Profimedia

Šestega aprila proti večeru je mlada, komaj 33-letna ženska iz avta pred deponijo v Bukovžlaku pri Štorah poslala SMS svojemu partnerju. Bilo je zadnje sporočilo, ki ga je poslala v življenju; malo zatem je končala pod kolesi tovorne kompozicije, ki je peljala mimo železniške postaje v Štorah. Vsi njeni upi, vsa njena radost in bolečina – izbrisani; njena prisotnost v prostoru in času – izničena. Za njo so ostali trije otroci, prepleteni z odnosi, ki jih materina smrt z vso svojo težo ni zmogla pretrgati. Temveč jih je napela do skrajnosti. Mesece pozneje dve izmed njenih hčera še vedno ne vesta, kje točno je njuno mesto pod soncem. Ter pri kom.

Dva dni po smrti omenjene nesrečnice se je pri njeni materi, babici treh otrok, oglasila predstavnica Centra za socialno delo Celje, enota Šmarje pri Jelšah. Sestavila je zapisnik, v katerem je povzela zapletene razmere v družini, in mater pokojnice poimenovala kot osebo, ki začasno skrbi za dva od treh pokojničinih otrok. Ženska je namreč vsakega od njih rodila v zvezi z drugim partnerjem. »Prva dva moška sta bila zelo problematična in tudi nasilna, za otroka pa se nista dosti brigala, zato je zanje skrbela moja hči, zdaj pa skrbim jaz,« pripoveduje njena mati. »Tretji izmed njenih bivših partnerjev pa je krasen človek, ki že nekaj časa skrbi za njunega sinčka.«

Kaj se mora in kaj se ne da

Takšno stanje je torej babica predstavila socialni delavki. Prav zapisnik, ki ga je ta sestavila med obiskom, pa naj bi zakrivil kar nekaj zmede. Babica je namreč prepričana, da ji je »CSD s tem dokumentom v celoti določil začasno skrbništvo nad otrokoma«. Na tej podlagi je nemudoma začela urejati vse potrebno, da bi svojima vnukinjama po nenadomestljivi izgubi omogočila nadaljevanje karseda normalnega življenja. Ko pa je zanju želela urediti zdravstveno zavarovanje in vpis v šolo, se je izkazalo, da za to nima ustrezne pravne podlage – uradni status začasnega skrbnika in s tem tudi pravnega zastopnika deklic bi ji lahko dodelilo šele sodišče na uradni predlog centra za socialno delo. »CSD pa tega predloga ni podal, čeprav sem jih k temu večkrat pozvala tako ustno kot pisno! Že tedaj se je mudilo z vpisom za šolo, toda na centru se skoraj štiri mesece niso odzivali na moje pozive in praktično niso niti povohali teh otrok!« je ogorčena sogovornica.

Tako se je začela izčrpavajoča vojna užaloščene, razočarane in jezne ženske proti institucijam, o katerih je prepričana, da so ji praktično na vsakem koraku obrnile hrbet in zatajile pri odgovornosti, ki jo po zakonu imajo do obeh deklic. Na drugi strani CSD kategorično zavrača vse očitke in zatrjuje, da so njegove delavke storile vse, kar je v njihovi moči. »V tragičnih primerih, ko je otrok v stiski, je naša prioriteta zagotoviti zaščito in dobrobit otroka. To pomeni, da otroka začasno namestimo v okolje, ki mu je blizu in v katerem se počuti varno in sprejeto,« so zapisali v odgovoru na naša vprašanja. »Ves čas smo v stiku z osebo, ki skrbi za otroka, redno jih obiskujemo in preverjamo otrokovo počutje in potrebe.« Na obtožbo, da deklicama niso uredili zdravstvenega zavarovanja, so odgovorili, da bi morala za to kot uradna zakonita zastopnika poskrbeti njuna biološka očeta.

Biti oče pomeni biti prisoten

Ta menda v tistih kritičnih tednih za otroka nista mignila niti s prstom, nato se je eden izmed njiju nenadoma vključil v zgodbo in na sodišču zahteval skrbništvo nad svojo hčerko. »Pa čeprav se vsa ta leta ni brigal zanjo,« zatrjuje dekličina babica in moškega predstavi kot nasilneža, ki je med vsega trimesečno, toksično in intenzivno zvezo njeno pokojno hčer neusmiljeno mlatil, zaradi česar naj bi pristala na urgenci, sam pa si je prislužil sodno prepoved približevanja. »Na stike s hčerko ni prihajal – kadar je, pa bi bilo bolje, da ne bi … Tudi na pogreb ga ni bilo. Nikoli ni zahteval skrbništva nad otrokom; bojim se, da mu gre zdaj predvsem za zapuščino, ki bo pripadla dekletu.«

Ko moškega pokličemo za odziv na resne očitke, nam zagotavlja, da »je vse izmišljeno, a z moje strani ni nobenih zamer«. Ne zanika, da so vnaprej dogovorjeni stiki s hčerjo nekajkrat padli v vodo, a zatrdi, da je bilo to tudi zaradi pokojne bivše partnerke, ki da se mu ni javljala na telefon. Za konec še doda, da je obrnil nov list in da si iskreno želi, da bi imel dober odnos tako s svojim otrokom kot z njeno babico: »Gledam naprej, osredotočen sem le na to, da bom kar najbolje poskrbel za hčer. Ne bom odnehal, dokler ne dobim skrbništva nad njo. Z njeno babico sva se lepo pogovorila, zato ni potrebe, da zdaj pogrevamo te reči …«

Kam z otroki?

Prva obravnava v postopku, v katerem bo določeno, kam bodo šli otroci, ki so pod kolesi vlaka izgubili mater, je bila na sodišču v Celju opravljena v začetku julija – torej šele štiri mesece po tragediji. V sodni dvorani je CSD presenetil z nepričakovanim stališčem: najmlajši izmed pokojničinih otrok naj ostane pri očetu, ki zanj lepo skrbi, njegovi sestrici, ki ju je imela z drugima moškima, pa naj gresta v rejo k rejniški družini, ki jo je center že izbral zanju. »Pri zagotavljanju največje koristi za otroka CSD najprej poišče osebo, ki bi skrbela za otroka znotraj njegove širše socialne mreže, torej nekoga, ki je otroku blizu in mu zaupa. Če takšne osebe ne najdemo oziroma ta skrbništvo odkloni, CSD poišče primerno rejniško družino,« svojo potezo pojasnijo na centru.

»Izbrana rejniška družina bo poskrbela za otrokov celostni razvoj v stabilnem okolju, ob zagotavljanju rednih stikov s staršem in drugimi sorodniki, ki so mu blizu, če je to v otrokovo korist. Takšen predlog nato CSD predloži sodišču v odločitev. O vseh teh korakih je obveščena tudi oseba, pri kateri je otrok v začasni oskrbi,« so še zatrdili iz centra. Na sodišču naj bi predlog, da deklici oddajo rejnikom, socialne delavke utemeljile z argumentom, da je babica v sporu z njunima očetoma in da z njima ne želi sodelovati. Za nameček naj bila moška dejansko problematična: enega, kot rečeno, spremljajo očitki o nasilništvu, drugi pa ima že od prej družino, v kateri ni prostora še za eno (biološko) hčer; na sodišču je menda celo izjavil, da bo njegova žena deklico zastrupila, če jo pripelje domov …

Trpljenje mladih bitij

Za tretjega od partnerjev pokojne ženske – ki menda vzorno skrbi za njunega sina – pa naj bi na CSD presodili, da kljub morebitnim dobrim namenom ne bi zmogel poskrbeti še za dve deklici. Pa čeprav je po pripovedovanju njune babice v nekih srečnejših časih, ko je bil še v zvezi s pokojnico, celih pet let skrbel zanju kot pravi oče in tudi zdaj naj bi ju bil pripravljen vzeti k sebi. »Zakaj torej ne dodelijo deklic v rejo njemu? Izplačevali bi mu rejnino, od njunih bioloških očetov bi dobil še preživnino – in bi šlo! Otroci se imajo radi in ne smejo pretrgati vezi med njimi; ne zaslužijo si še tega udarca,« je prepričana babica. Ali bi res bil pripravljen tako pomagati, smo želeli povprašati tudi omenjenega moškega, a se na naše klice ni odzval.

Še vedno pa ostane tudi babica, pri kateri deklici živita že vse te mesece. Želi si, da bi ji biološka očeta obeh vnukinj plačala vsaj del stroškov: »Prevzela sem vso odgovornost za njuno skrb, obenem pa nisem mogla uradno storiti ničesar. Naj mi zdaj zakonita zastopnika na pritisk CSD plačata za to.« Da bi otroka prepustila rejnikom, ji ne pride na misel – raje še naprej skrbi zanju. »Kot sem skrbela že od malega; velik del otroštva sta preživeli pri meni, jaz sem ju previjala, ju umivala, hranila, se igrala z njima … Tudi potem ko sta izgubili mamico, jima nisem obrnila hrbta: učila sem se z njima, da sta izdelali šolo vsaka s prav dobrim uspehom.« Ob tem prizna, da so ji iz CSD »v določenem delu« ponudili rejništvo, vendar ponudbe (še) ni sprejela, ker želi počakati na razplet postopka za skrbništvo.

Žalostna, za vse vpletene naporna zgodba naj bi se na sodišču končala 14. avgusta. Tedaj bo odločeno, ali bo v rejo odšla le ena od deklic ali obe in to h komu; ter ali bosta z bratcem ponovno združeni pri moškem, ki je od vseh še najboljši približek očetovski vlogi, bosta ostali pri babici ali pa bo eno nemara dobil njen biološki oče. Tedaj se bosta v veliki meri odločili nadaljnji življenjski poti dveh mladih človeških bitij, ki sta se v času, ki bi moral biti poln radosti, čudenja in brezskrbnosti, povsem nedolžni in za vedno zaznamovani s travmo znašli sredi intrig, na katere praktično ne moreta vplivati.

Proti policiji, šoli, najemodajalcu …

Mati pokojne ženske, babica njenih treh otrok, pa ni v sporu zgolj s šmarsko enoto CSD, temveč tudi drugimi institucijami, o katerih je prepričana, da niso zadovoljivo opravile svojih nalog. Prva med njimi je Policijska uprava Celje; policistom očita vrsto resnih nepravilnosti pri izvajanju preiskave hčerine smrti – prepričana je, da obstajajo tehtni dokazi, ki kažejo, da ni šlo za samomor, in po njenem mnenju obremenjujejo hčerinega zadnjega partnerja. Razočarana je tudi nad šolo, ki sta jo obiskovali njeni vnukinji; iz te so jo po posvetu s strokovnimi službami ministrstva za izobraževanje konec maja – torej malo pred zaključkom šolskega leta – opozorili, da mora zagotoviti redno prisotnost učenk pri pouku. Kar bi zanjo pomenilo dnevno skupaj 140 kilometrov vožnje.

Posebej oster pa je spor, v katerega se je zapletla z najemodajalcem, v stanovanju katerega je bivala pokojna hči. Očita mu, da je zaradi izpada v plačevanju najemnine po tragediji nezakonito zamenjal ključavnice in ji tako preprečil vstop v stanovanje ter dostop do stvari, ki so pripadale hčeri in njenim otrokom. Ker naj bi ji še vedno preprečeval dostop, je zoper njega v imenu svojih vnukinj sestavila 126 strani obsegajočo tožbo zaradi motenja posesti. Najemodajalčeva plat zadeve pa je bistveno drugačna: »Stanovanje sem zaklenil šele konec junija, ob izteku najemne pogodbe. Gospo sem večkrat pozval, naj pride in odpelje stvari, ki niso moje, pa tega ni storila. Zato smo prvega julija komisijsko vstopili v prostor, zamenjali ključavnico in predmete odpeljali v skladišče, kjer še vedno čakajo nanjo. O tem pričajo zapisnik tričlanske komisije in fotografije iz skladišča.« Ob tem doda, da naša sogovornica še nima uradno potrjenega statusa zakonitega zastopnika hčerinih otrok, zato postopke v njihovem imenu začasno vodi CSD. Tam pa na to temo zapišejo: »Premično premoženje je pogosto del zapuščinskega postopka in ga lahko prevzame le zakoniti zastopnik otroka oziroma po njegovem pooblastilu druga oseba.«