Shutterstock

Cucumelon ali mehiška kumarica

Bi lahko našli še kaj bolj simpatičnega kot sadež v obliki mini lubenice? Prav s to karakteristiko je t. i. cucumelon ali, kot smo mu nadeli ime Slovenci, mehiška kumarica ali mišja melona osvojila srca ljubiteljev vrtnarjenja po vsem svetu.

Čeprav plodovi mehiške kumarice spominjajo na kot oliva veliko lubenico, pa gre v resnici za pravo dekonstrukcijo. V resnici je rastlina kumarica, poleg njene rasti pa nas na to opozarja tudi njen okus – kot bi jedel kumarico, le z malce limoninega priokusu. Čeprav jo v svetu vrtičkanja poznamo šele nekaj let, ni tako zelo nova rastlina – v Srednji Ameriki so jo gojili že stoletja. Priljubljena je po svetu postala v zadnjih letih prav zaradi simpatičnega videza, ni pa le to tisto, zaradi česar se jo splača posaditi na eno od gredic na domačem vrtu.

Shutterstock

Je namreč zelo enostavna za gojenje, se dobro razrašča in bohotno ponuja plodove, njena prednost pa je tudi, da praktično nima škodljivcev. Zanjo skrbimo zelo podobno kot tudi za kumarice, pri tem pa moramo vedeti, da je rastlina toplih krajev, zato je pri nas enoletnica, ustrezajo pa ji sončna, rahla, odcedna in s hranili bogata tla. Če je temperatura zelo visoka, plodove razvija bolj počasi, zato jo je ob vročinskem valu smotrno senčiti. Da jo boste lažje krotili, jo sadite ob oporo, najbolje kar ob visoke bambusove palice.

PREBERITE TUDI:

Zelenjavni

Mladi krompir in kifeljčar nista eno in isto

Zelišča

Sivka – dišeča princeska vrta

Plodove lahko vložite v kisu kot kumarice, lahko jih »pogrickate« (seveda skupaj z lupino) kot osvežilen prigrizek, ali pa jih pripravite v različnih omakah in solatah.

Huauzontle ali azteški brokoli

Shutterstock

Azteški brokoli je še ena rastlina iz Srednje Amerike, ki si bo zaradi hranilnih vrednosti zagotovo kmalu pridobila priljubljenost povsod po svetu. Je namreč odličen vir kalcija in fosforja, vitaminov A in C, poleg tega pa vsebuje veliko vlaknin in tako blagodejno deluje na naše črevesje. Zraste precej visoko, tako ime pa si je pridobila zato, ker njena oblika malenkost spominja na brokoli. Na njenem dolgem in debelem glavnem steblu se pokonci razraščajo manjše veje, ki so prekrite z majhnimi ovalnimi listki, na koncu vej pa se do poletja razvijajo tudi majhni cvetovi.

Neodprti zeleni brsti spominjajo na mini glavice brokolija, ki so nežno in prefinjeno hrustljave. Uživamo lahko tako mlade liste kot tudi stebla, neodprte brste in celo semena. Okus je nekoliko robusten, rastlinski, s pridihom metine arome, paprike in z rahlim odtenkom grenkobe. Z »odraščanjem« rastlina počasi spreminja svojo barvo. Kot mlada rastlina je zelene barve, ko dozoreva, pridobiva rdeče odtenke, jeseni pa se posvetli in se odene v svetlo rdečkast kostum.

Shutterstock

Semena azteškega brokolija odlično kalijo, ker gre rastlina, če jo sejemo prehitro, rada v cvet, pa je najbolje, da sejemo v poznem poletju. Glede hranil ni pretirano zahtevna rastlina, ko enkrat vzklije in začne razvijati svoje močno deblo, pa z njo praktično ni več dela. Čaka nas le še pobiranje mladih listkov in nežnih stebel, kmalu po tem pa se bo že prekrila s tisočerimi majhnimi in hranljivimi brsti.

Okra ali bamija

Shutterstock

Okro vsaj od daleč še kar dobro poznamo, saj je močno zastopana v kulinariki vzhodnega sveta. Da bi jo gojil na domačem vrtu, pa ne pomisli prav veliko ljubiteljev vrtnarjenja. Enostavno njeno uporabo premalo poznamo, saj v slovenski kuhinji nimamo veliko izkušenj z njo. Je čas, da se to spremeni?

Prva stvar, ki jo opazimo, ko prvič poskušamo pripraviti jedi z okro, je, da strok ob obdelavi postane sluzast. Če ni pripravljena pravilno, lahko ta njena lastnost marsikoga odvrne in hitro sprejme zaključek, da bamija ne bo na njegovem dnevnem meniju. Okra spada v družino slezenovk (Alvaceae), za mnogo njenih sorodnikov pa je značilna ravno ta nekoliko nenavadna struktura. Verjetno najbolj nenavaden iz te družine je drevo oziroma njegov sadež durjan. Kdor ga pozna, ve, da je njegovo meso neverjetno sluzasto, njegov vonj je tako »neznosen«, da je uživanje na javnih mestih prepovedano, njegov okus pa je tako specifičen, da v državah, kjer uspeva, velja za nadvse dragocen in že skoraj prestižen sadež. Okra ne smrdi in tudi nima tako specifičnega okusa, je pa še vseeno malce posebna in se moramo z njo navaditi živeti.

Da se splača preseči predsodke in stopiti izven okvirov okri nasproti, pretehta mnogo njenih hranilnih prednosti, poleg tega pa je odličen antioksidant in tako pozitivno vpliva na naš živčni sistem ter preventivno deluje proti rakavim obolenjem. Ker vsebuje veliko folata in vitamina C, je odlično podporno živilo za nosečnice, plodovi pa so prav tako polni vlaknin, zato pozitivno vplivajo na naše črevesje in pomagajo uravnavati krvni sladkor.

Okra prihaja iz vzhodnega dela sveta, pri tem pa se strokovnjaki ne morejo povsem uskladiti, ali je bila njena prvotna dežela Indija ali pa morda Etiopija, od koder se je razširila povsod po svetu. V toplih krajih je trajnica, pri nas enoletnica, grm, ki zraste tudi do dveh metrov, pa mnogi občudujejo še zaradi lepih cvetov, ki so podobni hibiskusovim. Užiten in v kulinariki uporaben je okrin mesnati strok, ki je poln okroglih semen. Stroke nabiramo sproti, ko so še majhni, živo zeleni in pokriti z nežnim puhkom. Stari plodovi niso več tako okusni, njihova značilnost pa je tudi, da hladilnika ne marajo, in tako jih lahko tam shranjujemo le kakšen dan ali dva.

Shutterstock

Strokovnjaki napovedujejo, da bo okra ob tako spremenljivih vremenskih razmerah, kot jih spremljamo v preteklih letih, postajala vedno bolj ključna rastlina za prehrano številčne človeške populacije. In to ne samo zaradi svoje hranljivosti, temveč tudi zaradi prilagodljivosti rastnim razmeram. Za uspešno produkcijo ne potrebuje veliko hranil, je proti suši praktično odporna, hkrati pa dobro prenaša vroče in zelo vlažne razmere. Brez dvoma bo tako uspešno uspevala na vašem vrtu, da jo boste lažje obvladali, pa se priporoča, da ji, ko zraste nekaj 10 cm, odščipnemo vrhove glavnih stebel in jo tako brzdamo pri rasti v višino.

In kako se okra uporablja? V vzhodni kulinariki je nepogrešljiva sestavina različnih enolončnic, lahko jo tudi ocvremo, vložimo v kisu ali pripravimo v različnih omakah. Njen okus nekoliko spominja na nežen okus jajčevca.