Zelena razkošnost Vietnama
Poznate občutek, ko vas nekaj tako prevzame, da bi bili pripravljeni narediti vse, da to doživite večkrat in večkrat? Zame so to potovanja. Tako je bilo tudi na potovanju po Vietnamu. Dovolite mi, da z vami delim nekaj svojih spominov in na ta način morda še koga navdušim, da se odpravi raziskovat ta čudoviti azijski biser.
Dolgoletna vojna je le še bežen spomin
Vietnam verjetno najbolj poznamo po skoraj tridesetletni vojni, v katero se je sredi prejšnjega stoletja brutalno vključila tudi vojska ZDA. Tako je za marsikoga glavna asociacija na to deželo povezana z napalmskimi bombami, ki so vrsto let radirale bogat tropski gozd te čudovite dežele. A vojna se je na srečo končala in po skoraj pol stoletja večina Vietnamcev nanjo niti ne pomisli več.
Bolj kot na stare rane je narod osredotočen na razvoj in tako ne preseneča, da Vietnam velja za eno izmed najbolj urejenih in naprednih azijskih držav. Desetmilijonska mesta, moderna infrastruktura, logistično izpopolnjen turizem in zaupanje v še vedno prevladujočo komunistično ideologijo stojijo ob boku starodavnim običajem več kot 50 različnih etičnih skupin, ki svojega tradicionalnega načina življenja ne bi za nič na svetu zamenjali za sodobni vrvež in kapitalistične dobrine.
MORDA VAS BO ZANIMALO TUDI:
Raznovrstnost in neskončno zelenje
Najbolj me je verjetno očarala prav raznovrstnost Vietnama, ki pa zato, ker je država zares velika in se razteza od Kitajske na severu do Tajskega zaliva na jugu, kar pomeni razdaljo več kot 2.500 km, niti ni tako presenetljiva. Zaradi raznolikega podnebja, ki se spreminja od subtropskega do tropskega ter nosi specifičnosti še zaradi različnih nadmorskih višin in geografskih značilnosti, se država ponaša z edinstveno ekosistemsko pestrostjo.
Ljubitelji narave in rastlin si tam res lahko napasemo oči! Od tropskega deževnega gozda do neštetih tropskih sadovnjakov, endemičnih primerkov v goratih predelih, riževih in konopljinih polj … Vau, če za Slovenijo velja, da je zelena dežela, je Vietnam njen približek na deseto potenco.
Samooskrba je vietnamski način življenja
Poleg naravnih lepot pa me je navdušilo, kako predvsem zunaj mest ljudje še vedno živijo samooskrbno in zemljo spoštujejo kot ključni vir njihovega preživetja. Obdelan je prav vsak košček zemlje in včasih niti ne moremo razumeti, kako jim uspe doseči tako neobljudene kotičke zemlje. Najpogosteje povsod po Vietnamu srečamo riževa polja, ki jih prebivalci obdelujejo celo ob vznožju največjih mest. Riž je pomemben del njihove kmetijske dejavnosti in ena najpomembnejših prehrambnih rastlin.
Ko smo se tako potikali po njihovih vaseh, smo lahko občudovali prav vse faze obdelovanja riža – od namakanja do spravila in sušenja. Veste, kako dišijo sveže pobrana riževa semena, ki se na razgrnjenih plahtah sušijo na soncu? Kot bi duhal najbolj slasten mlečen riž, ki nam ga je nekoč pripravljala naša skrbna babica. Zares čudovit vonj, ki za vedno ostane v spominu …
Prav posebne so tudi njihove tržnice. Vedno so polne ljudi, ki kupujejo in barantajo, a še bolj od tega je zanimivo, kaj vse lahko najdemo na stojnicah – od najbolj eksotičnega sadja do tisoče vrst najrazličnejših svežih zelišč, do zelenjave, ki je verjetno ne pozna niti naš strokovnjak za eksotične zelenjadnice Jernej Mazej. Ure in ure bi se lahko sprehajal med tem svežim bogastvom arom in okusov, ki prihaja z okoliških kmetij in pristane na krožnikih lačnih domačinov.
Obstajajo pa seveda tudi predeli tržnic, ki so namenjeni mesu. Tudi tam mi je najprej v oči padlo, kako sveže so vse surovine. Čeprav je meso ležalo na stojnicah brez hlajenja, ni bilo čutiti nobenega vonja, bili pa so vsi živalski deli – od ušes do rilcev in prstov s krempeljci. Prav nič ne gre v smeti, porabijo vse darove, ki jim jih ponudi narava. Za naše otroke je bil to velik šok, še posebno, ko so videli, da gredo na krožnike tudi žabe, kače in morski konjički.
Vietnamci radi dobro jejo
Hrano na krožniku so začeli gledati še malce bolj previdno in so se hitro zadovoljili le s preverjeno skodelico svežega riža. Verjetno mi ni treba posebej razlagati, kako zelo me je to razžalostilo, a sem jih po drugi strani tudi razumela. Odnos do hrane pri nas v Evropi je povsem drugačen, zato pa je še toliko bolj pomembno, da mlade družine pridelajo tudi nekaj zelenjave in sadja doma na svojem vrtu in na ta način otrokom prenašajo vsaj delček spoštovanja do tega, kar pride na njihove krožnike.
Opazila sem, da Vietnamci zelo radi jejo. Že za zajtrk si pripravijo juho z riževimi rezanci in koščki svinjine, vsak naslednji obrok pa se bohoti ob okusih svežih zelišč in vsaj dveh ali treh različnih jedi, ki jih postavijo na mizo. Čeprav veliko jejo, pa, zanimivo, skorajda ni opaziti ljudi s preveliko telesno maso. O tem sem veliko razmišljala in sklepam, da je krivo prav to, da jejo predvsem svežo, doma pridelano hrano, hkrati pa velika večina še vedno naredi veliko fizičnega dela in tako ohranja dobro telesno kondicijo.
Vodič, ki nam je razkazoval obmorska mesteca v srednjem delu Vietnama, nam je na primer razložil, da izredno rad dela s turisti in je svojo kariero gradil predvsem z organiziranjem aktivnosti za tujce. Ko je prišla pandemija in turistov ni bilo več, pa se je preprosto vrnil k aktivnosti, ki so jo opravljali že njegovi predniki – k ribolovu. Družine tradicionalna znanja prenašajo iz roda v rod in tako imajo mladi več možnosti, da se preživijo tudi takrat, ko morda v življenju ne gre vse po njihovih načrtih.
Kaj pa pri nas? Naša znanja so čedalje bolj specializirana, nihče več noče delati z rokami, naše kmetijstvo niti približno ne omogoča samooskrbe, edini stik z zemljo, ki ga imajo otroci klasične slovenske družine, pa je na domačem ali šolskem vrtičku, seveda le, če imajo takšno srečo, da so naleteli na odraslega, ki uživa v vrtnarjenju in želi ta vzor predajati mladim.
Pridelovalni vrt je skoraj pri vsaki hiši
Za Vietnamce verjetno ne bi mogli reči, da so klasični vrtičkarji in vrtoljubci. Razen morda nekaterih izjem, ki spadajo v višje družbene sloje in ob svojih velikih luksuznih hišah uživajo v prestižnih okrasnih vrtovih. Ja, seveda se najdejo tudi taki, a tudi pri njih verjetno ne gre za pravo ljubezen do vrtnarjenja, saj njihove vrtove brez izjem urejajo kar plačani vrtnarji. Ima pa neke vrste vrt tako rekoč vsaka hiša, pa četudi v nekaj loncih na balkonu.
A razlika med nami in njimi je, če le znam pravilno opazovati, da pri nas po večini vrtičkanje prepoznavamo tudi kot neke vrste konjiček, aktivnost, s katero si polnimo dušo in zaposlimo svoje zelene prste, v Vietnamu pa na vrtu in njivi še vedno v prvi vrsti delajo predvsem in skoraj izključno zato, da si pridelajo nekaj za na krožnik. Seveda imajo radi tudi lepó in pogosto okolico hiš krasijo bujne okrasne rastline, a ker tam vse raste skoraj samo po sebi, rastline le postavijo na pravo mesto in uživajo v njihovi lepoti. Tistega pristnega vrtičkarskega »gušta«, kot ga poznamo pri nas, mi nekako ni uspelo prepoznati.
Glavna težava: smeti
Na njihovih vrtovih pa me je pogosto zmotila ena malenkost – smeti. V resnici niti ni tako nepomembna malenkost, saj je glavna pomanjkljivosti Vietnama prav umazanija. Smeti ležijo povsod, in to od starih čevljev do plastičnih vrečk, praznih plastenk in starih televizorjev. Tako so se navadili nanje, da jih ne opazijo več in jih ne zmotijo, niti če jim stojijo tik ob domačem pragu. Edina svetla izjema so malce boljši hoteli za turiste, kjer zaposleni vsak dan poskrbijo, da smeti ne kazijo videza njihovega raja za tujce. Srce me je bolelo, ko smo se sprehajali po idilični tropski plaži z belo mivko in fotogeničnimi palmami, a nismo našli čistega koščka, na katerega bi lahko položili brisačo in se ulegli za nekaj minut. Tudi morje je bilo nenormalno vroče, tako zelo, da bi verjetno temperaturo lahko primerjali z našimi topliškimi zdravilišči.
So za to krivi Vietnamci? Malo, a res zelo malo. Res je, da njihova družba potrebuje temeljito spremembo miselnosti glede upravljanja odpadkov, in kot so mi razložili domačini, se mlade generacije tega že pospešeno učijo v šoli, a največji greh leži v vseh nas, tudi na povsem drugem koncu sveta. Odpadki, ki jih proizvajamo tudi v Evropi, na žalost prevečkrat končajo v morju in ocean se počasi zastruplja. Po tem, kar mi je uspelo videti zadnjih nekaj let, lahko žalostno in zaskrbljeno rečem, da se je strup razlil že do kritične meje, in se sprašujem, kako sploh lahko to še popravimo. Z ljubeznijo do narave? Sliši se lepo, a žal samo z besedami veliko ne bomo dosegli. Pomislimo raje na to vsakič, ko v roke vzamemo novo plastično vrečko ali kupimo izdelek v mamljivo bleščeči plastični embalaži …
No ja, moj namen je bil, da vas navdušim nad Vietnamom in vam predstavim njegove zelene lepote. Naj vas torej povabim, da si ogledate nekaj zanimivih foto utrinkov, ki sem jih ujela na svoji poti. Bilo je nepozabno čudovito!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
O avtorju
je glavna urednica revije Rože & VRT, ki jo z veliko mero strokovnosti in uredniške vizije vodi že vrsto let. Njeno profesionalno delo se prepleta z osebnim poslanstvom – raziskovanjem človeškega vedenja ter iskanjem načinov za bolj zavestno in uravnoteženo življenje. Poleg tem o urejanju vrtov se poglobljeno posveča področjem čuječnosti, meditacije in optimizacije osebne produktivnosti, kjer posameznikom pomaga razvijati večjo notranjo stabilnost, jasnost misli in učinkovitost pri vsakodnevnih izzivih. S svojim delom povezuje znanje, prakso in izkušnje v vsebine, ki nagovarjajo tako um kot srce.
