Primož Lavre/MPA

Srbski igralec Ammar Mešić je pred leti zablestel v seriji Igra prestolov, do manjše vloge pa je prišel po naključju, saj je na filmskem festivalu v Sarajevu spoznal osebo, ki je pri seriji skrbela za iskanje statistov. Slovenski gledalci, predvsem pa gledalke, so igralca že spoznali in vzljubili v hrvaški seriji v Dobrem in slabem (U dobru i zlu), v kateri upodablja Kešimirja Mira Srića. V ponedeljek pa se na male ekrane vrača v novi slovenski seriji Nemirna kri.

Balkan

Zvezdnik v Sloveniji priljubljene serije ujet v središču Ljubljane

Rosa Angela Romih

Hči Boštjana Romiha zvezda nove slovenske serije

V njej bo prvič stopil v čevlje popolnega negativca. Za uspeh na Hrvaškem in v Sloveniji pa je v resnici delno kriv tudi njegov aktivizem. V Srbiji je bil namreč stalni član serije Igra sudbine (Igra usode), a je dobil nepričakovano odpoved, ker je javno in glasno kritiziral srbskega predsednika Aleksandra Vučića. 

Primož Lavre/MPA

Ammar, v Sloveniji vas gledalke in gledalci preprosto obožujejo v seriji V dobrem in slabem. Ali je ta podatek že prišel do vas in kako gledate na to, da ste v zelo kratkem času postali »ljubljenec slovenske publike«?

Iskreno, ta informacija me zelo veseli in lagal bi, če bi rekel, da do mene še ni prišla – skozi sporočila gledalcev, komentarje in odzive na družbenih omrežjih. Vedno je nekaj posebnega, ko začutiš, da se občinstvo poveže s tabo in likom, ki ga igraš. Vesel sem, da je slovenska publika prepoznala moje delo in da sem v tako kratkem času postal, kot pravite, njihov »ljubljenec«. To mi daje dodatno motivacijo, da še naprej vlagam energijo in predanost v vsak nov prizor in projekt.

Ni skrivnost, da ste del igralske ekipe nove slovenske serije Nemirna kri. To bo šele razburkalo naše gledalke! (smeh) Kako vam je na snemanju v Ljubljani?

Že imam tremo. Na snemanju v Ljubljani je res odlično, vzdušje je super, ekipa pa zelo profesionalna in topla. Nemirna kri je projekt, ki prinaša veliko intenzivnih čustev in zanimivih zapletov, zato je tudi za nas igralce vznemirljivo delati na takšnem materialu. Ljubljana mi je postala kot drugi oziroma v mojem primeru tretji dom poleg Beograda in Zagreba. Vedno se počutim prijetno, ko pridem. Prepričan sem, da bo serija občinstvu prinesla točno to, kar napoveduje že naslov – veliko strasti, napetosti in vznemirjenja. Zame pa je čast, da sem del te igralske zasedbe.

Kako ste obili vlogo v seriji?

Vloga je prišla prek avdicije. Ko so mi predstavili projekt in lik, sem takoj začutil, da ima potencial in da je to nekaj, kar bi rad igral. Postopek je bil intenziven, saj se je iskalo veliko nians in plasti v značaju, a prav to me je pritegnilo. Na koncu mislim, da so se poklopile moje izkušnje in energija s tem, kar je ekipa iskala, in tako je prišlo do sodelovanja.

Robert Balen/MPA

V seriji igrate srbskega kriminalca, pa sem slišal, da je to vaša prva negativna vloga. Kako je igrati negativca? Večina igralcev pravi, da so takšne vloge hvaležnejše, saj ponujajo več materiala. Se strinjate?

Da, to je moja prva prava negativna vloga in moram priznati, da je izkušnja fascinantna. Ko igraš negativca, vstopiš v popolnoma drugačen način razmišljanja – razumeti moraš njegove motive, opravičila in notranjo logiko, ne pa ga gledati zgolj kot »zlobneža«. Ravno v tem je izziv. Res je, da takšne vloge pogosto ponujajo več prostora za raziskovanje, ker prinašajo večplastnost in protislovja. Meni je bilo pomembno, da Bobana ne igram karikirano, ampak da občinstvo razume njegovo človeško plat, naj bo še tako izkrivljena. Na ta način lik postane prepričljiv in, paradoksalno, zanimivejši gledalcem. In če mene vprašate za Bobana – vedno bom našel opravičilo za njegova dejanja. A se bom hkrati strinjal, da niso dobra.

V Sloveniji to sploh ne bo težava – tudi vaš hrvaški kolega, igralec Matino Antunović, je v seriji Skrito v raju igral nasprotnika glavnega junaka, pa je vseeno povsem osvojil občinstvo.

Domači

Luka Dončić navdušil z redko družinsko fotografijo

Domači

Radio 1 za konec Miho Deželaka spravil v jok

Seveda, popolnoma se strinjam, občinstvo zna prepoznati dobro igro in dobro zgodbo, ne glede na to, ali je lik pozitiven ali negativen. Primer kolega Matina Antunovića to najbolje dokazuje. Negativci so lahko zelo zanimivi za občinstvo, saj pogosto poganjajo zgodbo in prinašajo presenečenja. Če jim uspeš dati prepričljivost in energijo, se občinstvo odzove, včasih z jezo, drugič z občudovanjem, a v vsakem primeru ne ostane ravnodušno. In to je po mojem mnenju največji kompliment za igralca.

Pred tednom dni ste bili na enem od naših zvezdniških družabnih dogodkov in delovali ste zelo domače v družbi slovenskih igralskih kolegov. Ste uživali?

Ne spomnim se od količine piva. (smeh) Sem, res sem užival. Bilo je lepo začutiti energijo in druženje s kolegi zunaj snemalnega seta, v bolj sproščenem vzdušju. Občinstvo in mediji so dogodku dali poseben čar, meni pa je bilo v veselje, da sem bil del tega. Čeprav sem v Sloveniji »gost«, sem se počutil zelo domače, kar mi veliko pomeni.

arhiv Nove Tv

Vaši kolegi iz serije Nemirna kri so mi povedali, da ste se odlično vklopili v snemanje. Vsi o vas govorijo v superlativih in s pohvalami. Kako ste to doživeli, so vas lepo sprejeli?

Kolegi, kolegi ... Vedno šaljivi. Seveda mi to veliko pomeni, saj verjamem, da dobra atmosfera med kolegi neposredno vpliva na kakovost serije. Od prvega dne sem čutil, da sem lepo sprejet – tako profesionalno kot človeško. Ekipa je topla, odprta in zelo predana delu, zato se tudi sam trudim dati največ. Ko začutiš, da te kolegi cenijo in podpirajo, gre vse lažje in z veliko več veselja. Imeli smo razne jezikovne težave in ovire, ker se ne razumemo popolnoma, a smo tudi to uspeli rešiti.

S kom iz igralske ekipe ste se najbolj povezali?

S svojim likom Bobanom Vukom. Šalim se ... Mislim, da bi bilo z moje strani zelo grdo izpostaviti kogarkoli od kolegov.

Primož Lavre/MPA

Trenutno snemate kar dve seriji – na Hrvaškem od ponedeljka do petka, v Ljubljani pa ob koncih tedna. Koliko je to naporno? Imate kaj časa zase? Kdaj počivate?

Da, delujem kot pingpong žogica med Zagrebom in Ljubljano. Malo je naporno, a zabavno. Spanje in kava sta mi trenutno najljubši razkošni dobrini. Počivam, ko mi uspe ubežati jutranji budilki (redko) in ko se prijatelji jezijo, ker me ni nikjer, pa me prisilijo, da grem ven iz stanovanja. Takrat ugotovim, da mi družbeno življenje malo manjka.

Zame je normalnost nekaj, kar prihaja iz družine in vzgoje. Kamera in reflektorji lahko izginejo – in pogosto tudi izginejo – a tisto, kar ostane, je človek. Trudim se, da se vedno spomnim, od kod prihajam (iz prelepega malega mesta Prijepolja, čudovite narave in ljudi) in da sem hvaležen za vse.

Katere so vaše prve asociacije, ko rečemo Slovenija?

Uf, asociacij imam več. Od Jugoslavije do pesmi Od Vardarja pa do Triglava, Triglav kot simbol, ki nosi veliko težo. Zame pomeni ponos in moč Slovenije. Sem znan jugonostalgik (morda komu to ni všeč, a kaj naj). Ne da bi se spominjal življenja v Jugoslaviji, a že sama misel, da je moč v narodu, mi vzbuja ponos. Asociacija so mi narava, terme, morje, planinarjenje ...

Pogosto poudarjate, da ste »ostali isti Ammar«. Kako težko je v svetu televizije in slave ohraniti normalnost in preprostost? V nekem intervjuju ste celo dejali, da vam je čiščenje stanovanja včasih večje zadovoljstvo kot rdeča preproga ...

Zame je normalnost nekaj, kar prihaja iz družine in vzgoje. Kamera in reflektorji lahko izginejo – in pogosto tudi izginejo –, a tisto, kar ostane, je človek. Trudim se, da se vedno spomnim, od kod prihajam (iz prelepega malega mesta Prijepolja, čudovite narave in ljudi), in da sem hvaležen za vse. Iskreno, majhne vsakdanje stvari mi pogosto prinesejo več miru kot glamur – čiščenje stanovanja ali kuhanje kosila me lahko sprosti bolj kot katerakoli rdeča preproga. Mislim, da je ravno v tej preprostosti ključ, da ostaneš zvest sebi.