Tridesetletni Istran pa je vse prej kot evrovizijski zvezdnik. Razen številnih prošenj za avtograme in slike med najinim pogovorom ni bilo slutiti, da gre za zvezdnika z več kot 450.000 sledilci na Instagramu. Lik “sosedovega mulca” očitno res ni samo lik, o čemer priča že dejstvo, da vikanje v intervjuju ni bilo stvar vprašanja. Dobila sva se v Kaštelirju, streljaj od slovensko-hrvaške meje, kjer Marko Purišić z zaročenko Elizabeto gradi hišo. Usedla sva se na klopco in se pogovorila, kot bi se poznala že desetletja. Manjkalo je samo še mrzlo pivo.
Začniva s čisto preprostim vprašanjem: kako se je metalec znašel na Evroviziji?
“(Smeh) Že leta 2019 smo se s prejšnjim bendom prijavili na Doro. Takrat sem bil edini, ki si tega zares ni želel. Kaj pa bi, zares, metalci počeli na takem izboru. 'Utihni, mali!' so mi rekli. In nastopili smo s skladbo In the shadows. Letos pa sem se naenkrat zavedel, da nisem več tisti zategnjeni metalec, ki poleg metal glasbe ne posluša ali izvaja ničesar drugega. Iz čistega heca sem prijavil skladbo Rim Tim Tagi Dim. Prijava mi je vzela okrog deset minut. Saj nimam kaj izgubiti, sem si rekel. Nikoli si nisem mislil, da bom sploh sprejet na Doro, kjer običajno nastopajo glasbeniki, ki so že prepoznavni. Vse ostalo je zgodovina. Če je Lordom, Kääriji in Maneskinom lahko uspelo, zakaj ne bi tudi meni?”
Omenil si skupino Maneskin, ki je morda “kriva” za to, da je distorzirana glasba spet našla pot do radijskih postaj. Kdaj bo metal glasba postala “mainstream”?
“Ne vem, če bo postala mainstream. Mnogi zagrizeni metalci že mene ne bi šteli za metalca, za kar mi je popolnoma vseeno. Ne dovolim si, da bi me žanri omejevali. Če je dobra pesem, je pač dobra. Naša nova skladba je zelo daleč od metala, totalni pop. Tega me ni sram, tudi iz popa lahko nastane mojstrovina. Morda bo metal postal mainstream, a priznam, da mi je za to popolnoma vseeno.”
Na Evrovizijski oder si spravil tudi Istro. Kaj ti pomeni Istra?
“Ne bom se vtikal v Istrin geopolitični status. To bi bilo na tej točki nesmiselno. Istra je pač moj dom, ki ga očitno dojemam drugače kot ljudje, ki niso od tu. Mnogim je prva asociacija na Istro oljčno olje, vino, morje ... zame pa je to samo dom. Istra in cel Balkanski polotok. Tu se počutim doma in tu najraje ustvarjam.”
Kakšna čustva pa ti vzbudi Istra? Kje lahko najdemo stičišča metal glasbe in istrske pokrajine?
“Istro nekatera turistična združenja velikokrat predstavljajo kot sončno obmorsko deželo, polno prodajaln sladoleda in trgovin s spominki. Taka Istra mi ni blizu. Iz centrov mest se raje premaknem v gozdove, ki jih Istra ponuja. Tam vidiš, kako metalska je zares. Samo poglej si mesto Pazin. Ko vidiš meglo, dež in burjo, doživiš tisto pristno temačnost Istre. Samo pomisli, koliko mračnih istrskih legend obstaja. Ena takih je, denimo, legenda o Juretu Grandu, prvem svetovnem vampirju, pa številne druge o velikanih, vilah ... Prav tu, v Kaštelirju, naj bi pred leti obstajal neki krog, v katerem so se ljudje zbirali in delali samomore. Istra ni samo morje, vino in sladoled, ima tudi drugo plat medalje.”
Pa bi kdaj zapustil Istro in se odselil drugam, kot poješ v skladbi Rim Tim Tagi Dim?
“Nikakor. Ravno včeraj sem poslušal skladbo Ja sam Istrian Alena Vitasovića. Tudi sam se tako počutim. Nekaj ekstremnega bi se moralo zgoditi, da bi se preselil, toda verjamem, da bi se kmalu vrnil nazaj. Recimo, če bi moral zavoljo snemanja albuma in turneje oditi v Los Angeles, bi šlo, a ne za več kot dve leti. Ta sodobna ameriška kultura me res ne privlači. Bolj se vidim kje na jugu, ali še bolje, v kaki močvirnati deželi med krokodili in anakondami. Ampak roko na srce, nikakor ne bi zapustil Istre.”
Če se za trenutek vrneva k metalu, ki se je v minulih letih kot zvrst zelo razvil. Vem, da si oboževalec zasedbe Electric Callboy, ki so pred kratkim obnoreli svet. Kako gledaš na razvoj sodobnega metala?
“Nisem glasbeni kritik, še zdaleč ne strokovnjak, da bi lahko ocenil, v katero smer gre metal. Kot pisec glasbe pa zelo rad raziskujem in združujem nezdružljivo. Electric Callboy je to uspelo. Morda bo zvenelo nekoliko ekstremno, a na trenutke se počutim kot tip, ki je ustrelil Dimebaga Darrela (kitarista zasedbe Pantera, op. a.). Imam občutek, kot bi mi Electric Callboy 'kradli' ideje iz glave (smeh). Všeč mi je smer, v katero se metal premika, čeravno na trenutke s seboj spaja zvrsti, ki jih ne razumem.”
Kdaj lahko pričakujemo sodelovanje s švedsko skupino Pain? Spomnimo, nekateri so te obtožili plagiatorstva, a je to vodja skupine odločno zavrnil.
“(Smeh) Do sodelovanja naj bi že prišlo v enem izmed videospotov, ki bi ga morali končati do konca prejšnjega tedna, a mi zaradi drugih obveznosti nikakor ni uspelo. Govoril sem tudi s Petrom (Täntrgen, vodja skupine Pain, op. a.) in njegovim managerjem, a žal do končnega produkta še nismo uspeli priti. Kar se pa glasbenega sodelovanja tiče, še ni ničesar na vidiku.”
Javno si spregovoril tudi o svojih težavah s tesnobo. Kako se soočaš z evrovizijskim kaosom in vso medijsko pozornostjo, ki jo ta prinaša?
“Prvi in zares edini način za zdravljenje tesnobe je zame vsekakor vera. Poleg tega pa še, ko utegnem, obiskujem psihologa, kjer se učim številnih vaj za sproščanje, denimo dihalnih vaj, ki pridejo v poštev tudi kot ogrevalne vaje za petje.”
Si kdaj na odru doživel napad tesnobe?
“Da, pred leti v Dresdnu, kjer sem nastopal s skupino Manntra. Bilo je grozno. Mislil sem, da bom umrl. V zadnjem obdobju takih napadov nimam. Verjamem, da je k temu pripomogla molitev in tudi obisk psihologa. Zdaj je teh napadov bistveno manj in so tudi manj intenzivni. Zanimivo, da jih ni bilo pred Evrovizijo. Takrat me je dajala samo trema.”
Omenil si vero. Kako si se, kot verujoči, na Evroviziji znašel med mavričnimi zastavami?
“Vera in LGBT se ne bi smela medsebojno izključevati. Od tega ne odstopam. Priznam, presenečen in razočaran sem nad nekaterimi ljudmi, ki so sicer navijali zame, kasneje pa grdo govorili o Nemu in ostalih tekmovalcih samo zato, ker so pripadniki skupnosti LGBT. Če želimo na stvar pogledati z verske strani - Jezus je rekel, da moramo ljubiti vse, zato tudi jaz ljubim vse in vsakogar, tudi pripadnike skupnosti LGBT. Tako mi veleva Biblija in konec koncev tudi moja zavest. Tukaj sploh nimam dileme.”
Bi ponovil evrovizijsko izkušnjo?
“Ne. Mislim, da je bil to eden lepših trenutkov v mojem življenju, a prepričan sem, da lahko svetu dam več kot samo nastop na Evroviziji. Ne pravim, da je bila izkušnja negativna, a življenje gre naprej. Opravili smo svoje, opravili smo dobro, o rezultatu pa ne bi razpravljal. Če bi se Evrovizije udeležil še enkrat, bi bil najbrž zadnji (smeh).”
Pa bi kaj spremenil pri svojem nastopu?
“Ne. Naredili smo vse, kar je v naši moči. Ne predstavljam si, da bi ob sebi imel neke profesionalce. Uživali smo predvsem zato, ker smo bili vsi mladi in preprosti. Ključ do uspeha je v preprostosti in pristnosti. Ekipa, ki sem jo imel ob sebi, je sestavljena iz čisto preprostih ljudi, vsi prihajajo iz mojega okolja. Punca, ki je plesala, je vzgojiteljica v vrtcu, bobnar je moj prijatelj iz srednje šole ... Samo tako smo lahko bili pristni Istrani.”
Samo še živ boškarin vam je manjkal na odru ...
“Ja, a bi moral biti gluh, da ne bi trpel zaradi glasnosti, in slep, da ga žarometi ne bi slepili (smeh).”
Ko sem se vozil proti Kaštelirju, sem poslušal tvoj nekdanji bend, Manntra. Jih kaj pogrešaš?
“Ne zares. Vedno sem imel željo po ustvarjanju metala, techna in podobnih zvrsti. Projekt Baby Lasagna mi dopušča, da se 'igram' s čisto vsako izmed njih in upam, da poslušalci to razumejo. Z Manntro je bilo zanimivo in izredno zabavno. Težava je bila le v tem, da smo se morali držati žanra, ker so poslušalci to od nas pričakovali.”
Je bil to glavni razlog, da si se odločil za solo kariero?
“Tudi. Manntro sem zapustil, ker je bilo toliko turnej v tistem obdobju zame pač prenaporno. Želel sem se preizkusiti kot avtor, zato sem začel pisati skladbe za druge izvajalce. Po določenem času se je zgodil tisti preblisk, ko sem se začel zavedati, da pogrešam nastopanje - to sem namreč počel vse od svojega osmega ali devetega leta. Spet sem se počutil omejenega. Ko pišeš skladbe za druge ljudi, jih pišeš po naročilu. Določeno je bolj ali manj vse; ritem, atmosfera ... Imaš neko svobodo, ampak, a jo imaš zares? Takrat sem začel pisati to, kar sem si sam želel, in na tak način spravil gnev iz sebe. Kmalu sva z zaročenko Elizabeto posnela prvi videospot za skladbo Don't hate yourself, zatem še drugega IG Boy, a jih nisva takoj izdala. Cel projekt sva zastavila iz čiste ljubezni do ustvarjanja, predvsem pa brez kakršnegakoli pričakovanja. Namesto sprehodov in 'kafetkanja' sva delala nekaj kreativnega. Zdaj pa je, kar je.”
Kako si pa sestavil band za projekt Baby Lasagna?
“Želel sem narediti nekaj drugačnega. Zato se ne držimo kalupa po principu 'vokal, kitara, bas, boben', temveč imamo bobnarja z vsemi mogočimi 'padi' za vzorčenje, kitarista, basista in klaviaturista. Zanimivo pa je, da je človek, ki igra bas, najslabši basist v bendu, kitarist je boljši bobnar od obstoječega bobnarja, jaz sem pa vsekakor najslabši pevec v bandu (smeh). Vsi zasedamo napačne funkcije in to očitno zelo dobro funkcionira.”
Obiskuješ morda tečaje petja?
“Pred Evrovizijo sem jih pogosto obiskoval. Zdaj sem, žal, polno zaseden in mi nikakor ne uspe. Definitivno pa so ure petja v mojem delovnem načrtu, bodisi v Puli bodisi v Poreču. Nisem dober pevec, zato nujno potrebujem dobrega učitelja. Brez poglobljenih usmeritev moj glas nikakor ne bo preživel potencialnih turnej.”
V enem izmed intervjujev si omenil, da med pisanjem pesmi vsakih deset do 20 minut narediš pavzo.
“Drži. To se mi zdi nek normalen del ustvarjalnega procesa. Glavo moramo vsake toliko osvežiti. Enostavno ti pade koncentracija in nisi več zmožen normalnega procesa ustvarjanja. Vsakih 20 minut se za pet minut zamotim z nečim drugim, potem pa kar naenkrat slišim stvari, ki jih prej nisem. Sicer pa to ni pravilo, včasih lahko delam tudi po dve uri v kosu, a se povečini najraje poslužujem takih pavz.”
Kaj pa počneš, ko glasba umolkne. Kaj je tvoje “zatočišče”?
“Vsekakor serija Pisarna (The Office). Obseden sem z njo. Morda si bo kdo mislil, da sem nor, a pogledal sem čisto vse epizode. Na tej točki mi niti ni več smešna, saj poznam že vse dialoge na pamet. Vse sezone sem pogledal približno 17-krat. Ena takih serij, ki sem jih neštetokrat pogledal, je tudi Rick&Morty, a s Pisarno se težko kosa. Zadnje čase se prepričujem, da moram preprosto nehati. A se vedno rad vračam k njej.”
Podobna serija kot Pisarna je tudi Kaj počnemo v mraku (What We Do In the Shadows) ...
“Ja, ta je tudi na mojem seznamu. Genialen humor.
”Kaj pa Baby Lasagno čaka v bodoče?
“Zaenkrat se ukvarjam s singlom And I, ki je izšel pred kratkim. Zanimivo je, da glasbeno nima popolnoma nobene zveze z Rim Tim Tagi Dim. Z bendom se večkrat pošalimo, da bomo ob izdaji te skladbe izgubili več kot polovico oboževalcev (smeh). Kot rečeno, z žanri se ne omejujemo. V bodoče pa upamo na izdajo albuma in veliko, veliko koncertiranja.”
---
Zavedni Istran, ki ga svet ne zanima
Marko Purišić se je rodil leta 1995 na Reki, odraščal pa je v Umagu. Prihaja iz učiteljske družine in tudi sam večkrat poudari, da bi najverjetneje postal učitelj, če se ne bi odločil za glasbeno kariero. Kljub temu je eno leto delal kot pomočnik učitelja v osnovni šoli, preden je dal odpoved, da bi študiral odnose z javnostmi na Univerzi VERN v Zagrebu. Pred tem je študiral turizem v Bujah in glasbeno produkcijo v Ljubljani. Prav tako je študiral multimedijo na Univerzi Sjever v Varaždinu. Med leti 2011 in 2022 je deloval v hrvaški folk metal skupini Manntra, ki je večkrat nastopila tudi v Sloveniji. Širšo javnost je nase opozoril z nastopom na letošnji Pesmi Evrovizije, kjer je s skladbo Rim Tim Tagi Dim osvojil drugo mesto. Čeprav so nekateri opozorili na sumljive podobnosti s skladbo švedske skupine Pain, sta Purišić in njegov švedski kolega obtožbe o plagiatorstvu odločno zavrnila. Opredeljuje se za katolika, za svoja duhovna vzornika pa večkrat navaja očeta Pija in apostola Pavla. Zaročen je z Elizabeto Ružić, ki ga je spodbudila, da začne samostojno glasbeno kariero.
