Mateja J. Potočnik

Opozorila sem ju, da pri sosednji mizi sedi politik desne stranke, a je Urška samo zamahnila, češ da nima skrivnosti. Z Borom Zuljanom, enim naših najboljših kitaristov vseh časov in članom skupine Šank Rock, sta potem z veseljem spregovorila o svoji ljubezni in sreči, ker sta se našla. Čudovito ju je bilo opazovati, saj sta očitno zelo zaljubljena in srečna. Med pogovorom, ki smo ga imeli v lokalu pod Rožnikom, sem opazila veliko dotikov in še več nasmeškov, ki sta si jih radodarno namenjala. Pomislila sem, koliko lepši bi bil svet, če bi bili vsaj tisti, ki odločajo o naši družbi, tako lepo nasmejani, da bi širili srečo in veselje namesto nestrpnosti, grobih besed in nasilja.

Oba imata življenjske izkušnje, tudi kakšno razočaranje v ljubezni je za vama. Sta se zaradi tega kaj bala odpreti drug drugemu?

Urška: Ko si starejši, zrelejši in si dal že nekaj skozi v življenju, si vsekakor previdnejši pri tem, da se nekomu čustveno odpreš in ga spustiš blizu. Vsi se bojimo biti ranjeni in verjetno smo vsi do te starosti to že bili. Sicer je prav, da v življenju doživimo tudi bolečine, je pa popolnoma normalno, da se jih, kolikor je le mogoče, izogibamo. Moram pa reči, da je Bor po tem, ko sva se osebno zbližala, zelo hitro in spretno podrl zidove, ki sem jih, da bi se zavarovala pred ranljivostjo, zgradila okoli sebe. (nasmešek)

S kakšnimi orodji ste to naredili?

Bor: To je lepo slišati! (jo ljubeče pogleda) Najin odnos se je začel kot poslovno sodelovanje, to je trajalo približno dve leti. V kratko odmerjenem času, kolikor ga je bilo zaradi natrpanih urnikov obeh, nisva govorila o osebnih zadevah. To se je zgodilo šele okoli novega leta, ko sem sam zaradi nekih dogodkov sprejel boleče osebne odločitve, o katerih sva nato spregovorila. V življenju se očitno nekatere stvari zgodijo z namenom in takrat ne smeš poslušati okolice, drugih, ampak samo svoje srce. In jaz sem ga poslušal. Potem se je vse zgodilo zelo hitro, seglo pa je zelo globoko.

Vemo, da so o vaju pisali že zelo negativne stvari. Zato se mi zdi pomembno pojasniti, da ste že od polnoletnosti naprej izjemno popularni med ljubitelji domače pop-rok glasbe in da je bilo ves čas okoli vas kup mladenk, pa vendar govoric o avanturah doslej glede vas nikoli ni bilo. Bili ste zvesti svoji družini, kljub, hm, veliki izbiri.

Bor: Res sem imel veliko izbiro. Tudi ponudbe in prošnje … Ampak vedno sem bil zvest, družinski tip moškega, ki ga avanture ne zanimajo.

So vas zaradi tega kdaj drugi člani skupine zafrkavali?

Bor: Ne, to so zelo spoštovali. Na slovenski glasbeni sceni sem prav poseben primer. Rekli so mi funky roker, zato sem tako naslovil svojo drugo samostojno zgoščenko.

Mateja J. Potočnik

Urška vas torej ni mogla kar zapeljati, ampak ste v njej videli nekaj več?

Bor: Ko v življenju odrastemo, ne samo v fizičnem, ampak tudi v duševnem in duhovnem smislu, se včasih v nas prebudi zavedanje, spoznamo, da smo skozi leta in v izpolnjevanju vseh obveznosti, ki nam jih prinesejo družbena pričakovanja, morda pozabili na pristno veselje in sanje, ki smo jih imeli, ko smo bili mlajši. Sam nisem bil zadovoljen in dovolj sproščen oziroma svoboden, da bi lahko delal tisto, kar si res želim. Tega v zadnjem obdobju svojega življenja, ko se je spremenila tudi dinamika v zakonu, nisem več čutil. Tako se mi je začel spreminjati pogled na kratko življenje, ki nam je dano.

Urška: Veliko se pogovarjava in še sedaj spoznavava najine vrednote, nagnjenja, želje. Zavedava se, da nihče ni idealen, vsakdo ima napake, interese, ki niso nujno kompatibilni s tvojimi, zato sva iskala dopolnitev, ne pa ideala, kot recimo v mladosti. Sama sem ves čas nezavedno iskala človeka, ki ima tako čustveno globino, kot jo imam sama, saj sem imela v življenju precej težav z nerazumevanjem te svoje lastnosti, ki sem jo lahko sprostila le pri pisanju.

Bor: Če lahko to deliš z nekom, ki to razume in čuti, je učinek drugačen.

Urška: To se v idi skozi njegovo glasbo in moje knjige. Midva sva nekonvencionalna!

Kako se torej dopolnjujeta?

Urška: Na več načinov. Drug od drugega se učiva. Jaz poskušam Boru odpirati oči in mu širiti pogled na svet, on pa je izredno organiziran in praktičen, kjer imam jaz manko. Oba imava rada svet in potovanja, vendar jaz rada občudujem svetovna čudesa, ki jih je ustvaril človek, on ima raje naravo in mir. Drug drugemu pokaževa, kako je pomembno, da se vse življenje učimo, hkrati pa si moramo vzeti čas za počitek in uživanje. Tudi hobije imava različne; poskušava drug drugega navdušiti, pri čemer pa se zavedava, da je navada železna srajca, zato si puščava prostor. Bor me je na primer presenetil, ko me je v kratkem času navdušil za stvari, ki me prej niso zanimale. Zaradi njega sem začela spet smučati! V otroštvu sem smučala, potem pa nehala in bila prepričana, da me nihče več ne bo spravil na smuči.

Bor: To ni bilo težko, ker sem tudi učitelj smučanja. Urška si ni mogla predstavljati, da je smučarija danes nekaj čisto drugega, kot je bila pred 30, 40 leti. Današnje smuči so veliko preprostejše za uporabo, proge so neprimerno bolje pripravljene, tako da je več užitka in veliko manj »matranja«. Prvič je šla zraven in opazovala, drugič je že rekla, da bo mogoče poskusila.

Kako pa vam je bilo všeč, ko ste morali zaradi Urške, ki je bila praktično začetnica, voziti po rdečih in modrih progah namesto po črnih?

Urška: Saj sem šla zelo hitro po črnih!

Bor: To je dokaz, kako hitro se loti novih ali pozabljenih izzivov. Sam sem tudi takšen.

Urška je torej za vas šla na smuči, kaj pa ste vi naredili zanjo?

Urška: Bor pa je že šel na konja!

Bor: Sam pri sebi sem s i vedno govoril, da na konja pa ne bom šel nikoli …

In koliko prepričevanja je bilo potrebno?

Bor: Nič! (smeh) Samo peljala me je pogledat in sem se navdušil. Pa saj ne moreš ostati ravnodušen, ko vidiš lepo žival in čudovito naravo. Urška pravi, da ne ve, ali je kobila že koga tako hitro sprejela kot mene.

Gresta skupaj tudi že na teren?

Urška: To pa še ne. Jaz si ne upam, on bi sicer kar šel. Res je zelo hitro napredoval in je že začutil tisti dopamin, ki se začne sproščati, ko gre konj v galop.

Vas je kaj bolela zadnjica, Bor? Bistveno pri jahanju je namreč, da ujameš ritem s konjem, dokler pa se loviš, je lahko zelo boleče.

Bor: Bolj so me bolele notranje stegenske mišice, in to šele čez dva dni. Ampak potem kar dolgo bolijo. (nasmešek) Zdaj mi je jasno, zakaj ima Urška tako lepe, kompaktne noge.

Kaj pa tenis? Ste Urško prepričali, da se je lotila tudi tega športa, ki ga vi igrate že vse življenje?

Urška: Ne, in verjetno ne bom poskusila, ker bom smešno videti in raje ne bom tvegala. (smeh) Bor pa je tudi rekel, da ne bo šel na drsalke – jaz namreč tudi drsam.

Kako pa vi, Bor, gledate na politiko? Vas dolgočasijo debate, ki jih ima Urška v zvezi s svojim delom?

Bor: Sploh ne. Svet politike je zame nekaj novega, novo poglavje v življenju. Me pa nikakor ne mika, da bi vstopil vanj. Bil sem in bom ostal apolitičen!

Ste sploh volili Urško?

Urška: To ne, saj je volil v Novi Gorici … (smeh)

Bor: Jo bom pa vedno podprl, saj sem spoznal, da če bi vsi tako razmišljali kot ona, bi nam bilo vsem lepše. Od Urške se ogromno naučim okoli ovinka, bi rekel. Ona bo vedno poskušala vse narediti za dobro vseh. Vedno se bo uprla tistemu, kar ni prav.

Urška: Hvala. Sebe pravzaprav ne vidim kot političarko. Sem samo človek, ki poskuša udejanjati vrednote, v katere verjame, kot je recimo pravilen odnos do sveta in pomoč otrokom, invalidom, živalim, vsem, ki jo res potrebujejo.

Bor: Morala bi biti predsednica Greenpeacea!

Urška: Res sem se vedno bolj kot v aktivni politiki videla v kakšnih okoljevarstvenih ali humanitarnih nevladnih organizacijah.

Mateja J. Potočnik

Kako sprejemate vse napade na Urško? V javnosti so napadi na ženske lahko brutalni.

Bor: Res sem spoznal, da je za ženske dosti hujše kot za moške, saj jih ocenjujejo po kriterijih, na katere pri moških nikoli ne pomislimo, npr. videz, oblačenje, gestikulacija … Napadi na Urško so še posebej brutalni, ker je nekonvencionalna in hkrati odločna. Ne pusti se zlomiti. Sicer pa … Ko so se po obskurnih portalih začele pojavljati negativne objave, laži in izmišljotine o naju, sem se hitro odločil, da tega ne bom bral. Vem pa, da moram biti steber zanjo, ker ima toliko različnih pritiskov, da potrebuje nekoga, ki jo stisne, poboža, potolaži.

In? Je Bor res vaš steber?

Urška: Ja, je, zagotovo! (se ljubeče pogledata)

Bor: Pa veste, zakaj je to enostavno? Ker sem spoznal njeno resnico. Ker ne igra in je iskrena. Kako ne bi želel biti v oporo taki osebi?

Urška: Bor je izpolnjen, zato je takšen. Hkrati ima čustveno globino in me čuti kot osebo. Upam, da je njegova izpolnitev zdaj, ko sva si tako blizu kot človeka, še večja.

Bor: Kadar greva na teren na razne prireditve, tudi moje koncerte, se vidi, da ljudje niso neumni. Čuti se, da naju imajo radi. In to je lep občutek.

Kako ste sprejeli, da v teh primerih reflektorji ne svetijo na vas, kot ste vajeni z glasbenih odrov, ampak na Urško?

Bor: Prav fino mi je bilo. V tem sem užival.

Ste si morali nakupiti novo garderobo? Morda bolj klasično, kot je sicer vaš rokerski imidž?

Bor: Nekaj malega že, da se ne bi prevečkrat ponavljal, sem pa imel tudi že prej dovolj primernih oblačil. Sicer pa Urška zahteva, da nisem klasičen »kravatar«, saj ji je ljubše, da ostanem v rokerskem stilu.

Urška: Kadar grem na koncert Šank rocka, je pa meni popolnoma jasno, da sem tam gledalec in so člani skupine v soju žarometov.

Kolikokrat ste ga že videli na odru?

Urška: Kar dostikrat.

In se še niste naveličali poslušati istih uspešnic?

Urška: Ne, ker je zmeraj drugače, posebno zdaj, ko imajo še novo akustično izvedbo svojih skladb, z razširjeno zasedbo. Ta vsebuje violino, violončelo in perkusije. Vse to pa naredi njihove uspešnice dodatno zanimive in unikatne.

Vam tudi doma kaj zaigra?

Urška: Mi je že, vendar mu ne težim prav veliko s tem. Rada bi videla, kako igra še druge žanre.

Boste morda še vi počasi prijeli v roke kitaro?

Urška: Se mi zdi, da ne bo časa za to. (smeh)

Bor: To bo pa verjetno težko.

Imata občutek, da je v tej zvezi vse padlo na pravo mesto?

Urška: Pri vsaki zvezi se je treba truditi in enako je pri naju. Okoli naju so okoliščine, ki zahtevajo prilagoditve. Žal ne moreva vplivati na druge in lahko samo upava, da bodo sprejeli najino zvezo. Preživela sva resnično pritlehne začetne napade in ostala povezana oziroma sva se še bolj povezala, tako da imava dober občutek.

Kar ne ubija, torej krepi?

Bor: Točno tako!

Urška: Seveda pride tudi do nasprotij. Kadar nisva na istem bregu, se ustaviva, premisliva in potem razrešiva zadeve.

Bor: Vedno, ko začutiva, da je nekoga od naju nekaj zabolelo, ne greva narazen, dokler ne razčistiva stvari. To se mi zdi pomembno pri vsakem odnosu.

Urška: Občutiva, kdaj lahko drug drugega prizadeneva …

Bor: … ker najin odnos postaja globok. Ko začutiva bolečino drugega, začne boleti še tebe samega od te bolečine.

Urška: To j e lepo, čeprav tudi boli.

Mateja J. Potočnik

Zaradi kakšnih stvari pa se spreta?

Bor: Sva se do zdaj midva sploh kdaj sprla?

Urška: Ne, bilo je edino to, da sva začutila nelagodje zaradi bolečine drugega … Ampak to so male stvari. Pri velikih željah pa vedno pravim, da mora vsakdo razpreti svoja krila in uresničiti samega sebe. In zame je največja ljubezen, da tako svobodo doživiš in dopustiš.

Bor: Pomembno je, da znaš videti, kaj komu več pomeni, in se temu, kolikor je mogoče, prilagodiš. Potem ni ovir.

Živimo v času egocentrizma. Marsikdo ne vidi, da s tem, ko skrbi samo za svojo rit, na koncu najbolj škoduje sebi. Zveze pa tako itak ne morejo obstati.

Urška: Jaz sploh ne razmišljam o teh stvareh. Najsrečnejša sem, kadar vidim, da so srečni ljudje okoli mene. Takrat imam res rada življenje.

Urška ima zahtevno službo in natrpan urnik. Bor, kako se temu prilagajate?

Bor: Tukaj bi jo spet pohvalil, ker ob vseh obveznostih, ki jih je res veliko, najde vedno čas zame. To zelo cenim.

Urška: Zdaj si ne dovolim vzeti časa za ljudi, ki jih imam rada, to pa so otroka, Bor in drugi, ki jih imam rada. Bolj kot prej se zdaj zavedam, da tudi otroka potrebujeta skupni čas, da sta me velikokrat pogrešala. Spoznala sem, da bom hitro zamudila njuno odraščanje, če se bom čezmerno razdajala v službi.

Bor: Kadar n imam obveznosti, ona pa ima kakšno prireditev, grem včasih zraven in sem ob njej, da tudi ta čas izkoristiva. Sicer pa sem tudi jaz precej zaposlen, saj sem poleg igranja v skupini Šank Rock aktiven še z drugimi zasedbami in glasbeniki, kakor tudi v svojem snemalnem studiu. Pišem glasbo, aranžiram, snemam kitare, glasbo za videoprodukcijo in filme … Vse življenje sem bil zelo aktiven, tako poslovno kot v prostem času. Ob Urški sem spoznal, kako pomembno je živeti vsak dan in doživeti čim več novega, lepega, pa čeprav so to lahko zelo majhne stvari, vendar nam prinašajo veselje. Zdaj se ves čas učim, saj je neverjetno inteligentna, ogromno pa ve o zgodovini.

Urška: In Bor je ugotovil, da zna biti zgodovina tudi zanimiva. (nasmešek) Na začetku sploh ni želel, da preveč pripovedujem o preteklosti.

Bor: No, saj tudi zdaj me pritegnejo določene tematike, ne vse. Sicer pa zna pripovedovati nenasilno, recimo med pomivanjem posode.

Urška: Zgodovino moraš znati razlagati in mora biti začinjena s čustvi, zanimivimi anekdotami …

Oba se torej razvijata v tem odnosu, kar je pomembno.

Bor: Mislim, da res.

Kakšne načrte pa imata za dopust?

Urška: Midva ne potrebujeva nič posebnega. Razkošje imava, če sva drug z drugim.

Bosta kaj raziskovala ali raje samo počivala na plaži?

Urška: Vsega po malem. Gotovo bova tudi raziskovala, Bor bo igral tenis, jaz pa se morda lotim naslednjega literarnega podviga … No, pa vsekakor bom čim več s sinovoma. Sicer imata zdaj že svoje ideje in družbo, pa je to zanimivo opazovati.

Bor: Letos bova oba potrebovala nekaj pravega počitka. Jesen bo zagotovo še bolj naporna za Urško.

Urška: Ja, ja, predvolilno leto … (smeh) Pričakujem zelo grdo volilno kampanjo, predvsem z nasprotne politične strani. Vedno znova me presenetijo, kako daleč lahko gredo z lažmi in žaljivkami. Dno nikoli ni doseženo.

Bili ste sodnica. Povejte, kako je mogoče, da se lahko politiki debelo zlažejo, da bi diskreditirali nasprotnike, pa zaradi tega niso kaznovani?

Urška: Laži so kazensko sankcionirane, vendar se je za zasebno tožbo v kazenskem postopku težko odločiti, ker je postopek še vedno predolgotrajen in pretežno neučinkovit, zato ne deluje preventivno na potencialne storilce. Učinkovitejša bi lahko bila tožba v odškodninskem, torej civilnem postopku. Velik problem je sovražni govor, ker je včasih težko določljivo, ali gre za sovražni govor ali ne. Pušča pa tak govor zelo hude posledice v družbi. Temu smo priča tudi pri nas. Sodišča so bila v preteklosti zelo benevolentna in so absolutno varovala svobodo govora, kar je zgodovinsko pogojeno. Vendar svoboda govora ni absolutna, ampak sega le do meje, kjer se začne osebno dostojanstvo drugega. Zadeva nam je tukaj popolnoma ušla z vajeti in zdaj imamo občutek, da lahko vsak reče čisto vse in za to ni kaznovan. Še posebej velik problem je, ko to počnejo politiki, poslanci, ki so varovani še s poslansko imuniteto. Primitivnost in besedne greznice politikov se potem prenesejo v druge sfere življenja, kar lahko vodi tudi do fizičnega nasilja. Iz lastnih izkušenj vam povem, da sem velikokrat v dilemi, ali bi sprožila postopke ali ne, ko sem soočena z nizkimi diskreditacijami skrajno desnega političnega pola, ker mi je škoda izgubljati čas, energijo in živce za tiste, s katerimi se v življenju poskušam čim manj obremenjevati. Na srečo imam toliko znanja, da vem, katere postopke začeti, da sem v tem čim manj udeležena. Sicer pa zadnji primeri odločanja sodišč kažejo, da se bo sodna praksa le nagnila bolj v smer zaščite žrtev sovražnega govora. Sem pa spoznala, da bolj kot pravne sankcije storilce boli tvoja ignoranca ali da pokažeš njihovo izjemno umsko revščino.

Mateja J. Potočnik

Vrnimo se spet na ljubezen. Kaj vama je pri drugem najbolj všeč?

Bor: Joooj, vse! Ona ima blazno karizmo. Ko stopi v prostor, zasveti svetloba. Zaradi tega takoj trzneš. Bodimo iskreni, moški takoj pogledamo tudi lepo, izklesano manekenko, ampak pri slednji se z lepoto konča, pri Urški pa sem nato hitro začutil njeno čutečo naravo.

Urška: Tudi mene sta pri Boru prepričali njegova karizma in čustvenost. Verjamem, da marsikdo to začuti pri njem.

Kakšen je vajin popolni dan?

Urška: Če bi bil popoln dan, ni nujno, da bi kam šla. Lahko bi ves dan samo lenarila. Ali pa bi si privoščila kaj lepega. Nujno pa je, da ne bi kuhala.

Bor: Jaz sicer rad kuham, drugače pa je zame popoln dan tisti, ki ga uresničiš, potem ko si si ga točno takega predstavljal in zaželel.

Kaj so vaše specialitete?

Bor: Največ je Mediterana, s e pravi italijanska kuhinja.

Torej dobro jeste, Urška?

Urška: Ja, veliko bolje kot prej! (smeh)

Bor: Poskušam jo naučiti, da bo lahko tudi ona meni kaj pripravila. Njena fanta že sprašujeta, ali sem jo določene stvari naučil. Zadnjič je pripravila testenine in je eden takoj vprašal, ali je to moj recept, pa ji je potem rekel: »Mami, reci Boru, naj te še kaj nauči skuhat.« To mi je bilo res všeč.