Mateja J. Potočnik

V zadnjih letih se je njuno življenje zložilo v popoln mozaik. Iza in Anej Piletič ob tem čutita globoko hvaležnost, saj se zavedata, da vsi nimajo te sreče. Skozi dinamiko njunega odnosa je čutiti zrelost, svoj svet namreč gradita na vrednotah, ki sta jih ljubeče povzela po starših. Tudi sama bosta oktobra postala mami in ati, te dni pa končujeta ustvarjanje doma, v katerem bo odraščala njuna punčka. 

Srečamo se v Savinjski dolini, kjer živita zadnjega pol leta. Na lepi, mirni lokaciji sta postavila hiško, okoli katere ravno v teh dneh potekajo zadnja dela. Povesta mi, da je dom zanju prostor, kjer bosta pognala korenine in si ustvarila družino; novi dom je zanju mehurček, v katerem sta lahko vse tisto, kar sta v svojem bistvu. Preprosta človeka, ki jima največ na svetu pomeni mir in preživljanje časa drug ob drugem.

Zakonca, ki sta pred oltar stopila pred štirimi leti, sta iz dveh mladih posameznikov postala tim, partnerja, ki se dopolnjujeta in podpirata v vseh odtenkih življenja. V njunih besedah je čutiti mir in tiho veselje. Ne govorita o idealih in popolnosti. Smisel vidita v pripravljenosti na življenje, v povezanosti, ki jima daje moč, da kljubujeta ponorelemu svetu tam zunaj … Kljub zadržanosti sta nam odstrla vrata v zasebnost.

Mateja J. Potočnik

Zelo hitro sta začutila, da drug drugemu pomenita partnerja, s katerim želita stopati skozi življenje. Sta pogled na skupno prihodnost črpala tudi iz vrednot, ki sta jih dobila v svojih primarnih družinah?

Iza: Mislim, da ja. Vedno sem imela doma lep zgled – mami in oči sta bila zame popoln par. Delala sta skupaj, ustvarila topel dom in jaz sem imela res lepo otroštvo. Zato sem verjetno tudi v partnerju iskala nekaj podobnega – to varnost, povezanost.

Anej: Enako. Ogromno vrednot sem dobil od svoje družine. Res je, da so se starši pozneje razšli, a to se je zgodilo že po tem, ko sva bila midva z Izo skupaj. Kljub vsemu pa je bila zame vedno najpomembnejša ideja, da družina deluje kot enota – povezana, usklajena. To sem želel ustvariti tudi sam.

Ljudje vaju poznajo iz medijev in z družbenih omrežij. Kakšna pa sta doma, v zasebnosti, ko sta zgolj Iza in Anej?

Iza: Zelo preprosta. Midva res živiva precej drugače, kot se morda komu zdi. Morda se včasih tudi namerno malce umakneva iz vsega tega blišča, ker nama preprosto ni blizu. Nimava želje po pozornosti. Raje imava svoj mir, čas zase. Redko greva kam ven – veliko raje sva kar doma, skupaj.«

Anej (smeh): Res je. Jaz sem najraje v trenirki in doma. Pravzaprav se že dolgo nisem oblekel v kaj drugega kot v trenirko. Sva čisto sproščena.

Kaj bi poudarila kot pomemben del vajinega odnosa – nekaj, kar morda navzven ni vidno, a je za vaju ključno?

Anej: Mislim, da je to najin način komunikacije. Čeprav sva si pri tem različna, je prav komunikacija tista, ki nama največ pomeni. Jaz sem recimo precej premišljen. Ko dobim neki argument, najprej premislim, kaj in kako bom povedal. Redko reagiram impulzivno, raje si vzamem čas, da zadevo »predelam« in šele potem odgovorim.

Iza: Jaz pa sem pravo nasprotje. Pogosto odreagiram zelo hitro – včasih prehitro rečem kaj, česar sicer ne bi. Ampak mislim, da sva na tem področju oba zelo napredovala. Na začetku je bilo precej ekstremno: jaz sem vse povedala, on pa je bil tiho. Zdaj pa sva nekako našla ravnovesje.

Anej: Seveda se pri tem še vedno trudiva, ampak iskreno verjamem, da je prav to – pripravljenost govoriti tudi o težkih stvareh – eden glavnih razlogov, zakaj najin odnos deluje. In zakaj nekateri odnosi pač ne: ker se ljudje o pomembnih, težkih temah sploh ne pogovarjajo.

Mateja J. Potočnik

Anej, pravite, da ste bolj zadržani v izražanju. Imate občutek, da vas je Iza spodbudila k temu, da se bolj odprete?

Anej: Iza je popolnoma spremenila moj pogled na svet – in tudi na samega sebe. Zaradi nje sem začel bolj ceniti, kdo sem. Dala mi je prostor, kjer lahko govorim iskreno, ne da bi imel občutek, da mi kdo polaga besede v usta. To zelo cenim.

Kaj sta se v minulih letih naučila o partnerstvu in kaj vaju drži skupaj, tudi ko ni vse popolno?

Iza: Zdaj sva skupaj že osem let in lahko rečem, da sem se ogromno naučila, predvsem zato, ker prej nisem imela nobene resne zveze. Ampak z leti se res naučiš prilagajati, razumeti drug drugega in funkcionirati skupaj. Zelo pomembno je tudi, da si partnerja stojita ob strani v dobrem in slabem. In midva sva to lepo usvojila.

Anej: Spomnim se, da sva se kar hitro vselila skupaj in tudi hitro našla skupen ritem. Tudi glede vsakdanjih stvari, kot so pospravljanje, red in navade sva se nekako takoj ujela, tako da sva se lahko posvetila res pomembnejšim temam. Prestala sva že marsikaj težkega, in če se v tem času ne bi naučila komunicirati na pravi način, vprašanje, kje bi bila danes.

Kako bi opisala občutek pričakovanja vajine deklice? Se zdi, kot da svet kar naenkrat diha drugače?

Anej: Res je drugače. Veliko stvari, ki jih naredim čez dan, pogledam s stališča tega, da to mogoče zadnjič delam sam, brez otroka. Tudi poslovne priložnosti zdaj doživljam drugače – kot nekaj, kar sprejemam tudi zato, ker želim poskrbeti za svojo hčerko. Želim ji omogočiti življenje, kakršno si zasluži.

Iza: Zame je že misel na to, da bo na svet prišla oseba, ki bo pol jaz in pol on … nekaj čisto posebnega. To je res vez, ki bo ostala za vedno, ne glede na vse, kar se lahko v življenju zgodi. Seveda imava živali in primarni družini, ampak to zdaj – to bo najina družina. Tista, ki si jo ustvariš sam. In tega se neizmerno veseliva.

Mateja J. Potočnik

Kako sta doživela novico, da bosta starša?

Anej: Takoj ko sem izvedel, da bom postal oče, me je minil vsak strah. Ostalo je samo veselje in pričakovanje. Seveda si živčen – ne veš, kako bo, ali boš dober ati, ali boš zmogel. Ampak midva sva pripravljena. Pomirjena sva. In veva, da bova dobra starša.

Iza: Meni veliko pomeni tudi sam občutek globokega zavedanja, da bo Anej resnično odličen oče. Že prej sem vedela, da si želim z njim imeti otroke, družino – to mi je bilo jasno. Ampak zdaj, ko vidim, kako skrbi zame, še posebej kadar se počutim slabo, kako je potrpežljiv in nežen … O tem, da bo dober ati, ni nobenega dvoma.

Mateja J. Potočnik

Kakšne vrednote nameravata prenesti na hčerko?

Iza: Vedno sem govorila, da če bom kdaj mama, želim biti takšna kot moja mami. Ona je zame najboljši človek na svetu. Od nekdaj sva si bili blizu – nikoli ji nisem ničesar skrivala. Še danes je moja najboljša prijateljica in prav tak odnos si želim imeti tudi s svojo hčerko. Želim, da mi zaupa, da ve, da sem tam zanjo – ne le kot mama, ki postavlja meje, ampak kot nekdo, ki jo resnično posluša.

Anej: Se popolnoma strinjam. Tudi jaz sem od svojih staršev veliko odnesel. Čeprav sta se pozneje razšla, smo skupaj preživeli veliko in obojestransko spoštovanje je ostalo. Moj oče je bil vedno bolj sproščen in umirjen, mama pa tista, ki je vse imela naštudirano in urejeno. In nekako sem združil te dve plati – sproščenost in odgovornost. Tudi midva si želiva, da najina hčerka nekoč gleda na naju s spoštovanjem. Da nama zaupa, da ve, da sva zaveznika, opora, da ji pokaževa ljubezen, trud, predanost.

V hiško sta se vselila pred pol leta, dela se zdaj končujejo. Anej, ste morda tudi sami zavihali rokave ali ste vse prepustili mojstrom?

Anej: Če bi jaz zavihal rokave, bi bili verjetno še vedno pri temeljni plošči! (smeh) Kar se tiče same gradnje, sem raje prepustil stvari mojstrom – nisem ravno za tovrstna ročna opravila. Moj ata je bil vedno tisti, ki je obvladal vsa dela, jaz pa sem bolj vešč gospodinjskih opravil. Sva pa oba aktivno sodelovala pri notranjem oblikovanju in okolici – tam sva imela kar precej prstov vmes.

Zdi se mi, da je to prvič, ko imava res pravi dom, predvsem zato, ker bova tukaj pognala korenine. V najemniškem stanovanju se nikoli nisva počutila povsem doma. Tukaj pa je drugače. Zdaj sva si lahko ustvarila nekaj čisto po najinih merilih, z mislijo na prihodnost.

Mateja J. Potočnik

Anej, kakšen je bil prehod od dueta BQL do samostojnega glasbenega ustvarjanja kot producent? Kako se je vse skupaj sploh začelo?

Že pri Raayu, torej v času dueta BQL, sem se preizkusil v vlogi producenta, prelomnica pa se je zgodila med epidemijo koronavirusne bolezni. Takrat smo se glasbeniki znašli v precejšnji stiski, dobesedno smo ostali brez prihodkov. Moral sem najti način, kako preživeti, in tako sem iz nič začel ustvarjati glasbo na računalniku.

Svoje storitve sem ponudil na spletni platformi Fiverr, kjer na tisoče ljudi z vsega sveta ponuja svoje znanje. Ponujal sem avdioprodukcijo in pisanje pesmi. Že takoj, ko se je pandemija začela, sem začel delati in stvar je stekla. V enem letu sem ustvaril okoli 300 pesmi za naročnike iz tujine. To mi je omogočilo, da sem začel profesionalno ustvarjati, in to na ravni, na kateri pesmi dejansko pridejo na radijske valove.

Potem pa se je zgodilo nekaj, česar si nikoli nisem predstavljal. Popolnoma po naključju mi je pisal menedžer enega izmed največjih svetovnih producentov in me po Instagramu vprašal, ali imam kaj pokazati. Poslal sem mu nekaj svojih del in čez nekaj dni mi je napisal: »O. K., čez dva meseca pridi v New York, bomo podpisali pogodbo.« Doma so bili sprva zelo skeptični, a na koncu smo kupili vozovnice in si rekli: »Gremo. Pa bo, kar bo.« In je bilo – odprl sem vrata v svet, ki je bil popolnoma drugačen od vsega, kar sem poznal doslej.

Zdi se filmsko. Kako vam je zdaj všeč to novo življenje?

Kljub začetnim dvomom se je izkazalo, da mi je novo poglavje prineslo edinstveno priložnost za rast. Znašel sem se med ljudmi, ki so kljub svoji uspešnosti zelo topli, človeški. Dobil sem celo svojega najboljšega prijatelja! Se pa globoko zavedam, da takšna poslovna priložnost pride enkrat na milijon. Ogromno je anejev po svetu, ki so ravno tako sposobni, če ne še bolj – zato vem, da je pri vsem skupaj imela veliko vlogo sreča. Čutim neizmerno hvaležnost do vesolja ali kar koli že je tam zgoraj, da sem dobil to priložnost.

Kako pa usklajujete svoje življenje med Ameriko in domom?

Seveda grem kdaj tudi na pot, a največ za deset dni. Sicer pa večinoma delam od doma. Zaradi časovne razlike z Ameriko pogosto delam ob precej nenavadnih urah – od 11. zvečer pa vse do petih zjutraj. Ne gre drugače. Sva pa v Celju najela studio, kamor se lahko umaknem in v miru opravim svoje delo.

Kaj pa petje?

Res je, da v produkciji zelo uživam, saj mi omogoča več ustvarjalne svobode. Tudi sicer sem raje za računalnikom kot na odru. Žal si v Sloveniji težko privoščiš ustvarjati glasbo v slogu sodobnega popa, kakršnega najraje poslušam. A kljub temu zdaj delam glasbo tudi zase – takšno, kot mi je res blizu. Kmalu bo tudi izšla. Spet bom pel, le da nekoliko drugače.

Objavljeno v reviji Jana, št. 31, 5. avgust 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana