Jaka Koren

Vaš prvi spomin na petje in glasbo?

Sploh ne vem, da kdaj ne bi pela. V vrtcu zborček, osnovnošolski zborček, pa vso srednjo šolo in glasbeno šolo klavir. A takrat nisem pomislila, da bi to lahko bilo resno. Po gimnaziji se mi ni sanjalo, kaj bi, pa sem se vpisala na biokemijo, ker me je zanimala biologija. Videla sem se kot raziskovalka nekje v Kongu, v džungli (smeh).

Kaj je vplivalo na odločitev, da se podate na pot profesionalne operne pevke?

Tik pred vpisom me je učiteljica solo petja vprašala: »Sabina, pa ne bi ti šla na sprejemne izpite v Gradec?« in sem pomislila: »Je to sploh možno?« Nikoli prej nisem razmišljala, da bi to lahko postal moj poklic. A ko sem naredila sprejemce, je postalo čisto samoumevno. Starši so bili seveda šokirani, saj sem jih z odločitvijo presenetila čez noč. Nisem dobro obvladala jezika, a ko si nekaj vtepeš v glavo, potem je to to.

Slovenija

Ekskluzivno: Ljubezenska zgodba Roberta in Tine Golob

Preživljate se z glasom, ki je občutljiv instrument. Kako skrbite zanj?

Ne bi govorila o tem, kaj se zgodi, kadar smo bolni, ker vsi vemo, da takrat nimaš izbire. Bolj bi rada poudarila, kako na glas vplivajo emotivne spremembe, stres in slabo počutje v smislu ženskih težav, mesečnega cikla in hormonskih sprememb. S tem se, posebej dekleta – pa tudi fantje, vsaj kar se tiče emocij – ukvarjamo neprestano. In to težko zakamufliraš. Ničkolikokrat se mi je že zgodilo, da sem si rekla, sedaj pa sem pogruntala, kako gre, a se že naslednjič to ni obneslo. Vedno znova se potrudiš, da daš od sebe vse, kar lahko.

Pomemben dejavnik je gotovo tudi prehrana.

Zdrav glas je le v zdravem telesu. Kdaj je telo v redu, vemo vsi. Kot tudi, kaj je za to potrebno. Težava je samo v tem, da se tega ne držimo vedno. Najpomembnejše je zame spanje. Sorazmerno zgodaj hodim v posteljo, čeprav zadnje čase potrebujem manj spanca. Glede prehrane pa … Jem lažje stvari. Ogljikovim hidratom se poskušam izogibati, kolikor le gre. In postala sem kar »mesna«.

Jaka Koren

Sem pa skoraj povsem črtala alkohol. Ne rečem, da ne bom še kdaj spila kakšnega kozarčka. Nasploh menim, da petje in alkohol ne gresta skupaj. Razen morda, če si v rock bendu. Pa še o tem nisem prepričana. Vedno poskrbim, da pred predstavo nisem presita ali preveč lačna. Se mi je pa že zgodilo, da sem med kakšno težko in dolgo predstavo morala nekaj pojesti in sem v garderobi spraševala: »Ima kdo kaj? Karkoli? Samo dajte!«

Vaša najljubša jed?

S hčerko Rene sva glede tega kar na isti valovni dolžini. Že od malega obožuje suši. To je ena najinih najljubših jedi. Že večkrat sva si ga tudi sami pripravili doma. Kuham marsikaj, a me ne sprašujte po receptih, ker si jih izmišljam sproti. (smeh) Odprem hladilnik in vidim, kaj lahko ustvarim. Če pa je čas, se tudi razvajava. Rene mi pripravi zajtrk in mi ga prinese v posteljo. Ali pa jaz njej. Danes sem dobila toast z avokadom.

Ste z rojstvom hčerke prilagodili izbor vlog?

Ne gre za izbor vlog, temveč za to, da sem bila vezana na prostor in njo. Dokler še ni hodila v šolo, smo kar veliko hodili in potovali skupaj. S sabo sem vzela mamo in nekako je šlo. A tudi hčerka ima svoje življenje, obveze, prijatelje in bilo bi sebično in nepošteno od mene, da bi ga povsem prilagodila mojemu.

Slovenija

Intervju: Svetlana Makarovič vedno na strani pume

Verjetno vam ni bilo vedno lahko združiti materinstva in kariere.

Nobena umetnica otroka ne more vzgajati sama, brez pomoči. Neizmerno hvaležna sem svojim ženskam, ki mi stojijo ob strani. Brez mame, tete in še koga, ki pomaga, bi bilo to bistveno težje. Če ne nemogoče. Seveda lahko plačaš varuško, a v lastni družini gre za drug odnos.

Ste se kdaj počutili del opernega zvezdniškega sveta?

Kaj hitro spoznaš: prave zvezde so vedno preproste, dive so vedno tisti, ki imajo težave sami s sabo. Ljudje si zmotno predstavljajo, da je ta svet tako bleščeč, da te vodijo na večerje in vozijo v limuzinah. Se zgodi včasih, ja, a zelo redko. Meni se je enkrat zgodilo, da so mi za nastop sredi džungle pripeljali klavir, a to je bila velika izjema.

Klavir sredi džungle?

Ko sem nastopala v Londonu z Bocellijem, me je neka indijska družina prosila, ali bi pela na njihovi poroki pred velikim hindujsko-budističnim templjem Angkor Vat v Kambodži. Postavili so posebno prizorišče ter s helikopterjem pripeljali klavir, mi pa smo v sklopu poročnega slavja zapeli nekaj songov in arij. Na poroki so bili tudi sloni! To je bila ena taka nenavadna in zelo lepa izkušnja, ki sicer nima neposredne zveze z opero, a je bila zame nepozabna.

Novice

Na obisku pri Vasiliju in Maji Žbogar: Jaz podpiram njo in ona mene

Te dni boste v mariborski operi upodobili Evito Peron, kar je vaša velika želja že od nekdaj. Kako vidite to kontroverzno argentinsko ikono?

Med vajami smo razpravljali o njeni osebnosti in naleteli na sto različnih mnenj. A v življenju nikoli ni nič črno-belo. Ko je bolehala za rakom, je dobila prvo zdravljenje s kemoterapijo in naredili so ji celo lobotomijo. Govorili smo tudi o njenem povzpetništvu na račun telesa. V naši predstavi ni prikazana kot prostitutka, temveč kot dekle, ki je še zelo mlado prispelo v Buenos Aires in bilo preprosto fascinirano nad moškimi, ki imajo moč in vpliv. Po mojem je bila resnično zaljubljena v precej starejšega Perona.

A ljubezni ni dojemala v romantični obliki, bolj kot moč in vpliv. Stremela je više in imela tudi politične ambicije. Tega sicer ni dočakala, a zanimivo je, da je to uspelo Peronovi naslednji ženi, ta je postala podpredsednica in celo predsednica vlade. Evita je bila ena prvih prepoznavnih žensk v takratnem političnem prostoru, po kateri je Evropa povzela strategijo pridobivanja dodatnih političnih točk v tipično moškem svetu na račun žensk in soprog.  

Svetnica ali prodana duša?                                         

Evita še danes razdvaja Argentince. Eni so jo oboževali, drugi skorajda sovražili. Ko sem v Argentini nastopala v gledališču Colon, sem slišala zgodo o čevljarju, ki se je srečal z njo. Dejala mu je: »Za podporo boste naredili nekaj čevljev.« On je odvrnil: »Seveda, koliko pa? Deset, petnajst parov?« Ona pa je odvrnila: »Ne, ne. Petsto!« Dosti je takih resničnih zgodb, ki pričajo, kako je družba in z njo Evita delovala ter razmišljala.

Vključno s korupcijo in odtekanjem denarja. A saj vemo, da o ljudeh na pomembnih političnih položajih obstajajo različne zgodbe in da jih zgodovina presoja z različnih vidikov. Verjamem, da je imela Evita resen namen pomagati preprostim ljudem. Predvsem svojim descomisados, »brezsrajčnikom«, ki so bili zaslužni za Peronov in njen politični vzpon. Težko rečemo, da je šlo zgolj za manipulacijo, saj je bilo ljudstvo fascinirano z njeno osebnostjo. V Argentini še dandanes velja za ikono in na pročeljih stavb so še vedno njene slike. Toliko let po svoji smrti je še vedno zelo prisotna. Podobno kot princesa Diana.

Diani in Eviti je skupna tudi prezgodnja smrt, ki je stalnica večine opernih junakinj.

Razen če so komedije. (smeh) A drži, dosti je oper, v katerih so ženske zelo krute do svojih sotrpinov na odru, a žal vedno potegnejo kratko. Ne vem, ali je kakšna, kjer bi ženska na koncu triumfirala. Tudi po tem, ko je nekomu odrezala glavo. Salome, recimo, a tudi njo doleti grda usoda.

Novi izziv poleg drugačnega petja, ki ga muzikal zahteva, prinaša tudi barvite kostume, ki se jih ne bi branila nobena ženska.   

Seveda. (nasmešek) Predstava bo zelo vizualna in velik poudarek bo tudi na Evitinih kostumih, saj je dejansko bila modna ikona tistega časa. Devet različnih in tudi razkošnih kostumov mi seveda ustreza – z enim samim zadržkom: zelo malo časa imam za preoblačenje.

Za na  oder vas oblačijo in praviloma tudi preoblačijo drugi, kako pa je v zasebnem življenju?

Doma sta najboljši kakšna pižama in razvlečena trenerka. Rada sem perfektna, a če mi ne gre, potem oblečem kavbojke. Zelo rada sem oblečena ležerno, da mi je udobno, in najraje posežem po že preverjenih variantah.

Jaka Koren

V Eviti boste ponovno nastopili s hčerko. Kako je biti mama na odru?

Najraje si oder delim s hčerko. Je pa, žal, sodelovanje otrok pri večernih predstavah zaradi zakonskih določil danes omejeno, saj ne smejo delati po osmi uri. To se mi ne zdi smiselno. Po eni strani skušamo zaščititi otroke, pa jih ne, kjer bi jih lahko. Nastopanja, ki je za otroke vse prej kot škodljivo, pa ne dovolimo. Sodelovanje v predstavah je neprecenljiva popotnica v življenju, saj spoznavajo ljudi, način dela, glasbo, umetnost.

Težko jim daš kaj dragocenejšega. Ne gre le za mojo hčerko. Gre za vse opere, v katerih so tudi otroški zborčki. Tudi z namenom, da vzgajajo publiko. Kaj je boljšega, kot da sami sodelujejo v predstavah? Mi pa ukinjamo te zadeve. Res škoda. Upam, da se bo to kmalu spremenilo.

Odpeli ste že vse vloge, o katerih sanja vsaka mlada pevka. Je še kakšna neizpolnjena želja v vaši karieri?

Seveda sem si želela peti v kateri od največjih opernih hiš. Recimo v Metropolitanki. Bila sem v newyorškem Carnegie Hall, ki je zraven, v njej pa ne. A z leti so se moje prioritete spremenile. Zadovoljna sem z lepimi stvarmi, ki sem jih doživela na številnih odrih, obenem pa vesela, da mi ostane čas še za druge stvari, ki me izpolnjujejo. Časi, ko sem deset mesecev na leto preživela s kovčki, so za mano. Včasih me malo zaboli, ko gledam kolege, ki po koncu kariere pri šestdesetih ugotovijo, da so ostali sami.

Resnično vesela sem, da se je moje življenje obrnilo drugače. Da imam hčerko, da sem doma obkrožena s prijatelji in da lahko počnem še druge reči, ki me veselijo. Rada plešem in se ukvarjam z živalmi. Če vso svojo energijo in življenje usmeriš v eno samo stvar, se kaj hitro zgodi, da se zelo slabo počutiš, ko ne gre vse tako, kot si si zamislil. Ne govorim le o samoti, temveč tudi o tem, da izgubiš svoje bistvo. Zavedam se, da moja kariera ni večna, in poskušam najti pot, kako ohraniti ljubezen do petja, ko ne bom več aktivna na ta način. Vesela bom, če se bo našla kakšna vloga »stare tete« tudi v poznejših letih. Dokler bom mislila, da svoje delo še opravljam v redu, bom vztrajala.

A kariere še zdaleč niste zaključili. Kaj vas čaka v prihodnosti?

Januarja odpotujem za mesec dni v tokijsko opero. Pred leti sem tam nastopila v Wagnerjevem Tanhäuserju, sedaj pa bom s Straussovo opereto Netopir, v kateri bom prvič odpela vlogo Rosalinde. V Tokiu je način dela čisto drugačen. Vse je povsem organizirano. Deček neprestano nosi za tabo vodo in skrbi, da ne bi bila preveč časa na stranišču. Deklica je na vajah osem ur, z zadolžitvijo, da na tablo ob vsakem premoru zapiše natančen čas, recimo, odmor je od 14.32 do 14.42.

Na neskončno velikem odru ti naredijo križec, kje moraš stati, in bog ne daj, da bi se malo premaknil levo ali desno. Pa vsaka vaja se snema in vsi prisotni imajo dostop, da analizirajo svoje delo ali preverijo, kaj je kdo rekel. Odnosi tam gredo res v ekstreme in zdi se mi, da to ubija kreativnost. Prideš, oddelaš, greš. Svojevrsten izziv je tudi pošiljanje telesnih mer. Za nekatere nisem vedela niti, da obstajajo, kaj šele, kako jih izmeriti. (smeh)

Kje pa se umirite in si napolnite baterije po napornem delu?

Živim v naravi in vse, kar je povezano z njo, je super. Družimo se z enakomislečimi starši, imamo skupne ekskurzije za naše male otroke, od obročkanja ptičev in raziskovanja netopirjev do pečenja koruze ali kostanja ter izletov s kanuji po Dravi. Živali pa so tako ali tako vedno prisotne v mojem življenju. Pes, ki smrči zraven mene, pa konji, ki so moja večna ljubezen. Imam še enega konjička, a na žalost ne več doma, ker mi obveznosti časovno ne dopuščajo, da bi sama skrbela zanj. Se pa redno, vsaj enkrat tedensko, videvava. Če le gre.