revija Jana

In tako sem letos končno odkrila svojo najljubšo asano, ki se imenuje »živi in pusti živeti«. Po vsem tem sem se na koncu le objela z vsemi tečajnicami. Tudi s tisto, ki me je ves teden spravljala ob živce. Zdaj vem, zakaj je bila tam. Zaradi nje sem postala močnejša in v tistem trenutku sem ji lahko odpustila ter se premaknila naprej. In morda je ravno v tem skrivnost joge. Da te prisili, da se soočiš s svojimi demoni, jih sprejmeš in se premakneš naprej.                                                                                                          

Da ne bo nesporazumov, z jogo se ukvarjam čisto slučajno, in to samo zato, ker sem prelena, da bi tekala sem in tja. Ampak verjamem, da vsako delo na sebi, tudi tekanje ali pa kolesarjenje, če vam tako paše, koristi osebni rasti. Zato nikoli ne odneham, kadar me kdo pohodi. Res ne bi imelo nobenega smisla, da bi še sama potem hodila po sebi. Na koncu vsak na svoji koži občuti tisto, kar je storil drugemu. Čisto vse se vrne, dobro in slabo. To, kar si storil, in to, kar si izpustil. Zato (še) nisem izgubila zaupanja v življenje. Mogoče sem se kdaj na tej poti zamajala, morda me je kdaj kaj spodneslo, sem pa navkljub vsemu obdržala v sebi pogum. Odločnost. Empatijo. In nikoli ne pozabim, da ni stvari na tem svetu, ki bo ostala do konca, za vedno. Kajti vse mora miniti. Zato ne zadržujem stvari v sebi, kadar me kdo prizadene. Obdržim samo lepe dni, mirne noči. Obdržim čas, ko sem kot otrok verjela v dobro.                                                                                         

Tisti, ki so me prizadeli, lahko sicer pobegnejo od kogarkoli. Toda ne bodo pobegnili pred svojo vestjo. In ne bodo pobegnili pred svojim zadnjim dnem. Zato zame ni lepšega spoznanja od tega, da te nihče ne preganja in da nikomur nisi ostal dolžan. Živiš svoje življenje. Neponovljivo in lepo. 

Ker sem se zadnje tedne veliko sukala v ženski družbi, sem posledično veliko razmišljala tudi o moških. Priznam, rada imam moške. Super so, res. Preprosti, stabilni. Ne komplicirajo. Če je lačen, je. Če je zaspan, gre pač spat. Ampak ženske imam še rajši. Mogoče prav zato, ker smo komplicirane, zapletene in nestabilne. Z ženskami nikoli ne vem točno, pri čem sem. Z moškim osebkom hitro najdeva neko konstanto, pogosto že po prvi kavi ugotovim, kje so njegove meje, koliko šale premore na svoj račun, koliko sprejema tuje, lahko tudi čisto nasprotno mnenje. Z moškimi, s katerimi nisem čustveno prepletena, se tudi težko sprem. Pri ženskah pa sem, ne glede na čustva, ki jih imava druga do druge, večkrat zmedena, ne vem natančno, pri čem sva. Če sva danes super frendici ali sodelavki, ki leta in leta pijeva kavico zaupanja, to še ne pomeni, da bodo najini planeti usklajeni tudi naslednji dan. Pri ženskah se včasih lahko stvari naglo spremenijo. Hitro se tu znajdejo razni mrki, polne lune, retrogradni Merkur in drugi (ne) smiselni razlogi.

Na žalost ni nobene možnosti, da te bo moški razumel tako, kot te razume druga ženska. Sem poskusila, večkrat, tudi z geji, pa ni šlo. Ženske smo preprosto bolj čustvene. Tako pač je, tako smo narejene. Z leti to svojo empatičnost še bolj spodbujamo. S prijateljicami se pogosto pogovarjamo o svojih čustvih, o tem, kaj čutimo, kako čutimo, po potrebi jokamo, analiziramo ves čas, velikokrat razkrijemo svoja čustvena stanja in imamo tisoč razlag o vseh mogočih zadevah. Okej, mogoče pogovor o tem, katera maskara se na vročini ne stopi v trenutku, ko stopiš na sonce, za marsikoga ni ravno globoka debata, je pa pomembna za nas ženske. In nas povezuje. Tako kot moške povezuje recimo pogovor o tem, kakšne so lahko posledice vožnje z zanič amortizerji.

A ko daš drugi ženski moč, s tem ko ji podeliš naziv prijateljica in ji razkriješ svoja čustva, ji daš tudi dostop do svoje notranjosti, do nadzorne plošče in svojih gumbov; pokažeš ji vse to in ji razkriješ svoje šibke točke. Če si slabo izbrala prijateljico, in to se je zgodilo že vsaki od nas, ti ta lahko en dan s svojim novim krilom pivna solze, ker te je šef znova nadrl zaradi zamude s projektom, drug dan pa ti z bleščečim nasmeškom in v rahlem poskoku čeveljc z visoko peto zarine naravnost v šibko točko. In to zaboli. Močno.       

Velikokrat prav ženske drugim ženskam povzročamo največ gorja. Zato je lahko žensko prijateljstvo včasih bolj uničujoče, kot je prijateljstvo med dvema moškima. Nekatere hodimo po drugih iz prirojenega ljubosumja, morda iz lastne negotovosti, pogosto je vmes čista zloba ali pa stare zamere, ki ne zbledijo. Sploh pa ženske slovimo po tem, da v obraz težko povemo kakšno pikro, četudi je resnična, za hrbtom dotične pa je  15-minutna eksplozija kritike in negativnih čustev.

Včasih berem komentarje, kjer ženske o drugih ženskah pišejo take stvari, da se mi obrača želodec. Kot bi se slabe stvari, nasilje, posilstvo, mobing, seksizem in stalno podcenjevanje dogajali samo drugim ženskam, njej pa nikoli. Kdo in kdaj nas je naščuval drugo proti drugi? Kadar moški za pretepeno žensko reče, da si je to pač zaslužila, niti nisem toliko presenečena. On sočustvuje z moškim. »Ni bila pridna, ni ubogala … pa jih je dobila.«

Kadar kaj takega misli druga ženska oziroma celo izreče v javnem prostoru in se ji takšno mnenje zdi celo normalno in legitimno, me pa zmrazi od groze. Dolgo nisem razumela te nestrpnosti do trpljenja druge ženske. Če ženske ne bomo držale skupaj, ne vem, kdo bo držal z nami. Potem pa nekje preberem, da smo ženske druga za drugo hijena zato, ker smo že v osnovi, biološko, narejene tako, nekaj v zvezi z našim čelnim režnjem v možganih ali kaj, da preprosto nismo sposobne globokega sočustvovanja z drugimi ženskami. Večjo empatijo lahko gojimo samo do moških okoli nas in vseh njihovih težav.

Vseeno ženska v meni noče verjeti, da je samo narava kriva za babjo hudobijo, četudi je tudi ona v osnovi ženskega spola. Verjamem, da smo ženske kot voda. Nepredvidljive. Ja, res je, včasih udarimo kot cunami, brez razmišljanja, nenadoma in z rušilno močjo. A večino časa smo ženske najnežnejši in najmehkejši ocean, ki nas objema, boža, spočije in oživi. In v takšne ženske hočem verjeti.

Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 40, 7. oktober 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana