Shutterstock

Srečali sva se na Opčinah, v zadružnem baru Tabor, na kavi v steklenem kozarčku, capo in B, kot pravijo Trieštini. Gre za nekakšno zbirališče Slovencev s Krasa in iz Trsta. Že večkrat sem po delčkih prisluhnila njeni življenjski zgodbi. Tisti dan sem ravno spet prebrala svetovno uspešnico Susanne Tamaro, Pojdi tja, kamor te vodi srce. Pisala jo je prav na Opčinah pred dobrimi tridesetimi leti. Zgodba, ki pa mi jo je povedala Lara G., kot bom imenovala to drzno, pogumno, navdihujočo žensko, je prav tako zrela za roman. Upam, da ga bo nekega dne napisala. Roman o ženski, ki je v jeseni življenja obrnila svoje življenje na glavo in odšla s princem na belem konju. Imela je oseminšestdeset let. Se je prav odločila? Bi danes naredila drugače? Bi prodala svojo sanjsko hišo zaradi hrepenenja po pravljični romanci?

Neprijetno odkritje in hud udarec dolgoletnemu razmerju

Z Jožetom sta se spoznala mlada, ona je bila še v srednji šoli. Življenjska ljubezen med zelo različnima osebama. Ona ekstrovertirana, radovedna, on zaprt, nekomunikativen, hladen. A nekaj ju je združilo. Pogled na svet zagotovo. Ideologija. Zamejstvo. Laični pogled na družbo. Oba delavna, ustvarjalna, vztrajna. Poročila sta se. Postala starša. Rodila se jima je invalidna hči, a to njune vezi ni zamajalo, temveč ju je še bolj povezalo. Skupaj sta uresničila veliki življenjski načrt. Sezidala sta si hišo pri Trstu, obdano z velikim vrtom, celo parkom. Tja sta vlagala vso življenjsko energijo in, seveda, kup denarja. Imela sta vse. Ugled. Lepo družino, hišo, o kateri mnogi le sanjajo. Toda razlike v značaju so se z leti tako poglobile, da vez ni zdržala. Lara je izvedela za dogodek, povezan z drugo žensko, kar je omajalo njeno samozavest in zrušilo zaupanje v moža. Vprašala se je, zakaj mu ni dovolj. To se je zgodilo pred petnajstimi leti. Zanjo je bila to travma. Takrat še ni imela poguma, da bi odšla. Usoda ji je čez mnoga leta pripeljala na pot ljubezen iz osnovnošolskih klopi. In nekaj jo je povleklo, da je na pragu sedemdesetih rekla, kdaj, če ne zdaj, ter odšla.

Prišel je princ na belem konju

Petnajst let po »neljubem dogodku«, lahko mu rečemo kar varanje, se je v njenem življenju torej nepričakovano pojavil nekdo iz preteklosti. Osnovnošolska simpatija. Pomislila je, da je to njen princ. Prišel je ob pravem trenutku. Zajahala je konja in na začudenje mnogih zapustila ekonomsko stabilnost ter zaupala življenju kot še nikoli prej. Zaljubila se je. Postavljena je bila pred veliko življenjsko odločitev. Tudi hči je od nje zahtevala, da se čim prej odloči, saj so tako trpeli štirje ljudje. Lara je izbrala navidezno svobodo. Še prej je v desetih mesecih uredila vse pravne in finančne zadeve. Izbrala je lahkost bivanja. Zgledovala se je po prijateljici, ki je pri petinšestdesetih zapustila moža in varnost gnezda. Tako je Lara zaprla poglavje življenja, ki je trajalo petdeset let. Preselila se je v najemniško stanovanje v Sloveniji. Ob sebi je imela princa in potegnilo jo je v vrtinec ljubezni; vsaj zdelo se ji je, da je to tisto največ, po čemer hrepeni vsaka ženska.

Tako se je moralo zgoditi

Čas pa je pokazal, da le ni tako. Princ je prišel z razlogom, pojavil se je, da prereže s preteklostjo, se osvobodi spon in končno zaživi sebe. Tako mi pripoveduje Lara: »Zveza se je izpela. Spoznala sem, da sodijo princi le v pravljice, in zdaj se sprašujem, ali je bilo pametno, da sem naredila ta usodni korak. Ničesar ne obžalujem. Tako se je po nekih skrivnostnih zakonih moralo zgoditi. Doživela sem pravljico. Tudi pesniška zbirka se je rodila iz te romance, saj je on rad pesnil, vendar so postale razlike v navadah in osebnostih očitne. Počil je lonec in pravljice je bilo konec.«

Lara neizprosno odkritosrčno pripoveduje, kako jo je tudi po ločitvi mučilo ljubosumje do moža, zdaj že nekdanjega. Čeprav je bila v novem partnerskem razmerju, se ni mogla sprijazniti, da jo je bivši kmalu nadomestil ne z eno, temveč s čelo čredico prijateljic. Iskala je pomoč pri številnih terapevtkah, celo astrologe in vedeževalce je spraševala za nasvete. Kljub temu da je široko izobražena ženska, nima predsodkov do njih. Pravi, da so ji povrnili vero vase, a spoznala je, da sta jo um in srce vodila v nepravo smer.

Prvič se je za izdelavo astrološke karte obrnila k neznani astrologinji, ko je bila hči še majhna. Rodila se je v nepopolno telo, bila je »princeska z napako«. Mama je iskala odgovor, zakaj se je prav njej rodil tak otrok. Zvezde so napovedale, da se bo zelo zgodaj osamosvojila in na vozičku »zakorakala« v svet, da bo našla srečo, odšla od doma in zaživela svoje življenje. In res se je to zgodilo, čeprav mama tedaj ni verjela. Hči je študirala v tujini, prišla do poklica, našla partnerja, s katerim že deset let živita izpolnjujoče in aktivno. Mama se od hčerke uči. Vlogi sta se zamenjali. Že od nekdaj imata zelo tesen odnos, poln zaupanja, vendar ji hči v marsičem postavlja ogledalo, je pa ponosna, da je mama pri skoraj sedemdesetih šla za srcem ne glede na vse.

Ji je danes žal za hišo? Vsemu se je odpovedala. To je bil največji čustveni zalogaj, pravi Lara, ker je bila hiša njena identiteta, njena trdnjava, njeno zatočišče. Vse to je gradila desetletja. »Hiša je bila vseživljenjski načrt. Zame je to še vedno velika vrednota. Okoli sebe sem ustvarila prijetno okolje. Saj ne, da bi jo razkazovala in se z njo hvalila, ampak vsi so se tam dobro počutili.« Odpovedati se temu je težko, prizna, a se zdaj ne bi več vrnila. Hiša se ji je odtujila, nima več duše, ki sta ji jo vdahnila skupaj z Jožetom. Pove pa, da je še do nedavna ponavljala, da si tam želi umreti. In na neki način se zdaj čuti razbremenjeno. »Presenetilo me je, da sem imela to moč, moč za tak korak. S prodajo hiše sva tudi olajšala prihodnost hčeri in sebi. Čutim pa tudi zadoščenje in ponos, da sva z Jožetom uresničila ta veliki življenjski načrt.«

Skrivno srečevanje z bivšim možem

 In nato se po skoraj treh letih življenja narazen z bivšim možem nepričakovano srečata in strastno poljubita ... Trčila sta skupaj v nekem marketu v središču Trsta. Vprašala ga je, ali bi rad videl njeno novo stanovanje. Rekel je, da z veseljem. In ga je povabila v svoje gnezdece. Všeč mu je bilo. Ko je odhajal, jo je poljubil. Poljub jo je tako presenetil, da so se vsa lepa čustva do njega spet prebudila. Poskušala je pozabiti, si izbiti iz glave, saj da je to noro, kar čuti po vsem tem, kar je ob njem preživela. »Odločila sem se, da prekinem vse odnose z njim. Tako mi je svetovala terapevtka. Trpela sem. In zdaj ta poljub.« Čez nekaj časa sta se spet srečala, čisto naključno, v zelo kratkem času še tretjič. Takrat jo je on povabil, da ji razkaže svoje stanovanje. In tako se je začelo skrivno srečevanje z bivšim možem.

Je potemtakem tisto, kar jo je vsa leta motilo, kar izpuhtelo? »Ne, polna dvomov in fantazem sem šla v to novo zvezo, za katero nisem vedela, ali je sploh zveza. Njegova prijateljstva me še vedno motijo, čeprav kaže, da jih je opustil. Nisem vedela, kaj si želi. Nisem veliko drezala vanj, ker sem v letih, ko nisva bila skupaj, bolje spoznala njegovo naravo. Oba sva ugotovila, da sva po tem cunamiju drugačna. Morda zdaj veva, kaj je vredno v življenju. Želiva si preživeti preostanek življenja skupaj, kajti oba sva v zelo zrelih letih.«

Zdaj se njun odnos počasi spet gradi. Na novih temeljih. Nista več najstnika, vsak ima svojih sedem križev in čez. Za zdaj živita vsak v svojem stanovanju, se pa redno in pogosto srečujeta zdaj tukaj, zdaj tam. Lara je spoznala na lastni koži, čeprav je tudi prej to vedela, da njena izpolnitev ni odvisna od nikogar drugega kot od nje same. Da je vse življenje napačno iskala izpolnitev zunaj sebe. »To je navsezadnje velikansko življenjsko delo, da se namreč naučiš črpati iz sebe, sebe postavljati v središče. Čeprav imaš enainsedemdeset let, še ne pomeni, da si v sebi vse razčistil in se izgradil. Še se učim, še rastem. Čutim, da postajam boljša oseba.«

Nimava komu odgovarjati

Kaj bodo pa drugi rekli? Ločitev pri sedemdesetih je redka, da pa se ponovno zaljubiš v bivšega moža, je že šokantno. Seveda sta se oba spraševala, kaj bodo rekli ljudje, a počasi sta sprejela, da bodo itak rekli svoje, toda nevihte se kmalu umirijo in ljudje pozabijo. V njunem primeru so se komaj dobro privadili, da sta se ločila, ko sta mnoge presenetila z novico, da sta si spet naklonjena. »Nimava komu odgovarjati. Življenje je moje, je najino. Prevzemam vso odgovornost za to, kar naredim dobrega in zgrešenega. Za vse boš plačal, pravi pesnik Dane Zajc. Vem, da bom plačala, ampak vem pa tudi, da bom poplačana. Marsikatera prijateljica me svari, naj bom oprezna, saj da je Jože narcis. Mnogi dvomijo, da je ponovna obuditev zveze mogoča, marsikdo pa se tega veseli.«

Si še dišita, vprašam to lepo žensko, ki jo starost tako lepo objema. »Ja, še si dišiva in se na novo sprejemava taka, kot sva, z vso nepopolnostjo. Priznam, da je moja koža še prepojena z njegovim vonjem, moja koža prepoznava njegovo. Petdeset let, preživetih skupaj, le ni mogoče kar tako zradirati.« V svoje novo tržaško stanovanje si je pripeljala klavir, ne tistega koncertnega, ki je bolj ali manj sameval v njeni razkošni hiši. Vsak večer si kaj lepega zaigra. Naučila se je poiskati lepoto v majhnih stvareh. Čuti, bolj kot kdaj prej, da ji življenje polzi kot pesek v peščeni uri, in rada bi v tem času, ki ji je dan, iztisnila iz sebe najboljše, kar zmore. Seveda najraje v družbi, a zdaj ve, da zmore tudi sama.

Objavljeno v reviji Jana,  št. 39, 30. september 2025.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana