Okrasne, a tudi užitne: kana, sladkorni koren in sončni koren
Ljudje rastline uporabljamo predvsem iz dveh razlogov – da z njimi obogatimo svojo prehrano ali pa da jih občudujemo oz. z njimi polepšamo svojo okolico. Kaj pa rastline, ki zadovoljujejo oba namena? Spoznajmo tri lepotice z užitnimi podzemnimi deli.
Kana (Canna)
Med vsemi čebulnicami in gomoljnicami so zagotovo najbolj fascinantne kane. S svojim bujnim rastjem dajejo na našem vrtu občutek, da smo v tropskih deželah. Kana (Canna indica oz. tudi edulis), ki jo domačini kličejo tudi indijanski strel ali afriška puščica, je rastlina iz družine Cannaceae. Izvira iz srednje in južne Amerike. Po celem svetu jo gojijo predvsem zaradi njenih okrasnih vrednosti, arheološke najdbe pa kažejo, da je bila korenina že 3.500 let pred našim štetjem vir hrane južnoameriškim ljudstvom, predvsem Inkom.
Kana je subtropska trajnica, ki v višino zraste od 0,5 m do 2,5 m, odvisno od sorte. V zemlji tvori do 60 cm dolge korenike, ki so prekrite z bledo zelenimi ali vijoličnimi luskolisti. Korenika je sestavljena iz škrobnih zrn, ki jih je mogoče videti s prostim očesom. Oblikuje pokončno, nerazvejano steblo ali prekrivajoče se listne prevleke, ki tvorijo psevdo deblo. Nadomestni in spiralno ali dvovrstično razporejeni, zelo veliki, enostavni listi so razdeljeni na listnate obloge, kratke peclje in listne rezine. Listna plošča ima dolžino od 30 do 60 cm in širino od 10 do 20 cm. Vzporedne listne žile nastanejo iz srednjega vretena. Listi so široki, zeleni ali vijolično zeleni. Cvetovi so večinoma veliki, rdeče rumene ali oranžne barve.
Kana v Peruju predstavlja enega od njihovih štirih koreninskih pridelkov. Ostali trije so še sladki krompir, manioka in arakača. V sodobnem času jo drugje le še redko gojimo za prehrano. A bi bilo vsekakor zanimivo poizkusiti, kajne? Korenike pobiramo oktobra, ker so bogate s škrobom, pa so lahko odlična alternativa krompirju. Z daljšanjem časa priprave, njihov okus postaja vedno bolj nežen in slajši. Lahko jih kuhamo (predvsem mlade) ali pečemo, tradicionalno pa se iz korenike pripravi moka, iz katere pečejo kolače, piškote, rezance in kruh. Da bi dobili moko, gomolje naribamo v kašo, operemo in presejemo. Korenine se lahko shranijo na mestu brez zmrzali, po možnosti pokrite s plastjo peska pred izsušitvijo. Mlade poganjke lahko pripravljamo na podoben način kot blitvo. Cvetovi kane se uporabljajo kot naravna barva za lase.
Canna indica sps. se lahko uporablja za čiščenje industrijskih odpadnih voda skozi zgrajena mokrišča. Učinkovit je za odstranjevanje visokih organskih obremenitev, barv in kloriranih organskih spojin iz odpadne vode papirnih obratov.
Sončni koren
Sončni koren oz. Helianthus strumosus je brat topinamburja, ki ga ljubiteljsko gojimo v Evropi. Razlika menjima pa je v tem, da ima sončni koren vitkejše in bolj gladke gomolje. Rastlina izvira iz Severne Amerike in spada v družino Asteraceae. To je trajnica, ki spominja na druge njene sorodnike, najdemo pa jo v različnih habitatih vključno z gozdnim pod pogojem, da so vsaj delno osončeni.
Sončni koren je trajnica, ki izrašča iz razvejane korenike. V višino zraste od tri do osem metrov. Listi so debeli in ozki. Steblo je gladko iz katerega izraščajo cvetovi. Ti imajo rumeno sredino iz katere izrašča od osem do cvetnih listov.
Za gojenje je zelo enostaven. Potrebuje ilovnato peščena tla, ki so bogata z hranili in vlažna. Sadimo ga spomladi med marcem in aprilom na razdalji 75 cm. Pobiramo ga jeseni konec novembra, ko rastlina odvrže liste. Korenike ostanejo celo zimo sveže, če jih pokrijemo z zemljo. Gomolje lahko jeste surovo, kuhano ali ocvrto in ima rahlo sladek okus po orehih. Sončne korenine vsebujejo inulin. Inulin in njegovi razpadni produkti, fruktooligosaharidi, se med drugim uporabljajo kot sladila v dietah brez sladkorja za diabetike, saj ne vplivajo na raven sladkorja.
Korenine lahko uporabite tudi za pripravo infuzije za pomoč pri težavah povezanih z dihali. Semena te sončnice lahko uporabite za izdelavo olja za kuhanje in izdelavo mila.
Sladkorni koren
Sladkorni koren oz. Sium sisarum je trajnica iz družine kobulnic, ki so jo nekoč gojili kot korenasto zelenjavo. Ima grozd svetlo belih, sladkastih, nekoliko aromatičnih korenin, dolžine približno 15–20 centimetrov. Te se uporabljajo kot zelenjava na enak način kot pastinak. Rastlina sicer izvira iz Kitajske, vendar je v Evropo prišla že v času pred rimskim obdobjem. Rimljani so poznali tudi sladkorni koren, v cesarsko kuhinjo ga je vključil cesar Tiberius, ker je zelo cenil okus. Tudi Karel veliki je želel imeti to rastlino na svojih vrtovih.
Sladkorni koren je trdoživa trajnica, ki je zelo priljubljena zaradi svojega nektarja. Sladkorni koren uspeva na številnih vrstah tal in lahko prenaša tako sonce kot delno senco. Rastline uspevajo na sončnem mestu v vlažnih, s kompostom rahlih tleh. Beli dežniki se poleti pojavijo na cvetnih steblih, visokih približno 1 m. Pozimi odmrejo nadzemni deli rastline. Je zelo odporen na bolezni in škodljivce. Lahko ga vzgojimo iz semena, še lažje pa ga je razmnožiti z delitvijo korenin.
Korenine očistimo, narežemo na dolžine, skuhamo in postrežemo kot pastinak ali korenje. Korenine sladkornega korena je mogoče dušiti, peči, pražiti, ocvrti v testo ali kremne, prav tako pa jih naribati in uporabiti surove v solatah. Sladkorni koren pobirate samo takrat, ko ga potrebujete. Ostale korenine na rastlini pustite v tleh. To je edini način, da korenje ostane lepo in sveže. Uporablja se tudi kot sladilo za pivo in vino.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
