhovnika potem držali v šapah, ker je bilo med samim aktom posnetih precej fotografij. Trdno verjamem, da je imela ženska, namenjena vplivnežem iz tujine in tudi iz domačih logov, poleg posteljnih nalog še kakšno konkretnejšo.

Zgodovina je polna tovrstnih zgodb! Zlahka si predstavljam, da so tudi naši uporabljali »honey-trap« metode za spremljanje emigrantov, izsiljevanje duhovnikov, pridobivanje informacij, ki so jih pozneje uporabljali tudi za javno linčanje tistih, ki so se jim želeli upreti. V knjigo Mehko kot britev sem vključila zgodbo župnika Pelhana. Našli so njegovo ranljivo točko in jo s pridom izkoriščali.

Pogosto govorite, da je molk rakava rana slovenske družbe. Z zgodbami so k vam prihajali tudi takšni, ki so se v pozni starosti, pred smrtjo, želeli znebiti skrivnosti, ki so jih vse življenje nosili s seboj. Ali nas skrivnosti, zlasti če so obremenjujoče, tlačijo k tlom, nam ne dajo spati?

Gospa Cilka, rojena tik pred koncem 19. stoletja, mi je dejala, da je večina njenih vrstnic odnesla zamolčano – zlasti tisto, kar se je navezovalo na intimno življenje – s seboj v grob. To se je dogajalo, ker bi bil sram pred ljudmi prevelik, lahko pa bi se celo zgodilo, da bi jih družba obsodila, žigosala ali celo izločila. Mlajša generacija nima več takšnih težav, marsikatera radoživost pristane celo na družbenih omrežjih, pa moralnega mačka največkrat hitro vržejo čez ramo.

Navadno je molk prekletstvo. Resnica vedno najde pot, četudi preko mrtvih, preko osebnih dnevnikov, pisem ali zgolj nenadne potrebe, da nekomu zaupaš, preden odideš na pot brez vrnitve.

Foto: Šimen Zupančič

Kakšne skrivnosti imate vi?

Moje sogovornice so me naučile, da so v vsakem človeku različni predali za te reči: so stvari, ki jih delimo s partnerjem, nekatere z odraslimi otroki, tretje s prijateljicami. Veliko skrivnosti je vtkanih tudi v zgodbe, ki jih lahko preberete v zbirki Ogenj, rit in kače niso za igrače ali pa v Mehko kot britev. V slednji jih boste našli v odnosu med Vereno in hčerko Mirjano, na primer. Moje življenje je razpeto med družino, vnuke, sokrajane, še najbolj pa si zaklade, ki tičijo v mojem srcu, delim s tistimi, ki prihajajo k meni in mi pripovedujejo zgodbe. Sem bolj kot ne zapečkarsko bitje, nikoli nisem potovala, na dopust grem zelo poredko, če sploh. Živeti v Žireh, vsem na očeh, je lahko zelo razgaljeno. V šali zmeraj rečem, da takrat, ko se o sebi česa ne spomnim, vprašam sosede, kajti oni bodo vedeli tudi za stvari, ki se niso nikoli zgodile.

Knjigo začnete z zapisom, kako ste lani na operacijski mizi kirurga vprašali, ali boste lahko napisali še kakšno knjigo, in ko vam je pritrdil, ste pomirjeni zaspali. Vaše zaupanje v zdravnike je očitno močno!

Živimo v času, ko je zaupanja komaj kaj. Pravzaprav manj kot nič, zlasti v zdravnike. Vprašanje ni bilo retorično, niti ni bilo mišljeno kot šala. Pred dnevi, ko sem bila ponovno na cistoskopiji, bi lahko na zaslonu spremljala, kaj se dogaja v mojem mehurju. Pa nisem. Pridejo trenutki, ko moramo zdravniku zaupati. Če mi reče, da je vse v redu, ne čutim želje, še manj potrebe, da bi preverjala njegove besede. Ko zbolimo, ko ni vse, kot bi moralo biti, je zaupanje v zdravnika pri zdravljenju ključnega pomena. Enako, kot je zaupanje znotraj družine nekaj svetega.

Ampak po drugi strani ste mi povedali, da vas je prvi zdravnik odpravil, češ da ni nič, zato ste šli na samoplačniški pregled, ta pa je pokazal tumor.

Drži, bilo je drugače, a samo zato, ker se je vse odvijalo prehitro, da bi zdravnik na urgenci utegnil »slišati« moje telo. Ko se je pojavila krvavitev, ki ni bila običajna, sem vedela, da nekaj ni v redu, četudi so mi zatrdili, da je verjetno samo vnetje. Tisti verjetno me ni prepričal, a mi na kraj pameti ni padlo, da bi kogar koli prepričevala v svoj prav. Že od nekdaj se držim pravila, da se z zdravniki ni dobro prepirati. Kdo sem jaz, da bi jim solila pamet?! Že naslednji dan sem na lastno pest poiskala urologa – zasebnika, in ta je potrdil moje sume. Potem je bilo zame edino pomembno, da najdem najhitrejši termin za operacijo. Kjer koli. Če bi morala na Mars, bi šla tja. Nedavno smo se o moji diagnozi pogovarjali v družbi in eden od prisotnih je dejal, da je dobil enako diagnozo, le da bo počakal na »najboljšega« kirurga, ki so mu ga priporočili. Za božjo voljo!

Za zdravje vas je skrbelo, a vas potem ni bilo strah. Kako je to mogoče?

Strah me je bilo, ni me pa ohromil. Kadar me je strah, se zelo rada šalim, in v tistem obdobju, ko sem izvedela za diagnozo, sem se kar naprej. Če me je strah, mi poskoči krvni tlak, imam hude glavobole. V življenju pogosto pozabljamo, da strah omilimo, če tistemu, ki nam hoče pomagati, zaupamo. Če mu ne, se lahko strah celo podvoji. Pa to ni samo pri boleznih. Podobno se dogaja v družini: če se v njej počutimo varne, nas ni strah niti, kadar zunaj grmi, treska. Bližnjemu zaupamo, da bo naredil vse, da nas bo zaščitil. To zaupanje je pomembno že v zgodnjem otroštvu. Spominjam se zgodbe, v kateri je imel oče grdo navado, da je otroke žgečkal. Nekoč, ko je bila družina na morju, je enega od sinov vzel k sebi na blazino. Med žgečkanjem, ki se ga je otepal, je otrok padel v vodo in malo je manjkalo, da se ni utopil. Očetu ni več zaupal, še huje: niti svojih otrok ni nikoli pustil doma v varstvu prav zaradi te izkušnje iz otroštva.

Nekoč ste zapisali, da ste odraščali v času, ko je bila pogosto izrečena misel »danes se smeješ, jutri se boš jokal«. Ljudje so se bali veselja in smeha, ker so mislili, da s tem nadse kličejo težke trenutke, ki bi sledili dobri volji. Tudi vi ste ob zadnji diagnozi, pa tudi še ob kakšni prej, najprej pomislili, da ste ga kje polomili in ste kaznovani.

Sogovornike sem spraševala, zakaj so bili mladoporočenci pred drugo svetovno vojno in še nekaj časa po njej na poročnih fotografijah tako resni. Obrazložili so mi, da za tem tičita dva razloga: neurejeni zobje in vraževerje. Bali so se, da bo v zakonu preveč solz, če se bodo na začetku smejali. Občutek nenehne krivde – prav tako kot molk – tiči globoko v naših genih. Pa ni šlo zmeraj samo za to, da bi naredili kaj narobe; šlo je tudi za občutek, da kot človek nisi dovolj dober. Tudi sama sem ob diagnozi za trenutek nehote pomislila: Kje sem zagrešila? Sem prevečkrat pozabila na hvaležnost? 

Občutek nenehne krivde – prav tako kot molk – tiči globoko v naših genih. 

Na srečo sem zagovornica racionalnega razmišljanja, tako da takšni prebliski v podzavesti ne naredijo veliko škode. Še nekaj bi dodala: iz duhovnih in ezoteričnih krogov se velikokrat sliši, da za rakom zbolimo, ker »telo manifestira nepredelane čustvene travme«. Če bi bilo to res, bi logično sklepali, da se lahko bolezen tudi »odkliče« — kar se v praksi, kljub vsej pozitivni naravnanosti, žal ne dogaja. Takšne trditve so nepravične in krivične do bolnikov, v mnogočem spominjajo na mantro iz moje mladosti »danes se smeješ, jutri se boš jokal«. Bolnikom je treba vlivati upanje, dobro voljo, optimizem, to potrebujejo!

Ali tudi sicer tako umirjeno reagirate v težkih okoliščinah?

Ne vedno. Mož ima mirnejše živce kot jaz. So trenutki, ko sem izjemno zbrana in močna – v drugih, zlasti ko pride do mene zgodba, v kateri trpijo otroci, me sesuje. Pogosto me boli srce zaradi tistih, ki trpijo, ker si ne znajo pomagati. Nikoli me še ni zamikalo, da bi za vsako ceno reševala svet, si pa želim, da bi si več pomagali med seboj.