Mateja J. Potočnik

Tam je morski raj našla Tanja Žagar, ki to poletje z družino resnično uživa. Ne samo, ker je njihova dopustniška hiška že urejena, čeprav Miki okrog nje še najde kakšen izziv, ki se ga loti s sinkom Karlom, ampak predvsem zato, ker je končala zdravljenje.

Tako se lahko Tanja resnično predaja vsem morskim radostim in vmes opravi še kakšen nastop. Naslednji bo v sosednji Fažani, kjer bo na tradicionalnem koncertu zapela 14. avgusta. »Pripravljam pa se tudi na dva velika koncerta, s katerima bomo praznovali dvajset let moje samostojne poti – prvi bo v mariborski dvorani Tabor (22. november), teden dni pozneje pa še v Hali Tivoli v Ljubljani (29. november). To bosta prva večja koncerta po šestih letih,« je hitela razlagati, ko sem jo obiskala v njihovem drugem domu.

Na koncu makadamske ulice je dovoz na parcelo, ki sem jo pred nekaj leti že obiskala, vendar je to poletje tam drugače, saj so vse uredili. Miki in sin Karlo sta posadila oljke in sadna drevesa, postavila hiško na drevesu, uredili so parkirišče, potke pa obdajajo sivkini in rožmarinovi grmički. Posest je čudovita, zato ne preseneča, da tukaj preživijo skoraj vse proste trenutke. Za otroka Karla in Marino je tam neskončno možnosti za zabavo: od morskih dogodivščin do vožnje s kolesom in sprehodov.

Šport je rešitev za sodobne pasti

Medtem ko Miki postreže s pijačo, Tanja prinese nekaj prigrizkov in že izprašam otroka, kako sta in kaj počneta. Tanja in Miki ju ne želita javno izpostavljati, ampak lahko mi verjamete, da sta svetlolasa mladička res ljubka, kot da je nekdo prav pazil, da je od mamice in očka izbral samo najlepše in najboljše. A nista samo ljubka, ampak tudi nadarjena in športno aktivna.

Tanja meni, da prav šport rešuje otroke pred sodobnimi pastmi. Predvsem odvisnostjo od pametnih naprav. »Tu na morju niti televizije nimamo, ker je ne potrebujemo in si je ne želimo. Še nikoli noben od otrok ni rekel, da jo pogreša, saj se nam tu res neprestano veliko dogaja. Lani smo recimo že obrali oljke. Olive smo odpeljali v stiskalnico in dobili dva litra olja. Kakšno veselje je bilo, ko sta otroka odšla domov vsak s svojim litrom v rokah.

Kar se tiče drugih naprav, kot so telefoni in tablice, pa z Mikijem meniva, da jih otroka v tem obdobju še ne potrebujeta. V bližini imamo namreč otroke, ki so zaradi teh naprav postali odvisniki in so potrebovali zdravljenje. Pa ne govorim o najstnikih, temveč o mlajših otrocih. Zato se z najinima skoraj vsakodnevno pogovarjamo tudi o tem in že sama marsikaj opazita ter začenjata razumeti ta problem.

Jaz takoj podpišem, da se otrokom vsaj do konca osnovne šole pametni telefoni prepovejo! Naj bodo otroci na igriščih, naj se družijo in pogovarjajo. Ko smo pred kratkim imeli piknik s Karlovim razredom, smo biti tam več ur, pa nihče od otrok ni imel v roki telefona! Skakali so po trampolinu, brcali žogo, igrali košarko, se vrteli na vrtiljaku, noreli, tekali …

Vendar to ne pomeni, da najina otroka ne vesta, kako je telefon videti. Ne dovoliva pa, da bi nenadzorovano tipkala po njem in s tem zapravljala otroštvo. Poleg tega otroci med drsanjem po zaslonu hitro naletijo na vsebine, ki so zanje neprimerne in nevarne. Skratka, vse ob svojem času. Z veseljem pa jima na telefonu zavrtiva kakšno njima ljubo pesem, Karlo rad izdeluje origami in tam najde navodila, če se kdaj pogovarjamo o čem, na primer o kakšni živali, ki je še na poznata, tudi uporabimo telefon.

Veliko se pogovarjamo tudi o tem, da midva z Mikijem potrebujeva telefon zaradi najine službe, se pa res trudiva, da kadar smo skupaj kot družina, telefona ni na mizi in v tistem času ne opravljava telefonskih pogovorov, če res ni kaj nujnega. Saj vemo, da so vse besede odveč, če nisi sam zgled.«

Sreča je odvisna od ljudi

Medtem ko mnogi na družbenih omrežjih razkazujejo razkošje, je Tanja preprosta, pogosto nenaličena, namesto na luksuznih destinacijah pa snema videe v svojem morskem raju. »Svoje življenje živim po svojih zmožnostih, in to je dober občutek. Veselje in sreča nista odvisna ne od prostora, ne od letnega časa ali česa drugega, ampak predvsem od ljudi, s katerimi si. Jaz sem zelo prilagodljivo bitje in grem lahko v hotel, v apartma, prikolico ali v šotor … in se bom povsod imela lepo! No, priznam, da si me za sosedo v šotoru ne želite, saj kobilice in pajki v meni sprožajo filmske glasove!« se glasno zasmeji in hiti razlagati, da so lani ob obisku prijateljev ob hiški postavili šotor, ker za vse v hiši ni bilo prostora. »To je bila za otroke prava pustolovščina!«

Mateja J. Potočnik

Njihova vrata so vedno odprta in res se veliko družijo s prijatelji. Za Tanjo je najpomembnejše, kdo je ob njej. »Ne hlastam za nečim, česar v tistem trenutku ne morem imeti. Zato sem zadovoljna z življenjem, počutim se izpolnjeno in srečno. Pred časom sva šla z Mikijem na sprehod v staro Ljubljano, pa sem rekla, da bi lahko preživela dopust kar v Ljubljani. Svoje mesto imam rada, je čudovito in lansko leto smo zadnjih štirinajst dni v avgustu res imeli počitnice v Ljubljani, ker sem vsak dan hodila na obsevanje. Uživali smo na polno!

Že zdavnaj sem ugotovila, da oddaljeni kraji niso zagotovilo za krasne, nepozabne počitnice. Potrebujem samo ljudi, ki jih imam neskončno rada. Mislim, da je na dopustu včasih bolje biti sam kot z napačnimi ljudmi. Saj samota ni nič slabega – osamljenost je tisto, kar ubija. Najbolj osamljen pa je človek ne takrat, ko je sam, ampak ko je obkrožen z ljudmi, s katerimi se ne počuti svobodno in sproščeno,« razmišlja.

Končano zdravljenje

Tanja je pred kratkim končala z zdravljenjem raka na dojki. »Ne bom govorila, da sem zmagala, prebolela ali ozdravela, ker je to zdravljenje dolgotrajno in se, čeprav ostajam velika optimistka in te situacije ne dojemam kot kakšne drame, vseeno zavedam teže oziroma resnosti te bolezni. Na zadnji šolski dan sem imela še zadnjo, preventivno kemoterapijo, nadaljujem pa s hormonsko terapijo. Dokler stavka 'Tanja, vi ste zdravi' ne slišim od zdravnika, tega ne bom razglašala. Saj vemo, da ta bolezen prinaša takšne in drugačne zgodbe. Povem pa, da se počutim dobro, da sem polna prave, pozitivne energije in življenjske volje. In tega sem neskončno vesela in sem hvaležna za to!

Po tej preizkušnji so moji občutki seveda drugačni. Še bolj se zavedam vsakega dne, vsega lepega, kar nam življenje ponuja, vseh trenutkov z ljudmi, ki jih imam rada, in tudi vseh nepozabnih glasbenih zgodb z ljudmi, ki me spremljajo že vsa ta leta. Tudi oni so zapisani globoko v mojem srcu. Pa hvaležna sem za to poletje! Presrečna sem, da lahko preživljam nove počitnice z družino v tem našem morskem raju. To ni samoumevno! To je velika nagrada in priložnost!«

· Domači

Tanja Žagar se zaveda, da zdravljenje raka še ni končano

Kljub zaraščenosti in komarjem videla več

Tega morskega raja brez Tanje sploh ne bi bilo. »Pred skoraj tremi desetletji smo bile s foxycami že na tej parceli, saj smo imele v bližini nastop in nas je Miki pripeljal sem. Takrat je tu stala prikolica. Potem sva pred nekaj leti spet prišla. Miki je rekel, da bi parcelo prodal, in me je vprašal za mnenje. Rekla sem, da je to, kaj bo naredil, seveda povsem njegova odločitev, če pa me že sprašuje, mu lahko povem, da mi je tu zelo všeč. Čudno me je pogledal, ko sem dodala, da je to raj na zemlji, saj je bila na tem mestu res prava džungla. Z rokami in nogami smo morali odstirati veje, da smo se sploh prebili do zidov, ki so danes del naše hiške!

Miki me je vprašal, kje vidim raj na zemlji, a se nisva imela časa kaj preveč pogovarjati, saj so nas popikali komarji. Pozneje sem argumentirala, kako krasno je, ker je samo slabi dve uri stran od Ljubljane, do morja je le sto metrov, ob obali pa je tlakovana pot, ki vodi skoraj do Pulja. Že sem si zamišljala čudovite sprehode, kolesarske izlete, vožnje s skiroji ali rolerji. Pa plaža je primerna za otroke … In kar se mi je zdelo najpomembnejše, tu sem, kljub komarjem in džungli, začutila odlično energijo.

Mateja J. Potočnik

Vsekakor ga nisem želela o ničemer prepričevati, saj nimam potrebe, da bi na ta način dokazovala svojo moč. To ni partnerstvo! Partnerstvo je zame to, da se lahko o vsem pogovoriš, poveš, kar misliš, združiš mnenja v najboljšo rešitev ali kompromis in zadovoljno nadaljuješ skupno pot. Normalno je, da kljub ljubezni ne razmišljava o vsem enako. S tem ni nič narobe. Ob sebi ne želim svojega klona, to bi znalo biti kar dolgočasno.«

Miki je pljunil v roke

Kmalu za tem je tudi Miki začutil, da bi to lahko bil njihov morski dom, in se je lotil del. Veliko je postoril sam, v zadnjem času pa mu pomaga Karlo. »Marina je bila pod drevesom v senčki in risala, večkrat je prišla v hišo povsem neprepoznavna, saj je bilo več barve na njej kot na papirju. Jaz sem kuhala, pekla slaščice, skrbela, da sta moja fanta imela moč za delo. Čutila sem, kako Karlo uživa v teh moških trenutkih, v tem njunem času, ki ga imata kot oče in sin. Zato sem jima ta čas pustila in se zavestno umaknila. Tako sta sama hodila nabavljat deske in vse drugo. Zasadila sta oljke, pa prej pripravila in nanosila zemljo … Ta morski način življenja je velik kontrast mestnemu, in to nam je vsem zelo všeč! 

Želim si, da otroka tukaj doživita drugačno življenje. Naj rijeta po zemlji, sadita, zalivata, polivata, prenašata kamne, nosita kamne s plaže, iz katerih nato sestavljamo dinozavre, sončke, rožice, naj nabirata školjke, prevažata stvari s samokolnico …  Iskrice v očeh, ko sadita ali obrezujeta grmovje, so neprecenljive.«

Hiška na drevesu

Letošnja novost je hiška na drevesu. »Karlo je nekje videl tako hiško in si jo zaželel. Miki je povedal, da je v Ljubljani ne more imeti, da pa jo bosta zgradila na morju. To se mu je zdela odlična ideja. Šla sta v trgovino, nabavila material, začela meriti, rezati, vse sta sama nažagala … Da je hiška dovolj trdna, sem se že prepričala. Od tam je res lep razgled, jaz pa sem ravno prav velika oziroma mala, da z lahkoto smuknem notri in se z metlo v roki počutim kot Mojca Pokrajculja. Za zdaj lezemo  nanjo po lestvi, ko bodo postavljene še stopnice, pa bosta v naši hišici na drevesu velika otvoritev in zabava s palačinkami,« se smeji priljubljena pevka.

Zanimivo je, da je Miki kot otrok pomagal svojemu očetu, ko je gradil počitniško hiško, naučil pa ga je tudi drugih popravil in del. V otroštvu ga je torej k delu priganjal oče, zdaj pa sin, ki je tako navdušen nad njuno akcijo, da že ob sedmih zjutraj pride v spalnico in budi očka, češ, začniva z opravili. »Pred kratkim mu je rekel, kako je dobro, ko to gradita, in da ne ve, ali se bo, ko bo hiška končana, imel tako dobro, kot se ima zdaj. Zato sem še toliko bolj navdušena, saj je nekaj kupiti hiško v trgovini, nekaj čisto drugega pa, ko jo skupaj zrišeta in postavita oče in sin. S tem nista gradila le te hiške, ampak predvsem odnos in spomine, ki ju bodo za vedno povezovali. Spomini pa so vse, kar nam ostane!«  

Mateja J. Potočnik

Naslednje leto bo knjiga

Tanjo so že vrsto let spraševali, kdaj bo svoje življenje ubesedila v knjigi. Zdaj je ima pol že napisane! »Še posebej pogosto je bilo to vprašanje po tem, ko sem posnela pesem Moj roman. Vsekakor nisem čutila, da bi lahko napisala roman, nisem pa nikoli rekla, da ne bom napisala knjige. A ni bil še pravi čas. In nerada prehitevam oziroma počnem nekaj samo zato, ker se dobro sliši. Pred kratkim pa sem dobila klic, očitno se je zgodil v pravem trenutku in me spodbudil k pisanju.

· Domači

Tanja Žagar se je naučila sprejemati čestitke

Že dolgo zapisujem svoje spomine in zgodbe, da jih ne bi pozabila. Zdaj čutim, da je čas, da jih  razširim in delim z ljudmi, ki si jih bodo želeli prebrati. Opisala bom svoje prelomnice, tako v zasebnem kot poslovnem življenju, dogodke, ki so me zaznamovali, spremenili, preoblikovali, mi vlili upanje in novih moči, pa tudi tiste, ki so me razžalostili, prestrašili, šokirali … Moram priznati, da v pisanju zelo uživam. Mojo knjigo boste lahko brali že naslednjo pomlad, dotlej pa vas bom vsekakor razveselila tudi s kakšno novo pesmijo, da ga bomo skupaj veselo 'žagali' še naprej.«